Mojca Kreft, 19. 12. 2013

Razstava 45 let Borštnikovega srečanja – gledališki utrinki

Leta 2010 je dramaturginja, teatrologinja in muzejska raziskovalka Mojca Kreft v okviru Festivala Borštnikovo srečanje postavila razstavo »45 let Borštnikovega srečanja – gledališki utrinki«. Pripravila je 45 panojev, na katerih so obiskovalci festivala lahko obujali spomine na najvidnejše ustvarjalce, uprizoritve in nagrajence skozi vsa leta srečanja oz. festivala. Gospa Kreftova nam je prijazno ponudila datoteke, pripravljene za tisk panojev, in tisti, ki si razstave niste ogledali v Mariboru, si jo lahko zdaj »poskrolate« na zaslonih.


Če je gledališka umetnost resnično minljiva, ker je najbolj živa in neposredna, potem je izbrani nabor pričevanjskega razstavljenega gradiva lahko le spominski utrinek. Prerez delovanja nekega pomembnega gledališkega praznika, poimenovanega srečanje – festival, ki je nedvomno najbolj povezan z ljudmi. Z vrhunskimi ustvarjalci slovenske gledališke umetnosti in kulture. O njih bolj kot fotografije spregovore oni sami − drzni in legendarni snovalci srečanja s programskimi usmeritvami, ustvarjalci vseh generacij v gledaliških uprizoritvah, igralci z Borštnikovimi odličji in zlatimi prstani, dramatiki, režiserji, kostumografi, scenografi, skladatelji, gledališki in literarni teoretiki, kritiki, raziskovalci ter vsi ustvarjalni sodelavci posamezne gledališke uprizoritve in slovenske scenske umetnosti. Zato se ob priložnostni razstavi lahko retorično in hkrati umestno vprašamo: so spominski gledališki utrinki dovolj reprezentančni, da razkrijejo pravo podobo, analitično raven in pomembnost slovenskega gledališkega trenutka in zaznamovanosti njegovih desetletij v kontekstu temeljnega najkakovostnejšega letnega prereza gledališke produkcije? Verjetno ni dovolj, da bi vse to že smeli presojati po danem izboru, predstavljeno v prostorih z izjemno omejeno razstavno površino.

Izbor gradiva predstavlja le utrinke prvih petih gledaliških srečanj, poimenovanih še Srečanje slovenskih dramskih gledališč (1966−1970) in nato štirideset let Borštnikovega srečanja (1971−2010). Razstava ob obilici ohranjenega dokumentarnega slikovnega in pisnega gradiva omogoča le prikaz posameznih »slik« teh petinštiridesetih let nacionalnega slovenskega gledališkega festivala in morda nekaj več obrazov, podob ljudi, ki so ga ustvarjali. A to je samo spomin. Kaj pa lahko pomeni generaciji, ki je komaj začela gledališko življenje? Spominjanja in spomine z nenehno novimi vprašanji: kdo je kdo, kdo je bil, kako je bilo …

Že danes bi morali začeti razmišljati, da bi ob 50. obletnici mednarodnega gledališkega festivala pripravili strokovno raziskovalno in esejistično publikacijo s pomensko ovrednotenimi postulati: o prvih zamislih in zametkih festivala, njegovih začetkih v drugi polovici šestdesetih let, njegovem razvoju, o estetiki in temeljnih razmerjih do slovenske gledališke zgodovine, odnos do gledaliških trendov in razmerja vsebinskih ter umetniških iskanj v posameznih slovenskih gledališčih, eksperimentu, neformalnih gledaliških asociacijah – treba bi bilo opredeliti umeščenost Borštnikovega srečanja na zemljevid podobnih evropskih festivalov, kako so se predstave soočale z vzporednimi evropskimi in svetovnimi smernicami, zapisati zahtevne teoretične razprave in simpozije, posvetiti misel slovenski gledališki publicistiki, teoriji, dramatiki, razmišljati o mejnikih slovenske gledališke zgodovine, ki so jih določala desetletja dveh stoletij v različnih družbenih in političnih ureditvah …

Borštnikova srečanja so vselej bila nepozabna druženja. Kot praznik slovenskih gledaliških ustvarjalcev in občinstva.

Petinštiridesetletna gledališka srečevanja se nam danes s prelomnimi dogajanji izrisujejo na svojstven način, ko že smemo in moramo zapisovati gledališki danes, spomin in zgodovino. Četudi gre le za priložnostno razstavo, pa ohranjene dokumente festivalskih mejnikov na Borštnikovih srečanjih lahko umestimo v reprezentančne gledališke utrinke, ki razkrivajo najtehtnejšo podobo posameznega gledališkega leta, analitično raven in pomembnost slovenskega gledališkega in scenskouprizoritvenega trenutka ter zaznamovanost njegovih desetletij v kontekstu temeljnega ter najkakovostnejšega letnega prereza slovenske gledališke produkcije, ki so ohranjeni v izpisu umetniških izpovedi: v pisnih virih, slikovnih, zvočnih in televizijskih ali filmskih podobah. Izjemno dragocen in neizčrpen vir pa so še vedno vsakovrstna živa pričevanja − so nekakšen labirint različnih prepletanj.

Izbor gradiva za podobe na razstavi je poskušal slediti esejistični pa tudi teatrološki in enciklopedični misli, kako v sliki in besedi predstaviti 45 let Borštnikovega srečanja. Postopoma in počasi se je pričela izpisovati slika za sliko, niz njih, navedkov iz dramske in gledališke književnosti, ki so iz črno-belih časov šestdesetih let postopoma prehajali v barve in končno v današnjo barvno kompozicijo, tako da so iz že nekoliko orumenelih listov njegovih začetkov postajali vse bolj sveži, do poslednjega, današnjega trenutka, kjer je predstavljen spored tekmovalnih predstav s področja slovenskega uprizoritvenega dogajanja in povezan s prvo sliko iz leta 1966, kjer so predstavljena vsa gledališča, ki so se v tistem oktobrskem tednu predstavila na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Pričujoči utrinki imajo dramaturgijo, ki ni uokvirjena v eno samo zgodbo, marveč v veliko zgodb in usod slovenskega gledališkega časa: radostnih, manj veselih in celo tragičnih. Zapisovalo jih je gledališko življenje – tisto, ki neha z bivanjem, ko pade gledališki zastor, in ono drugo življenje, ki teče v nepovratni čas.

Ves čas snovanja razstave, iz drobnega tkanja, je pričela nastajati zgodba na 45 napolnjenih belih površinah, zaznamovanih za vsako leto Srečanja posebej; vse pa imajo vsaka svojo izpoved, vsebino, predvsem pa osebno umetniško izpoved. To dramaturško tkanje je prepleteno s pogledom očesa današnjega časa kot citat, ki se nenehno z izbrano besedo vključuje v petinštiridesetletno pripoved in ki sva jo z oblikovalko Danijelo Grgić poskušali razumno, pa vendarle s pridržano in spoštljivo likovno govorico vnašati v današnji čas.

Zgodba z razstave naj bo posvečena gledališki umetnosti in gledališkemu prazniku, vsem, ki v gledališču in zanj ustvarjamo, in občinstvu, ki to gledališče obiskuje. Vem, da je gledališče mogoče živeti, v njem se ne moreš pretvarjati, ne lagati; a ne zgolj le to. Gledališki oder zahteva popolno odgovornost. Vseh, gledališčnikov in družbe. Je morda edini prostor, kjer je mogoče suvereno ustvarjati novo stvarnost, in je morebiti ena izmed najbolj celostnih umetnin, ki v sebi prepleta še vse druge umetnostne in humanistične zvrsti.

Gledališče je zatorej velika sanjalnica ustvarjenih iluzij, senc in svetlob, človekovih usod in radosti, čudež zanosa, pa tudi prepadov, stisk in upanj, spominov in prihodnosti. Je občutje nenavadnega privida odrske domišljije, sredi katere stoji igralec, občudovan, soočen z resničnostjo hvale in graje, a skoraj vselej nagrajevan z aplavzi ali molki svojega občinstva.

Le izjemna in pokončna gledališka osebnost, ki zna misliti gledališče v celoti, lahko ustvari okoli sebe mit, tudi mit igralca z mnogoterimi obrazi v vlogah, ki jih igra. In ta mitska magičnost gledaliških sanjarjenj se potem razrašča v zavezujočo izpoved, igra pa se razprostira kot tanka meglica nad vsem, kar počnemo v gledališču – zareže se v življenje, v družbo. V gledališču se dogaja vse tisto, česar ni nikjer drugod, razen v njegovi sporočilnosti in umetnosti. Je to odnos med resnico in lažjo? Ne, je poesis.

Vsaka podoba slehernega leta na razstavi ima zatorej še neizpisan komentar, ki nadaljuje njegovo misel, »podaljšano« v teatrološko, znanstveno in pojasnjevalno interpretativno celoto. Misel, ki se je skozi raziskovanje, prepoznavanje, dojemanje o tem največjem slovenskem gledališkem prazniku in s predstavitvijo najboljšega zapisovala na liste in lističe, ki jih nismo mogli postaviti na ogled, bo v nadaljnjem delu morala prisluhniti še vsem tistim zbirkam in pričevanjem, da bi lahko sestavili podrobnejšo, a še vedno ne dokončno podobo vrednot festivala Borštnikovo srečanje, ki so neizbrisno povezane z mestom Maribor.

Nastal je nekakšen razstavljeni esej o gledaliških srečevanjih in nagradah, Gledališki utrinki z začetnim Žižkovim vzklikom iz leta 1966 »Naj živi naš skromen začetek našega prvega tedna slovenskih gledališč,« z zaključkom iz izsanjanih Cankarjevih misli iz Pohujšanja: »Dokler sem hrepenel, sem bil umetnik; zdaj ne hrepenim več … Zdaj sem umetnik in publikum obenem ..

Če dandanes v območju človeškega izgubljajo veljavo družbeni, etični in pravni redi in če se svet utaplja v svojem globalnem, kapitalističnem redu na eni strani, na drugi pa se sooča z vojnami, revščino, lakoto in bedo, potem je težko najti ponovno ravnovesje na poti do nravstvenih in moralnih vrednot. Razen seveda v gledališču, kjer se vse te silnice lomijo, prepletajo, spregovorijo nekoliko drugače – predvsem zato, ker je umetnost močnejša od ničevosti. In je velika sanjalnica napolnjena s svojimi estetskimi, etičnimi in izzivalnimi vsebinami kot pomembna vrednota.

Čeprav se zdi, da bo z novo organiziranostjo Borštnikovo srečanje v letu 2010 kot samostojna umetniška organizacijska »edicija« SNG Maribor vendarle doživela preporod in bo festival dobil nove razsežnosti, so vsaj zaenkrat to le nakazane sanje. Tudi zato bi ob njegovi petdesetletnici (v sezoni 2014/2015) bil končno čas za obsežnejšo dokumentarno zvočno in filmsko podobo, saj je dovolj ohranjenega gradiva. Šele vse skupaj daje večje možnosti za strokovno obsežnejšo in pregledno sodobno razstavo tudi po pravilih muzejske stroke, ki bi Borštnikovemu srečanju dajala poseben pomen in status.

Mojca Kreft (iz nagovora ob odprtju razstave)

POVEZAVA: Razstava 45 let Borštnikovega srečanja – gledališki utrinki (PDF / 49192 Kb)


FBS

Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina