STA, 21. 2. 2019

V predstavi Bedenje so meje sveta mrtvih in sveta živih zabrisane

Na malem odru ljubljanske Drame bodo v petek krstno uprizorili novo besedilo Nebojše Pop-Tasića Bedenje. Kot je povedal na današnji predstavitvi, je dramo napisal, ker se je dolgo ukvarjal z vprašanjem, kdo je in od kod prihaja. Predstava govori o družinskih odnosih in po besedah režiserja Mareta Bulca briše meje med svetom mrtvih in svetom živih.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Kot so zapisali v Drami, se prav za to gledališče napisano novo dramsko besedilo Pop-Tasića osredotoča na paradigmatski trenutek rojstva. Bedenje je zgodba o prepovedani družinski intimi, o zgodbah, ki se niso pripovedovale potomcem, ker so bile preveč krute ali pa ideološko in zgodovinsko oporečne.

Pop-Tasić, ki prihaja iz Pančeva in že od leta 1992 živi in ustvarja v Sloveniji, je na današnji predstavitvi povedal, da je to besedilo nekako moral napisati, ker se je dolgo ukvarjal z vprašanjem, "kako sem sploh prišel sem, kaj delam tukaj in kdo sem".

"Ko sem bil mlajši, mi je bila družina nekako bolj ovira kot vzpodbuda. Doživljal sem jo kot nek okvir, ki me utesnjuje. Svoje starše sem doživljal bolj kot funkcijo, to, kako sta mati ali oče živela prej, pa me ni zanimalo. Sčasoma pa, ko sem si ustvaril lastno družino, me je začelo zanimati, kdo so bili moji straši, zakaj so bili takšni, kot so bili, in zakaj je bil naš odnos takšen, kot je bil," je pojasnil Pop-Tasić.

Začel je kopati po družinski zgodovini in pri tem naletel na po njegovih besedah fantastične zgodbe, ki so skorajda mitološke. Vsi grški miti denimo izvirajo iz družinskih odnosov, mit pa je po njegovih besedah poetičen, večplasten in ni določen v političnem ali ideološkem smislu. Mit le pripoveduje zgodbo.

Tudi zato je v besedilu izpustil biografske podatke in zgodovinska dejstva, ob študiju materiala pa je, kot je dodal, ugotovil, da je preteklost bolj aktualna od sedanjosti in hkrati bolj negotova od prihodnosti. Ugotovil je tudi, da je življenje bolj ali manj posamezna izkušnja.

Režiser Bulc je poudaril, da je Pop-Tasić, ki je bil tudi dramaturg predstave, ustvaril vrata v svet mrtvih, v svet tistih, ki so nas zaznamovali in ki jih ves čas nosimo s seboj. Na nek način vzpostavlja dialog s pokojnimi. Meje med svetom mrtvih in svetom živih so tako zabrisane. Kot je še poudaril režiser, je besedilo celotno ekipo na različnih osebnih ravneh pretresel in hkrati povezal. Na trenutke ga namreč lahko povežemo z lastnim življenjem.

Kot je dejala kostumografka Sanja Grcić, se ji je, ko je prvič brala tekst, zdelo, da je ona ta sin, ki pobegne od doma ter si ustvari nov dom in družino, in da je mama, ki obišče sina skupaj z drugimi člani družine, tudi umrlim dedkom, pravzaprav njena mama. Glede kostumov je povedala, da ji ni bilo treba narediti "nič posebnega, le še malo pomoči pri dodelavi karakterjev".

Scenografijo podpisuje Damir Leventić, ki je po režiserjevih besedah sledil avtorjevim navodilom glede prostora, natančno zapisanih v uvodni didaskaliji. Ustvaril je prenapolnjeno, utesnjeno in majhno stanovanje, ki pa je dodatno utesnjeno zaradi nizkega stropa Male drame.

Sina, ki pobegne od doma, ko naj bi šel le v trgovino po kruh in časopis, igra Saša Tabaković, ki je kot eno od sporočil predstave izpostavil, da človek sam pred seboj in pred svojo družino ne more nikoli ubežati. Bulc in Pop-Tasić sta igralcem, je dodal, dopustila avtonomijo interpretacije, zato predstava ponuja bolj univerzalen pogled na družinske odnose.

 V predstavi igrajo še Sabina Kogovšek, Gorazd Logar, Pia Zemljič, Ivo Ban in Urban Kuntarič. Temu je bila vloga še poseben izziv, saj monolog in pesem izvede izključno v grščini. Avtor glasbe je Damir Avdić