Igro Borutovo poletje mi je predstavil prijatelj že kar nekaj časa nazaj, a sem nanjo nekako pozabila do konca septembra, ko sem jo po naključju našla na portalu SiGledal. Sprva sem bila presenečena nad dejstvom, da je tekst zelo kratek, in zaskrbljena, ali bom lahko zares razbrala temo, motive in idejo. Po končanem branju sem ugotovila, da je šlo le za lažen alarm, saj je avtorju zelo dobro uspelo zajeti bistvo, a ga vseeno skriti v na prvi pogled nesmiselne povedi – pogovori brez glave in repa ter naključne situacije brez pravega pomena so večkrat spominjali na dramo absurda. Med prebiranjem vrstic sem se večkrat vprašala, ali sem kaj izpustila – vse se je namreč odvijalo in spreminjalo tako hitro – kot v sodobnem svetu. Obe osebi, vsaka po svoje, predstavljata različne posameznike, ki živijo v kaotičnem času ter iščejo svojo pravo identiteto, poslanstvo. Še posebej je to razvidno pri Borutu, čigar pravega obraza nikoli ne spoznamo, sledimo le številnim vlogam, ki jih menjava, na koncu skorajda zlije med sabo. Ničesar nikoli zares ne naredi, tok dogajanja ga ujame vase ter ga nese s seboj, vse do čistega konca. V njem bi se do neke mere lahko prepoznal prav vsak bralec in se (upam) zamislil nad svojim življenjem, smislom vsakodnevnih odločitev, ki jih prevečkrat sprejemamo kar avtomatsko, in želenimi ter iskanimi vrednotami. Iskanje »prave« identitete je dolgotrajen in kompleksen proces, a je predvsem v današnjem času, ko ti mediji z vseh strani narekujejo, kdo biti in kako izgledati, pomembno, da veš, za čim stojiš, in se temu primerno tudi odzivaš.
»Ne joči, Borut, so te že določili,
da boš gledalec, izvrševalec, ti boš za red,
nič pomembnega se ti ne more zgoditi,
namesto vstopnice za raj si kupi sladoled.
Borut, nikoli ne boš junak,
ker to pač ne zna biti vsak.«
Povezava: Borutovo poletje