Brina Klampfer, SiGledal, 2. 3. 2012

Stvari te morajo premikati ...

Primož Pirnat, član igralskega ansambla MGL, je to sezono izvrstno začel z igralsko kreacijo služkinje Toanete v predstavi Namišljeni bolnik, ki jo je ob 60. obletnici MGL režiral gledališki veteran Mile Korun. Primožu se publika nasmeji že ob prihodu na oder. Ali je ta smeh katalizator dobrega komičnega igralca? Ali je to zgolj smeh moškemu, oblečenemu v žensko?
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin

Kje se najbolj kaže aktualnost Namišljenega bolnika? Ali bi znal biti aktualnejši kot nekoč, glede na to, da nam je danes ponujenih več izdelkov in načinov za zdravo življenje? 

Zdi se mi, da je to brezčasen lik, ki ga lahko postavimo v vse čase. Če bi ga pa dajali prav v današnji čas, bi pa rekel, da je to v neki njegovi slepoti. Da je slepota glavna bolezen teh velikih ljudi. To je slepota o vrednotah, zagledanost v svoje stvari, svoje potrebe, spregledanje drugih ljudi okoli sebe.

Molière je aktualen vedno. Ne politično, ampak nekako na tej svoji osebnostni ravni. Namišljeni bolnik je človek, ki živi od svojih bolezni in ne vidi sveta okoli sebe, zaposlen je samo sam s sabo.

Kaj je največji izziv za igralca pri Molièrovih besedilih? Kako pravzaprav govoriti nekaj sto let star tekst, ki je napisan v verzih?

V bistvu ravno to, da je vedno aktualen. Zapisane, dokumentirane so stvari, ki se dogajajo še danes, sedaj. Ker je besedilo v verzih, ga skušaš prevesti v neko naravno govorico in ga potem povedati čim bolj naravno, da se verz čim manj sliši, ker ta je že tako zapisan in ga ni potrebno poudarjati, saj sam zazveni skozi predstavo in ji s tem daje malo privzdignjen duh. Ja, mogoče tak tekst zahteva malo več priprave in analize. V bistvu pa je potem ta verz toliko bolj zanimiv, saj ti odpira eno povsem novo plat.

V predstavi igrate vlogo služkinje Toanete. Zamenjava moških in ženskih likov je zelo priljubljeno dejanje režiserjev, ki publiki skoraj vedno deluje smešno. Kdaj je torej ta zamenjava upravičena?

Ja, mislim, da je mnogokrat upravičeno. V bistvu je bila to Korunova želja že, ko je prvič delal to predstavo z Zlatkom Šugmanom (leta 1982), ki mu je ta predstava tudi posvečena. Takrat je igralec, ki bi moral igrati vlogo Toanete, zbolel in potem je Šugmanova žena, Maja, odigrala vlogo služkinje. 

V bistvu se tukaj poraja vprašanje, ali sploh je ženska? V bistvu on ni ženska. Tako, da smo tudi mi tukaj pustili nekaj odprtih vprašanj. Zakaj v bistvu on igra žensko, njemu, Arganu pravzaprav? V bistvu smo se osredotočili na ta odnos med njima. Pri Molièru se dostikrat pojavljajo neke dvojice, ki so napisane tako, da se izkaže, da drug brez drugega ne zmoreta. In da v bistvu Argan v tem nekem svojem ludusu, v neki svoji igri ostaja živ. To je ta odnos med njim in Toaneto. Ker v bistvu v njunem odnosu je lahko on to, kar je. Ta odnos ga dela živega. Mi smo se dosti spraševali o tem, kaj je bilo pred Namišljenim bolnikom in Toaneto. Zakaj so neke bolezni tudi bolečine. Toaneta je nujno potrebna v njegovem ludusu. Ta ludus ga dela živega, ga dela zdravega. V njunem odnosu je on še na meji normalnosti, drugače je bolan in zato tudi dosti bolj razsut.

Kaj bi lahko bile specifike dobrega komičnega igralca? 

V bistvu ne vem, ker tudi ne igram dosti v komedijah. Mislim, da so to neki procesi, ki niso vnaprej določeni. To pač steče skozi celotno delo, projekt. Jaz sem človek intuicije, zato nimam nekega sistema za pripravo na vlogo. Ko se lotim dela, pač steče. Kar pa vidim, je, da je osnova vedno, da sem prepričljiv, da mora biti zares, in da ko je zares, je tudi smešno. Mi se smejimo situacijam, in situacija mora biti zaigrana resno, da potem pride do efekta. Se mi zdi, da pri komediji še nekako posebej pride do izraza občutek za čas, ritem, občutek v smislu obvladovanja neke tehnike.

Včasih kakšen dober igralec ne pride do izraza v komediji ...

Mislim, da lahko zares dobri igralci igrajo v komedijah in dramah. Res je, da so eni že sami po sebi smešni, kot ljudje, pojave, ampak vsak zares dober igralec bi moral znati igrati tudi v komediji.

Ali smeh gledalcev vpliva na igralca?

Ja, sigurno ja. Ti nekako zmeraj čutiš publiko, tudi če ni komedija, ti čutiš odziv publike. Ti dejansko vodiš gledalca ... morda so to malo čudne besede, ampak ti v bistvu čutiš ta odziv, to energijo gledalcev. Ja, v komediji je pač potrditev ta smeh, ta neka fascinacija, ki se lahko kaže tudi navznoter. Ko igraš predstavo že tridesetič, si navajen, da se ob neki repliki gledalci zasmejijo. Včasih pa se zgodi, da se ne, in takrat je to malo čudno, ampak samo zato, ker si navajen na smeh. Ja, in v bistvu pri komedijah ta smeh pomeni, da so s tabo, da je to to.

Čim hujša je kriza, tem bolj so obiskane komedije.

Človek vedno išče sprostitev, da bi se na nek način umaknil od sveta, v katerem živimo, od realnih problemov. Vedno rabi to sprostitev, to je lahko neka vrsta katarze. Da lahko človek na stvari pogleda tudi na drugačen način. Tudi mi sami živimo taka življenja, da si nekatere stvari predimenzioniramo, ne glede na krize – ekonomske, socialne – ampak tudi tako. Če imaš krizo v življenju, imaš nekih stvari preveč, stalno se s tem ukvarjaš, zmeraj razmišljaš o teh stvareh ... komedija pa pomeni na nek način odmik od teh stvari. To je neko sproščanje tako glave kot telesa in duha.

In prava komedija ti tako ali tako še pusti nekaj za potuhtati, in zraven te sprostitve ti mora ponuditi tudi nek razmislek ... da to ni samo sprostilna faza, kot če bi na primer doma pogledal neko humoristično oddajo po televiziji, ampak da ti ponudi neko razmišljanje in s tem nekako zrasteš kot človek, v nekem pogledu do sveta. Pomembno je, da se v nekem trenutku zagledaš, da se nasmejiš sebi, to se mi zdi zelo pomembna stvar v življenju ... se mi zdi, da gre nam Slovencem to kar malo težko od rok ...

Kaj pa komedije, ki so namenjene samo zabavi, morda celo na primitivni in banalni ravni? 

Tudi kakšna primitivna komedija kdaj paše, čisto tako, za sprostitev. Naj se izrazim, da je pač fajn, da so stvari, ki te premikajo, ali pa se vsaj trudijo, da bi te premaknile, da se te vsaj nekje dotaknejo in da ti nudijo nek razmislek ... Pa saj, včasih tudi sede, da ti je lepo, da te obdajajo neki lepi občutki – kot v življenju, če se nam zgodi kaj lepega in smo potem tudi zelo veseli, nima pa to nekega blaznega pomena, ampak samo, da nam je lepo ... ni pa spet seveda to samo to.

Kako pa ste na splošno zadovoljni s stanjem gledališča v Sloveniji? Je mogoče videti dobre predstave, katere?

Ja, vsekakor, jaz sem v zadnjem času videl ogromno dobrih predstav. Mislim, da je v Sloveniji veliko dobrih, ustvarjalnih ljudi, močne igralske ekipe, da je tudi ogromno mladih, ki imajo kaj blazno zanimivega za povedati ... 

Med samim delovanjem v gledališču tudi spoznaš, da je ogromno stvari, ki se morajo med seboj »poklopiti«, da ni nekega čudežnega recepta za dobro predstavo. Na slovenskih tleh imamo en kup dobrih režiserjev, tudi predstav (Mefisto, Pes, pizda, peder, Bartleby ...), seveda pa je ogromno predstav, ki jih sploh nisem videl, in ogromno stvari se še dogaja izven naših meja ... Vedno bi lahko bilo še boljše, ampak naj nam bo to vzpodbuda, da bomo delali še boljše.

Dnevi komedije, Primož Pirnat

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 2. 10. 2013
»Klovn mora biti odličen tragični igralec«
Brina Klampfer, SiGledal, 26. 11. 2013
Pogovor z Andrejem Murencem
Brina Klampfer, SiGledal, 15. 11. 2011
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca ...