ZDUS, 9. 2. 2018

Saša Pavček: Lepa beseda lepo mesto najde

Objavljamo pozdravni govor predsednice Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) Saše Pavček ob pričetku recitala Prešernove poezije, ki ga je letos ob kulturnem prazniku že 32. leto pripravilo Združenje.

Saša Pavček / Foto: Arhiv ZDUS

Pravijo: »Lepa beseda lepo mesto najde!« Zato naj te pozdravim, Ljubljana, na tradicionalnem 32. recitalu ob kulturnem prazniku.  

Spoštovane Ljubljančanke in Ljubljančani, spoštovani gospod župan, dragi kolegi, prijatelji, popotniki, spoštovani vsi, ki nas poslušate preko radijskih valov, pozdravljeni poslušalci radija Trst, spoštovani vsi, ki dobro v srcu mislimo in verjamemo v moč umetnosti.

Kako ne bi verjeli?! Pred 32 leti so se dramski umetniki z recitalom Prešernove poezije zoperstavili takratni jugoslovanski politiki in se zavzeli za naš jezik in kulturo, za našo samostojnost. Torej tudi umetnikova roka kuje svet! Danes pa se nam zdi, da nam jo naša politika veže. A sporočamo, da smo delovni in vztrajni in si želimo stiska rok v naklonjenosti,  razumevanju in spoštovanju.   

Združenje dramskih umetnikov Slovenije letos praznuje 100. obletnico. Pred stotimi  leti je bilo ustanovljena Zveza igralcev in igralk narodnega gledališča in ker spoštujemo delo prednamcev, smo na to ponosni. Prav tako smo ponosni, da smo edini narod na svetu, ki je imel v času vojne aktivno gledališče. To je bilo partizansko gledališče v Beli krajini, tam so igrali mnogi naši člani, med njimi tudi naša Ivanka Mežan.  

Med nami so člani, ki profesionalno delajo v gledališčih institucijah in v nevladnih organizacijah v kulturi, upokojenci in mladi prekarni umetniki  –  naša najdragocenejša in najbolj ranljiva skupina! Vsi skupaj, preko 400 nas je, se podpiramo, spoštujemo in borimo za skupno stvar: umetniško delo. Za nas je gledališče življenje, celo več, 'življenja naš'ga magistrale'!

Našo stisko in jezo nad brezbrižnim odnosom države do kulture, kakor tudi našo radost pri ustvarjanju in ljubezen do umetnosti prepoznavamo v besedah Franceta Prešerna in Ivana Cankarja, ki ga letos, ob 100 letnici njegove smrti, posebej slavimo. Čas se bliskovito spreminja, pričakovali bi, da bi bil ves napredek v prid človeku, plemenitenju njegovega življenja in duha. Da bi razsvetljensko energijo nadaljevali  delo Trubarja, Prešerna, Cankarja ... A je ravno obratno! Današnji umetnik se srečuje in toži  nad enakimi tegobami kot pred 100 in 200 leti.

Vizionar Prešeren – človek velikega duha in intelektualec, ki je napisal programsko pesem našega naroda in povzdignil naš jezik na evropsko raven, je bil pravzaprav prekarni delavec in je malodane do smrti čakal na izid Poezij.
Socialno čuteči in ostri kritik družbe, Cankar – naš prvi in skoraj edini poklicni pisatelj, je bil sicer zvezda, zlasti med mladimi, a obupan nad socialno in duhovno revščino ter brezbrižnostjo do kulture in umetnosti.

Dovolite, da vam zato darujemo njune besede, saj podpirajo našo odkritosrčnost, voljo do dela, trmo, upor, naš humor in naše radikalno upanje.

Hvala, da nas poslušate, slišite in nas razumete. Kajti posebnost našega poklica je, da samo z vami, občinstvo, smo! Le za kratek čas nastopa. Mi ne moremo čakati na boljše čase! Naš poklic je vezan na tukaj in zdaj. Za nas je čas res 'rabelj hudi'.

In samo tisto, kar se usidra v vašem spominu, ostane.
Naj ostane vsaj misel, da ima lepota umetnosti smisel.
Hvala vsem sodelujočim, občini Ljubljana za pomoč pri realizaciji 32.tradicionalnega recitala in hvala vam, občinstvo!