Paolo Magelli, 10. 3. 2018

Ugotovitev, da živimo v mračnih časih, se zdi skoraj banalna

Koprodukcija Slovensko stalno gledališče Trst, Italijanski ansambel hrvaškega narodnega gledališča HNK Ivana pl. Zajca, Reka (HRV), Nemško mestno gledališče v Temišvaru (ROM), Državni zavod albanskega narodnega gledališča, Skopje (MKD), Madžarsko gledališče Kosztolányi Dezső, Subotica (SRB), Luigi Pirandello VELIKANI Z GORE, režija Paolo Magelli, premiera 10. marec 2018.
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst
Foto: Arhiv SSG Trst

Ko sem bil še umetniški vodja tedanjega stalnega gledališča v Toskani (teatra Metastasio), sem bil med glavnimi pobudniki Evropske gledališče konvencije (ETC), ene največjih gledaliških organizacij v svetovnem merilu, ki združuje najpomembnejša evropska gledališča. Priznam, to je bila moja šibka točka: sedeti pri mizi z veljaki je žgečkljivo in omamno, a ob koncu svojega italijanskega mandata sem doživel krizo. Bolečina me je prevzela, ko sem začel razmišljati o svojem potovanju po gledališčih vsega sveta ― potovanju, dolgem kot življenje: bil sem v Jugoslaviji, v Berlinu in Parizu; nato v Južni Ameriki, Izraelu, Palestini, Jordaniji in takratni Vzhodni Evropi. Moja kriza je bila globinska in ni naključje, da sem o njej spregovoril z nemirno osebnostjo: z Oliverjem Frljićem. Čisto preprosto sem ga vprašal, kaj bi lahko naredila za nemočne, nebogljene ljudi. »Če res želiš kaj narediti zanje,« mi je rekel, »lahko narediš in celo moraš narediti veliko.«

Vemo, da mračni dnevi potolčejo kogarkoli, a dejansko bijejo predvsem nebogljene ljudi ― bijejo jih z užitkom. Jasno je, da so manjšine povsod po Evropi »šibka realnost«. In večine (torej: velikani) to šibko realnost komajda tolerirajo. Velikani nočejo in ne morejo razumeti šibke realnosti, ker ne dojemajo glasu demokracije in, ko ga že dojamejo, pobesnijo. Jasno je torej, da je šibka realnost manjšin ključna vojska odrešitve naše demokracije.

Ob takih refleksijah se je porodila zamisel, da bi združili teh pet malih gledališč, pet glasov različnih kulturnih realnosti ― želim pa si, da bi se v bodoče skupinica razširila in da bi pritegnila vsa manjšinska gledališča Evrope in Sredozemlja.

Doslej je bila pot strma: stopiti skupaj, sobivati, organizirati po eni strani številne delavnice in po drugi ohraniti dovolj umetniškega zagona za predstavo. Danes, medtem ko pišem, se s svojim gledališkim ansamblom nahajam na krhkem splavu in skušam prebroditi deročo reko.

Zahvaliti se moram Evropski uniji, ki je verjela v ta projekt in nam je pomagala pri uresničitvi. Prav tako se moram zahvaliti vsem petim gledališčem, ki so soudeležena pri projektu. Zahvaljujem se Željki, Ivanki, Mrletu, Aleksandri, Lorenzu, Manueli, Barbari, Fugu, a tudi vsem tehnikom in osebju gledališča Ivana pl. Zajca, ki nas spremlja pri tem projektu. Zahvaliti pa se moram predvsem svojemu gledališkemu ansamblu: veliki in čudoviti družini igralcev, ki jih je veselje poslušati, ko se vsak dan, med vajami, pogovarjajo v sedmih ali osmih različnih jezikih.

Pirandello: človek, avtor, intelektualec, ki ga je oboževal Antonio Gramsci; ambiciozen in protisloven umetnik, ki je skupaj z drugimi italijanskimi razumniki najprej podprl fašizem, ker je upal, da bo gibanje prineslo spremembe ― tiste spremembe, na katere Italija čaka od vedno. A spomniti se moramo, da se je Pirandello, skupaj z drugimi znanimi  umetniki, tudi oddaljil od fašizma, in to v času, ko je bila fašistična oblast na višku svoje moči. Splača se torej na novo prebrati Pirandellova besedila. Njegovo življenje se je zaključilo »po pirandellovsko«, bi lahko rekli: usoda mu ni dovolila, da bi dokončal svoje najpomembnejše delo o smrti umetnosti v novi družbi velikanov, v družbi, ki je takrat postajala globalna.

Velikani so pomemben umetniško-politični manifest. »Kdo pa so ti velikani,« sprašuje grof. Velikani so nevidna bitja, ki ukazujejo, ki imajo v rokah vajeti financ in politike; ki živijo visoko na gori, v visoki družbi. So gospodarji ljudstva služabnikov, ki so zaposleni z uničenjem sveta. Odgovarja Cotrone: »Saj v resnici niso velikani, gospod grof; takole jim pravijo, ker gre za pomembne ljudi, ki živijo na bližnji gori ... To, čemur se predajajo tam zgoraj, to izkazovanje moči ... kopljejo, postavljajo temelje,  spreminjajo  tok  voda  za  gorske  rezervoarje,  tovarne,  ceste,  poljedelska gojišča ― vse to ni samo okrepilo njihovih mišic, ampak je tudi spremenilo njihovega duha in iz jih naredilo zveri.«

Pirandello v tem besedilu izjemno lucidno in pogumno napoveduje konec umetnosti, konec gledališča. Bitka, ki jo Ilse še naprej bije, da bi služabnikom velikanov prinesla lepoto vélikega gledališča, je v svetu, ki je vedno bolj ignorantski in ki je ne more razumeti, obsojena na propad ― in žrtev Ilse, svečenice poezije, je neizbežna. Ima torej prav Cotrone? Sprašujemo se, ali ni že prišel trenutek, ko se bomo morali definitivno ločiti od družbe, ki ne sprejema več umetnosti, in se bomo morali zapreti v zakleto domovanje, kjer bomo sami sebi ustvarjali sanje.

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki