Tatjana Doma, 1. 12. 2017

Sandy Lopičić: Zelo rad predstavljam »svoj« moški rod na tak burlesken, parodičen način

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Kristof Magnusson MOŠKI BRLOG, režija Sandy Lopičić, premiera 1. december 2017.
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje

Pogovor z režiserjem Sandyjem Lopičićem

V slovenskem gledališkem prostoru te poznamo kot režiserja uspešnice Večno mladi, ki si jo pred dvema letoma režiral v mariborski Drami. Do konca sezone 2016/17 so odigrali kar 85 ponovitev. Si zaradi velikega uspeha prve režije v Sloveniji zdaj v SLG Celje bolj zahteven do sebe in ekipe?

Mislim, da sem z vsakim uspehom zahtevnejši. Ampak s sabo, na žalost, nisem nikoli zadovoljen. Vedno mislim, da bi lahko bilo boljše, bolj kreativno. Vendar to ni nikoli povezano s kvaliteto igralcev, s katerimi sem btw tukaj presrečen! To je bolj nek moj perfekcionizem, ki me lahko muči, ampak tudi motivira.

Komedija Večno mladi je bila nagrajena tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Na Dnevih komedije 2016 je prejela kar štiri nagrade – žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in občinstva, žlahtni režiser in žlahtna komedijantka, na Dnevih satire v Zagrebu pa še posebno priznanje celotni zasedbi ter igralsko nagrado Mateji Pucko. Te je tak uspeh Večno mladih presenetil?

Malo me je, ja. Dokler nisem dojel, da v Sloveniji žanr songkomedije še ni »odkrit« in prakticiran. Ta žanr ima poseben čar, ker pojejo igralci in ne operni pevci. Kot prvo to zveni veliko bolj naravno in kot drugo igralci lahko med petjem igrajo tudi situacijo, kar opernim pevcem uspe le redko. Mislim pa, da gre poleg tega tako pri Večno mladih kot pri Moškem brlogu za dobro idejo in »setting«. In glasba zelo hitro odpre srca.

Tvoji starši prihajajo iz Sarajeva, rojen si v Nemčiji, kjer si preživel otroštvo in zgodnja najstniška leta, nekaj najstniških let si preživel v Sarajevu, nadaljeval študij v avstrijskem Gradcu, kjer tudi živiš. Kje pravzaprav čutiš svoje korenine? Je nujno nacionalna identiteta tista, ki določa človeka?

Ne, tega definitivno ne verjamem. Seveda je lepo čutiti neko pripadnost. Ampak to mora vsak zase najti šele skozi življenje. Ne glede na poreklo in korenine. Poskušam se znebiti vseh etiket (etničnih in nacionalnih), da bi v vsem tem našel SEBE. Potem sem lahko hvaležen za vse vplive in izkušnje, ki sem jih dobil, ko sem živel v različnih državah, z različnimi jeziki, kulturami, tradicijami in miselnostmi. Zame je to veliko bogastvo, za katerega sem zelo hvaležen. In, btw, en koren si pozabila: moj praded (po mamini strani) Josip Korošec je živel v Majšperku blizu Ptuja. Zaposlen je bil pri kraljevski poštni službi (K & K), njegova ruta pa je bila DUNAJ–TRST–SARAJEVO. Najprej s kočijo, potem z vlakom. Ko se je upokojil, okoli leta 1925, se je z družino (moja babica je bila takrat še otrok) preselil v Sarajevo. Vendar pa sodeč po imenu (Korošec), tudi on ni bil Štajerec. :)

Kdaj si vedel, da bo tvoje življenje krojila glasba?

S sedmimi leti. Zagotovo pa pri štirinajstih.

Leta 2003 si režiral svojo prvo uprizoritev Let nad kukavičjim gnezdom v Schauspielhaus Graz. Kako si se »prelevil« v režiserja? Kdaj te je začelo vleči v gledališke vode?

V bistvu sem v gledališke vode padel že v času študija klasičnega klavirja leta 1995 in se nisem nikoli več uspel »izvleči«. Režija me je začela zanimati ob sodelovanju z mojim velemojstrom Dimitrom Gotschewom. Ko sem ugotovil, da lahko oblikujem prizore in situacije z glasbo, je bil samo logičen in majhen korak, da sem začel režirati sam.

Avtor Moškega brloga Kristof Magnusson je tudi šolan glasbenik. V nekem intervjuju je izjavil, da je glasba tako čarobna ravno zato, ker ne potrebuje ne besed ne prevoda. Kako se Sandy glasbenik znajde kot Sandy režiser? Kako porušiš jezikovne prepreke, sploh ko režiraš v tujem jeziku?

Seveda je drugače, če v tujem jeziku režiraš Shakespeara ali Brechta, kjer moraš zelo dobro poznati jezik, da lahko delaš s tekstom in imaš »filozofske« debate, če je to potrebno. Če pa delaš songdramo ali sodobno komedijo z realističnim tekstom, ti ni treba poznati vsakega slovničnega detajla, ker delaš z drugimi parametri, kot so ritem, timing, situacijska komika, dinamika ..., ki v prvem planu niso odvisni od jezika. Glasba vsekakor ne potrebuje prevoda, da bi se te dotaknila.

Večinoma režiraš v Avstriji in Nemčiji, zdaj drugič v Sloveniji. Občutiš velike razlike med delom z avstrijskimi ali nemškimi in slovenskimi igralci?

Ja. Posebno pri moških. Opazil sem, da so nemško govoreči igralci (za razliko od tukajšnjih), večinoma »izgubili« telo. Gledališki razvoj na tem področju je očitno rezultiral v tem, da so igralci prisiljeni igrati samo močne forme in izpolnjujejo koncepte različnih režiserjev, ki niti slučajno ne smejo biti blizu naturalizma. Tako so iz generacije v generacijo bolj trenirani tako, da izključijo vse naravne funkcije telesa in telesne govorice, v katerih bi lahko zaslutili neki realizem. Ampak to je samo teorija ...

Kaj te bolj umetniško vznemirja – glasba ali režija?

Dejstvo je, da si ne morem predstavljati ene brez druge. Ko pišem glasbo, imam pred seboj vedno neko sliko. In ko postavljam prizore z igralci, prav tako slišim glasbo v svoji glavi ali jo ob postavljanju prizorov igram. Samo ko sedem za klavir in igram klasične skladatelje, se lahko osredotočim samo na glasbo. Ampak za to imam le redko čas, na žalost.

Komedija Moški brlog je kultna uspešnica, ki jo trenutno igrajo v več kot 15 gledališčih po Evropi. Kaj te je navdušilo, da si se odločil za režijo tega besedila?

Če sva iskrena: Tina Kosi me je vprašala, če bi lahko v SLG Celje naredil tako USPEŠNICO, kot sem jo v Mariboru. Tako sem bil prisiljen iskati komedijo z  dobrim  »settingom«, za katero vem, da je dobro premišljena in da jo lahko naredim na »svoj« način. Prva ideja je bila, da bi iz Moškega brloga naredil songkomedijo, kar bi pomenilo, da bi od  tega brloga vzel samo dogajanje v šoping centru, da bi se torej zamenjal tekst za songe. Vendar smo v fazi vaj ugotovili, da so liki super in da je ritem komedije prav tako izvrsten, da ni treba veliko menjati, le malo adaptirati situacije in govor na lokalne  okoliščine. In zelo rad predstavljam »svoj« moški rod na tak burlesken, parodičen način. V upanju, da me moja žena spet vzljubi. :)

Kako se počutiš v SLG Celje? Kako potekajo vaje?

Super! Imam najboljšo zasedbo na svetu. Kolikor koli mozgamo in iščemo rešitve za neke pomanjkljivosti v tekstu, ni minil niti en dan, da se ne bi na vajah valjali od smeha ... in še plačani smo za to. :)

Spraševala je: Tatjana Doma

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 27. 11. 2010
Lepote naj ne vidijo debili
Tatjana Doma, 20. 9. 2013
Neil Simon in njegova zdravilna komedija
Tatjana Doma, 15. 9. 2017
Ženske družinske zgodbe