V ljubljanski Drami kot zadnja v sezoni premiera Barkerjevih Slik z usmrtitve

Slike z usmrtitve je tretja Barkerjeva igra, ki bo uprizorjena v ljubljanski Drami, je na včerajšnji novinarski konferenci povedala dramaturginja predstave Darja Dominkuš. Dramatika je označila za trenutno najbolj plodnega avtorja v Evropi, ki pa sam sebe ves čas deklarira za obstranca, ki se ne vklaplja v prevladujoče tokove v Veliki Britaniji. Sam zase pravi, da je nehumanistični umetnik in se ne vklaplja v angleško t.i. utilitaristično gledališče, ki se ukvarja z aktualnimi družbenopolitični težavami. Sam se ima veliko bolj za Evropejca in je veliko bolj privržen konceptu, ki umetnika spodbuja, da predvsem razmahne svojo domišljijo.

Slike z usmrtitve je Barker napisal v 80. letih kot radijsko igro, zaradi izjemnega preboja je kmalu sledila gledališka uprizoritev. Igra po besedah Dominkuševe sodi med najbolj popularna Barkerjeva dela in že tri desetletja nenehno potrjuje svojo aktualnost. Pripoveduje namreč o odnosu med umetnikom in državo, občutljivem razmerju, ki se nenehno spreminja, ki pa v svojem bistvu vedno ostaja v problematičnem precepu, pri čemer se Barker ne postavi na nobeno stran.

Igra pripoveduje o nastanku slike znamenite bitke pri Lepantu, s katero želi beneška država počastiti svojo zmago nad Turki. Toda slikarka, ki so jo izbrali za to pomembno nalogo, vse bolj ugotavlja, da je bitka v resnici samo velika morija in nesmiselno klanje. Zaradi takega pogleda na svet pride v konflikt z naročnikom.

Na eni strani so tako argumenti slikarke, ki se dela loti zelo osebno in po svoji vesti, in na drugi strani argumenti države. Igra na zelo luciden način govori o tem, kako oboje uskladiti. Na problem gleda v vsej njegovi kompleksnosti, je še povedala Domikuševa.

Za Zdravka Dušo so bile Slike z usmrtitve tretje Barkerjevo delo, ki ga je prevedel. Kot je dejal, je Barkerjev jezik v tem delu bolj premočrten, manj razplasten, kot v poznejših delih, ima pa vse njegove osnovne značilnosti. Govor je po njegovih besedah ritmiziran, opozoril pa je še na prehajanja med vsakdanjim in poetiziranim govorom.

Daviesova je povedala, da se je z režijo Slik z usmrtitve prvič spoprijela že leta 1993. Kar jo je v tej igri najbolj osupnilo, je Barkerjevo vizonarstvo. Igro je napisal že leta 1982, v njej pa govori o tem, kar doživljamo zadnja tri desetletja v času polarizacije in konfliktov.

Daviesovo, ki je režirala že štiri Barkerjeve igre, pri dramatiku najbolj navdušuje to, da se vedno znova loteva vprašanja, kako naj bi živeli, v Slikah z usmrtitve pa se je lotil tudi vprašanja, kaj je resnica.

Glede svojega dela v slovenski prestolnici pa je povedala, da je Ljubljana eno redkih mest na svetu, kjer režiser še lahko dela s stalnim igralskim ansamblom, tega namreč marsikje po svetu več ni.

V vlogi slikarke Galacitie nastopa Saša Pavček. V predstavi igrajo še Uroš Fürst, Marko Mandić, Matija Rozman, Maša Derganc, Valter Dragan, Rok Vihar, Barbara Cerar, Iva Babić, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović in Zvone Hribar. Za sceno in kostume je poskrbela Sanja Jurca Avci, glasbo je napisala Cathy Milliken.