Lena Gregorčič, SiGledal, 7. 9. 2010

"Udeleženci morajo biti radovedni"

Z Rokom Vevarjem smo poklepetali o Šoli ustvarjalne kritike: kako poteka in čemu je namenjeno največ pozornosti.

Komu je Šola ustvarjalne kritike (ŠUK) namenjena – tistim brez ali tistim, ki že imajo nekaj izkušenj?
 
Šola ustvarjalne kritike doslej udeležbe prijavljenih na urah ni pogojevala z izkušenostjo v pisanju kritik. To bi bilo tudi povsem neresno, ker prijavljeni v resnici ne bi imeli dosti možnosti za pridobivanje izkušenj: prostor za pisanje kritik je v našem kulturnem prostoru zelo omejen, če izključimo možnost, da bi kdo lahko pisal tudi privatni blog o scenskih umetnostih. Takega primera doslej ni bilo. 

Šola ustvarjalne kritike je namenjena vsem, ki jih zanima umetnost, predvsem scenske umetnosti, kot so: gledališče, sodobni ples, balet, performans. Namenjena je vsem, ki si želijo o teh umetnostih analitično, problemsko, kritično premišljevati in svoje misli tudi deliti z drugimi.  

Kar se pisanja tiče, so v prvih dveh letih ŠUK-ovci sodelovali pri več festivalskih publikacijah, bili so dejavni tudi kot plesni dramaturgi v več delih projektov Medukrep in Ukrep v PTL ter pomagali koncipirati in pisati za Glejev gledališki list. Vse to pa poteka po dogovoru. Kako dejaven je posameznik na ŠUK-u, je vselej stvar njegovih lastnih interesov. Morda je radovednost edini pogoj za udeležbo na ŠUK-u: udeleženci morajo biti radovedni.

Kako poteka tipična ura delavnice?


Naše tipično ŠUK-ovsko srečanje je doslej potekalo po navadi tri ure. Prvi del srečanja je bil rezerviran za predavanje, ki ne izključuje sprotnih vprašanj slušateljev in je povezano z zgodovinskimi ali teoretskimi vidiki scenskih umetnosti, ali za ogled nekega izbranega avdio-vizualnega materiala (posnetki relevantnih predstav), ki ga lahko tudi sproti komentiramo.    

Drugi del srečanja je bil doslej tako imenovani debatni del, kjer z debato nadaljujemo neko zastavljeno temo s predavanja, kjer se dogovarjamo o vidikih posameznikovega pisanja, načrtujemo teme in žanre za festivalske publikacije ali gledališke liste in tako naprej. Delo si deliva Rok Vevar, kritik in publicist s področja scenskih umetnosti, in Ana Perne, kritičarka, urednica in publicistka s področja scenskih umetnosti.

Čemu namenjate večji poudarek, individualnemu delu ali gre bolj za kolektivno sodelovanje?

Obojemu sta namenjena pozornost in čas. ŠUK se odvija tudi izven skupnih terminov.

Do katerih področij teatra se na ŠUK-u naučimo biti kritični – klasičnega teatra, performansov, opere, baleta … morda tudi ostalih sodobnih scenskih praks?

ŠUK si želi pri slušateljih izboljšati analitične spodobnosti branja različnih scenskih praks in formatov predstav, ki v njih nastajajo, prav tako si želi slušatelje seznaniti s konteksti, v katerih nastajajo posamezne predstave ali umetniški fenomeni: umetniško-estetski, produkcijski, kulturni, družbeno-politični, ideološki. Naša želja je, da bi poleg posameznih predstav kritik ali publicist znal prebrati tudi omenjene kontekste, saj je lahko zgolj estetska kritika posameznega dela v nekaterih primerih tudi način, kako se izognemo pravemu problemu. Po drugi strani z vidika umetniško-estetskega polja na primer vidimo, da moramo – zaradi razmeroma širokega spektra scenskih praks in formatov predstav, ki jih te prakse proizvajajo – k različnim umetniškim delom v pisanju problemsko ali kritično pristopati na različne načine. Prav gotovo do tekstovne umetniške interpretacije določene drame (Shakespearov Hamlet, na primer v režiji Janeza Pipana) pristopamo drugače, kakor do participatornih scenskih praks, pri katerih je naša gledalska gesta odločilno vpisana v sam umetniški dogodek (na primer Življenje v nastajanju, avtor Janez Janša).

Po dosedanjih izkušnjah lahko rečem, da imajo slušatelji ŠUK-a probleme s poznavanjem sodobnoplesnih in baletnih kontekstov, da jim primanjkuje znanj za analizo sodobnega plesa (zgodovina plesa od 1880 do danes in teoretizacija teh praks), v zadnjem času pa celo znanj z nekaterih področij, ki so se zdela še do nedavnega razmeroma dobro pokrita z univerzitetnimi programi: na primer zgodovina in teorija drame, zgodovina in teorija modernega gledališča (konec 19. in prva polovica 20. stoletja).  

Katere vrline pridobi udeleženec ŠUK-a?

ŠUK vsekakor ni neka magična "arcnija" ali tabletka, ki jo slušatelj pogoltne in postane vešč pisanja in mišljenja. Te reči pač ne gredo na tak način. ŠUK razumem kot delavnico mreže znanj, ki se ukvarjajo z mišljenjem scenskih umetnosti in ki lahko proizvedejo misel o njih. Pri tem lahko slušateljem pomagamo s povsem praktičnimi znanji in delom, ne želimo pa učiti receptov. Hkrati je zelo pomembno, da se lahko v dialogu učimo tako tisti, ki ŠUK pripravljamo in vodimo, kakor tudi slušatelji.

Z Ano Perne, s katero oblikujeva ŠUK, sva na primer znanja nabirala na najrazličnejših mestih in ob najrazličnejših priložnostih, veliko pa je bilo odvisno od najine lastne ambicioznosti in motiviranosti. Lahko bi rekli, da gre tu za samoizobraževanje. Odkar se aktivno ukvarjam s kritiko in publicistiko na področju scenskih umetnosti – to je zadnjih 15 let – se je marsikaj spremenilo. V resnici se je polje teoretizacije scenskih umetnosti izjemno spremenilo, napredovalo. Sam menim, da predvsem v zadnjem desetletju. To se ni zgodilo samo pri nas, ampak tudi v mednarodnem kontekstu. Z medmrežjem pa so na primer danes na posameznih spletnih portalih dostopna različna gradiva – tudi avdio-vizualna – o katerih smo lahko še pred desetimi leti samo sanjali, ker so bila po večini nedostopna. Zato je trenutek za študij scenskih umetnosti boljši kot kadarkoli prej.

Kaj pa je po vašem mnenju (dobra) kritika, katere so njene odlike?

To je zelo kompleksno vprašanje, zato je nanj nemogoče enoznačno in na kratko dogovoriti. Lahko pa bi rekel naslednje: moje osebno vodilo in prepričanje je, da mora kritika – ne glede na to, ali o nekem delu ali kontekstu piše afirmativno ali ne – vselej prispevati k posamezni predstavi ali kontekstu, o katerih piše. Ne glede na to, ali gre za dnevno kritiko, esejistični prispevek ali kakšen drug žanr kritičnega pisanja, kritika se mora zavedati, da s svojim reaktivnim delom prispeva. In da je del komunikacijske sheme scenskih umetnosti. Kritika lahko tvorno prispeva k življenju predstav in nekega umetniško-estetskega ali družbenega konteksta ter javne debate dela vznemirljive in potentne.

Meni osebno ideal kritika nekega konteksta predstavlja na primer Susan Sontag, ki je umetniški kontekst New Yorka (predvsem 60. in 70. let) kritično popisala tako, da njeni teksti bralcu še danes prebujajo željo, da bi bil zraven. Hkrati je njena kritiška esejistika problemska, živa in ambiciozna.

 

Povezavi:

- Rok Vevar na Geslu
- Rok Vevar na Repu

ŠUK, Rok Vevar

Lena Gregorčič, SiGledal, 7. 9. 2010
"Pridobila sem veliko koristnega znanja!"
Lena Gregorčič, SiGledal, 7. 9. 2010
Maskin izobraževalni seminar deset let zapovrstjo
SiGledal, 25. 9. 2010
Kam po gledališko znanje?
Lena Gregorčič, SiGledal, 16. 6. 2011
Srce hiše v KUD-u
Lena Gregorčič, SiGledal, 19. 5. 2011
Javni dogodki in sodobno britansko gledališče
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 11. 2010
Red mora biti!