Pia Brezavšček, Sigledal , 22. 6. 2010

Reprezentanca in reprezentacija nekega naroda

KRITIKA (Borut Šeparović: Moje srce bije zanjo, r. Borut Šeparović)- Kapo dol.

foto Damir Žižić

Gostovanje Montažstroja in Plesnega centra Tala v okviru festivala Prelet (SMG)

MOJE SRCE BIJE ZANJO

Ekipa

  • Avtor in režiser: Borut Šeparović
  • Koreografi: Tamara Curić, Larisa Lipovac, Borut Šeparović
  • Dramaturg: Oliver Frljić
  • Trener: Darjan Delač
  • Loopi in glasba v živo: Tomo in der Muhlen, Tin Ostreš
  • Glasovi: Filip Brkić, Goran Vučević (RTL, 21. november 2007)
  • Oblikovanje luči: Miljenko Bengez
  • Mojster zvoka: Alen Smajić
  • Oblikovanje promocijskega materiala: Zoran Đukić
  • Fotografije: Damir Žižić
  • Koordinacija in produkcijsko vodstvo: Borut Šeparović (Montažstroj) in Tamara Curić (Tala)
  • Odnosi z javnostjo: Dinka Bujas, Ana Mikin

Nastopajoče

  • PRVI POLČAS: Adriana Josipović, Ana Stunić, Ana Vilenica, Antonia Matković, Daria Karić, Helvecia Tomić, Iva Morandini-Plovanić, Martina Car, Martina Tomić, Nataša Mihoci, Petra Milojković, Rina Kotur
  • DRUGI POLČAS: Antoaneta Boras-Vidov, Brigita Sajko, Davorka Drvodelić, Lela Lujanac-Kerdić, Mirjana Kalinger, Nada Kos Balen, Renata Petrović, Sanja Plepelić, Silva Cirković, Sonja Cirković, Vasiljka Martinović, Zrinka Banić-Tomišić


Datum premiere: 24. januar 2010, Hrvatsko narodno kazalište Zagreb
Datum ogleda: 26. maj 2010, Slovensko mladinsko gledališče (v okviru festivala Prelet)

 

Matični festival Slovenskega mladinskega gledališča Prelet se je letos kitil z naslovom Ne na prvo žogo!. Ta populistična referenca na aktualno svetovno nogometno prvenstvo naj bi v gledališče privabila še kakšnega dodatnega ljubitelja igre, čeprav druge vrste. Naj se zdi naslov festivala posrečen ali ne, pa je najverjetneje igral ključno vlogo pri selekciji otvoritvene predstave »Hrvaškega nogometnega gledališča« Moje srce bije zanjo režiserja Boruta Šeparovića, vodje radikalnega hrvaškega gledališča Montažstroj.

Predstava, ki med drugim želi dekonstruirati vez med športom, mačizmom in nacionalizmom, se dramaturško oprime časovne strukure nogometne tekme – dveh polčasov. Prvi polčas okupira enajst deklet, oblečenih v drese zasedbe hrvaške reprezentance s triumfalnega dne leta 2007 na Wemblyju, ko je Hrvaška preprečila Angliji uvrstitev na evropsko prvenstva. Koreografsko stilizirana rekonstrukcija tekme se v izjemno energični izvedbi stopnjuje do skorajšnjega fizičnega izčrpanja nastopajočih, do izčrpanja tako koreografskih kot idejnih variacij na temo, ter nenazadnje izčrpanja gledalca.

Eksplozivna in nogometno-virtuozna plesna izvedba nastopajočih sprva pri gledalcu ustvari kinestetični evforični občutek, značilen za športne spektakle, a mednje vmeša srhljive šepete ustaških gesel , na videz naivne nacionalne pop popevke, ki se spremenijo v skandiranje in podobno. Nogometna reprezentanca deklet se v svoji transseksualni vlogi v neki točki iz herojev igrišča transformira v seks lolite in nogometno gibanje v moški maniri sprevrže v erotizirani ples. Zamenjava hrvaških reprezentantov za ženske igralke tako pripelje do vprašanja, kdo reprezentira reprezentante in koga pravazprav reprezentirajo sami reprezentanti. Tudi moški heroj, nogometni igralec, je zgolj objekt ali pa v najboljšem primeru funkcija, na katero se lepi identifikacija, moč in ponos.

Čeprav gre za identifikacijo zgolj v fiktivni simbolni igri, pa se nanjo veže libidinalni potencial, ki nevarno prerašča s simbolnega na grozljivo realno. Igra ni vedno zgolj igra. Niti gledališka ne. Navdušenje nad virtuoznostjo pri gledalcu se tako preliva v srhljivo potujitev, ki razkriva akumulacijo zanesenjaškega nacionalističnega idealizma, mačizma in sovraštva v fenomenu navijaštva. Tipično moško homoseksualno libidinalno strukturo identifikacije z nogometno reprezentanco, na katero se veže tudi nacionalizem, najbolj potuji feminizacija gledaliških reprezentantk. Če so nogometaši tisti, ki naj bi ideološko in simbolno reprezentirali hrvaški narod, pa postane njihova gledališka reprezentacija tista, ki razgrne realno strukturo naroda z vsemi kompleksi vred.

Načrtno izčrpanega gledalca drugi polčas preseneti. Pričakovanje nadaljevanja izčrpavajočega ekstatičnega nogometno-plesnega rituala, premešanega z vsakovrstnimi političnimi referencami, se ne izpolni. Čas je za menjavo. Enajst mladih igralk zamenja prav toliko nekoliko starejših, skorajda naključin žensk, naturščik, ki so prav tako oblečene v hrvaške drese. Poprej dinamična struktura v novem polčasu zadobi statičnost, ženske se postavijo v ospredje odra in potem jih vseh enajst po vrsti začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, pri tem pa v ničemer ne igrajo. Zgodbe o degradacijah na delovnih mestih, izgubah služb, njihovih situacijah med vojno kažejo s svojo resničnostjo na tiste prave reprezentantke sodobne hrvaške družbe, katero predstavljajo v pravi sliki.

Zdi se, da sta si oba polčasa v Šeparovićevi predstavi radikalno nasprotna, kar tudi odlično učinkuje. Vseeno pa ju dramaturška struktura druži v celovit dogodek, pospremljen z glasom nogometnega komentatorja. Prvi del  je očitna fiktiva reprezentacija nogometne igre, saj dekleta nimajo niti nogometne žoge, a se zdi, da v reprezentaciji pokaže oziroma prezentira ravno tisto grozljivo realno, kar sicer ostaja skrito. Po drugi strani pa drugi polčas vnese realno v gledališki model, ki je po definiciji reprezentativen. Gledališče v vsakem primeru laže, na kar nas občasno opozori projiciran napis. Šeparovićevi postavitvi tako ne moremo očitati niti čustvene manipulacije, saj nas sam konstantno opozarja na dvomljivo poreklo gledališkega stroja. Ta domiselna in inteligentno postavljena predstava tako ne govori samo o nogometu kot aktualni temi in reprezentanci kot simbolni fukciji nekega naroda, ampak tudi o gledališču samem kot reprezentacijskem mehanizmu ter njegovih možnostih. Kapo dol.

Kaja Pregrat, SiGledal, 21. 5. 2010
Med poezijo in popkulturo
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 5. 2010
Po koncu tekme
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 6. 2010
Pomenska bomba
Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010
Lepota ugledališčene seksualnosti
Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010
Ko je bila komedija mrtva?