Simon Belak, 8. 5. 2015

V iskanju junakov, Pavlih in pravljičnosti gledališča

Mini teater, Alenka Gerlovič JURČEK IN TRIJE RAZBOJNIKI, režija Robert Waltl, premiera 8. maj 2015.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Sašo Kovačič, arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Foto: Sašo Kovačič, arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Foto: Sašo Kovačič, arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Partizani in domobranci in to v otroški predstavi? Kako lahko otroško gledališče sploh pristopi k naši polpretekli zgodovini? Za začetek tako, da na njo ne gledamo kot na polpreteklo in jo potisnemo v sfero popkulture. Gusarji, Trije mušketirji, Superman, Miki Miška. Če sledimo genealogiji katerega koli od teh likov, je vsak neločljivo povezan z vojno in propagando, pa vendar so postali kvintesencialni liki otroških iger in domišljije. Ljudje od prvih stvaritvenih mitov dalje mislimo svoje mesto v svetu skozi obraze nasilja in tega povsem ni uspelo izbrisat ne bratoma Grimm, ne Disneyju. Vprašanje je le, koliko prikrito je, a prikrito često pomeni tudi zavratno, saj ubeži refleksiji, ponotranjimo pa ga še vedno.

Predstava Jurček in trije razbojniki je za nas poskus iskreno spregovoriti o problematični temi, ki pa ravno v tem preneha biti problematična, ampak samo je - kot so bili križarski pohodi in kot so bile napoleonske vojne. Molk in samocenzura sta to, kar vzpostavlja tabuje in jim daje moč. Ideologija se reproducira tam, kjer se o njej ne govori.

Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima. Zato je postaviti na oder Janeza s svojim “gruntom”, neuslišano Ljubeznijo in petimi kravami neprimerno bolj človeška in tudi iskrena poteza, kot uporabiti izraz “domobranci”. Jurček je že čisto literarno-dramaturško zanimiv, ker kljub vojni vihri, kljub formi otroške predstave, kljub arhetipskim likom, v lutke zasadi iskre, ki jih naredijo iskrene in človeške.

Kakor je tukaj tako po eni strani pomembno abstrahiranje in distanca do zgodovine, je zgodovinski okvir vseeno pomemben, pa ne zaradi karkšne koli ideološke pozicije, temveč zmagoslavja volje do umetnosti. To, da sredi vojne, sredi okupacije nastane gledališka predstava, je že samo po sebi pravljično. In tu se začne tudi naš Jurček. Njegove dokumentaristične poteze so zanimive, celo smiselne, le kolikor nam uspe ujeti ta duh predstave. Duh, v katerem je na novoletni dan leta 1944 celoten generalštab sedel in si ogledal to predstavo, isti dan pa so jo ponovili še dvakrat. To je ta presežek gledališča, ki ga pripisujemo njegovemu rojstvu iz rituala, in ki mu je dajal moč, da je bil konstituitiven del življenja v polisu. Takšno branje gledališke zgodovine je bržda mitizacija. Vendar je mitizacija, ki daje upanje, ki kaže, da lahko obstaja tudi boljši svet. Takšno upanje je dajal tudi Jurček, ko so ga prvič uprizorili, in na krilih tega upamo, da bo takšno upanje dajal tudi naš Jurček.

Povezani dogodki

Mini teater, 8. 5. 2015
Partizansko lutkovno gledališče
Simon Belak, 8. 9. 2014
Nagib inkubator: "Please do play"
Simon Belak, Rok Andres, Nina Zupančič, 16. 5. 2012
(Kratka) meditacija o času