Nika Arhar, SiGledal, 27. 8. 2013

Raznolikost plesalcev vodi raziskovanje v procesu

Festival Front@ bo na svojem prvem večeru letošnje 8. edicije predstavil plesno premiero V zvezi z razbojniško jamo angleškega plesalca in koreografa Roberta Clarka.

Robert Clark / foto Eva Kelety

Mednarodna koprodukcija je nastala v okviru mreže Beyond Front@, katere pobudnik je bil Zavod Flota leta 2008. Na letošnjem festivalu se bosta predstavili dve koprodukciji, nastali v okviru te mreže: Znaki ohlajanja (Cooling Down Signs) portugalske koreografinje Vânie Gala, v kateri pleše tudi slovenska plesalka Maja Kalafatić, ter V zvezi z razbojniško jamo (In reference to the robbers cave), koprodukcijo vseh partnerjev mreže Beyond Front@, ki se je razvijala tudi preko spoznavanja plesalcev in dela na improvizacijskih dogodkih Dance Communication Labs (DCL) z različnimi mentorji. Vsaka partnerska organizacija je izbrala enega plesalca – sodelujejo Celia Hickey, Elizabeth Barker, Kaja Janjić, Zvonimir Kvesić in Ivanov Gábor. Mentor prvega DCL v zadnjem delu projekta Beyond Front@ je bil prav Robert Clark, ki se je s plesalci ujel tako dobro, da so partnerji sprejeli predlog angleških partnerjev Greenwich Dance Agency, da uprizoritev koreografira prav on. Letos se je tako začel proces ustvarjanja, najprej v avstrijskem Pinkafeldu, nato še v Budimpešti. 

Robert Clark, plesalec, koreograf in učitelj sodobnega plesa, je bil te dni zakopan v delo, zadnji teden pred prihodom v Mursko Soboto pa s skupino Vincent Dance Theatre okupiran na edinburškem festivalu The Fringe, zato sva intervju morala opraviti v virtualnem prostoru, kjer danes postajamo že popolnoma domači. A prav izginjanje pomena fizičnega prostora v naših življenjih je tisti pojav, s katerim se ples, kot odločno zatrdi koreograf, ne more strinjati.

Naslov uprizoritve zveni nekoliko skrivnostno. Lahko razgrnete to "skrivnost"?

Naslov V zvezi z razbojniško jamo (In reference to the robbers cave) se nanaša na znameniti socialni eksperiment The Robbers Cave iz sredine preteklega stoletja; čutil sem namreč, da je izkušnja programa DCL Beyond Front@ in ustvarjanja te uprizoritve na nek način eksperiment – proces združevanja različnih in nepovezanih elementov ter opazovanja, kaj se bo zgodilo. Eksperiment psihologa Muzaferja Sherifa je preučeval oblikovanje skupine in konflikte v ter med skupinami, sam pa sem si za razvijanje uprizoritve sposodil nekaj idej in opazovanj, ki izhajajo iz eksperimenta, ter uporabil s temi povezane pristope ali inverzije teh pristopov. V naravi uprizoritve je tudi temačnost, ki morda izhaja iz tega pristopa. S tem nisem želel poustvariti eksperimenta, temveč potrditi idejo procesa DCL kot eksperimenta in začeti delo s plesalci, s katerimi smo bili izbrani za skupno delo. Uprizoritev ne govori o eksperimentu in je tudi ne razbiram s perspektive projekta Beyond Front@, temveč z vidika občutka potovanja in razvoja v širšem smislu, v odnosu do življenja. Tema dela se je tako razvila iz procesa, v katerega smo bili vključeni. 


V zvezi z razbojniško jamo / foto: Dominik Fras
Kot mentor plesalcem ste vodili prvi Laboratorij plesne komunikacije (Dance Communication Lab – DCL), z ustvarjanjem uprizoritve pa ste kasneje nadaljevali ta proces skupnega bivanja in delanja – plesanja, izmenjave znanja, misli, estetik in različnih kontekstov z osrednjim vprašanjem "Kako biti in delovati skupaj". Kako je potekal ta proces? 

Na prvem srečanju s plesalci – na DCL lansko poletje v Londonu, ki je potekal kot del festivala v organizaciji Greenwich Dance Agency – smo uporabljali različne načine za vzpostavitev skupinske dinamike znotraj postavljenega ustvarjalnega konteksta. Želel sem, da bi se plesalci povezali med seboj in začeli sodelovati, da se sprožijo procesi razumevanja med posamezniki kot plesalci pa tudi zavedanja specifičnih zgodovin in izobraževanj vsakega posameznika. Na teh laboratorijih je sodelovalo več plesalcev. Ko so mi ponudili delo koreografa plesne predstave, pa sem se s petimi plesalci, vključenimi v projekt Creation Beyond Front@, ponovno srečal spomladi letos v Avstriji. Takrat smo se bolj neposredno osredotočili na prakse kompozicije, na definiranje skupinske estetike in samo plesno formo. 

Plesalci so se sicer večkrat srečali tudi brez moje prisotnosti na DCL-jih, ki so jih vodili drugi umetniki, in se ob teh priložnostih razvijali v neke vrste »embrio skupine«. Sam nisem živel z njimi, z izjemo zadnjega poletja, ko smo začeli z ustvarjanjem dela. Skupno delo je intenzivno in plesalci potrebujejo čas, ko ne delajo, saj le tako ostanejo zdravi in ohranijo interes za proces. Sam, nasprotno, kot koreograf potrebujem čas in prostor, da nadaljujem proces razmišljanja in načrtovanja. Takšna separacija je zato zelo koristna. 

V svojih prejšnjih avtorskih projektih ste raziskovali različne teme. Amstatten je alegorija strahu in fizične omejenosti, Badlands zgodba o ljubezni, The possibility of Change delo o ponavljanjih, spremembi in evoluciji, v The Happiness Project ste raziskovali tematiko sreče. Glede na najavo uprizoritve V zvezi z razbojniško jamo je razumeti, da v ospredju obravnava komunikacijo in dialog med različnimi posamezniki, ki raziskujejo možnosti sobivanja z iskanjem skupnega in povezovalnega. Vas zanimajo neke specifične tematike ali te vzniknejo iz načina vašega dela?

V jedru je omenjeno razumevanje uprizoritve pravilno. A topike komunikacije, dialoga in sobivanja ne naslavljam frontalno, kot pri mojih prejšnjih delih, temveč kot ključne elemente, ki lahko odmevajo ali celo nosijo potencial pomena in emocije.

Moj osrednji interes vedno predstavljajo osebe, s katerimi delam. Ne glede na izbrano tematiko raziskovanja v procesu so vedno ljudje v prostoru tisti, ki me fascinirajo in v vsakem primeru tudi hranijo uprizoritev, ki nastane kot del procesa. Mislim, da ne bi izbral sodelovanja z drugimi, če to zame ne bi veljalo. 


V zvezi z razbojniško jamo / foto: Dominik Fras
Omenjena dela so projekti, ki sem jih iniciral sam, sam izbral ekipo in vodil kreativni proces. V tem se močno razlikujejo od procesa za delo V zvezi z razbojniško jamo v okviru mreže Beyond Front@ in od vsakega naročenega dela sploh. V teh primerih je namreč raven kontrole ali konteksta, ki ga lahko ustvarim sam, orientiran okrog parametrov, ki jih določa program. Plesalci, ki so bili izbrani posamično s strani vsake partnerske organizacije in so se prvič srečali v Londonu, so zelo različni in ne morem si jih predstavljati skupaj v nobeni drugi uprizoritvi. Ta razlika postane ključna točka zanimanja v procesu in nujno področje raziskave. 

A nisem želel narediti uprizoritve, ki bi govorila o tej skupini, zato sem izbral dele našega procesa, za katere sem čutil, da imajo širšo povezavo z življenji in vedenji ljudi na svetu. Osredotočil sem se na ta področja (nekatera od teh so identificirana že v vprašanju), na naše želje in vplive teh področij na ljudi. Postopoma se je delo začelo izčiščevati v potovanje skozi sanjsko stanje ali lokacijo in to občutim kot reprezentacijo nezavednega uma in podedovane zapuščine migracij in sprememb, novosti in srečanj z neznanim ali "drugim". 

V tekstu o uprizoritvi najdemo tudi omembo o iskanju novega domovanja za plesalce. Sugerirate, da bi ta dom lahko postala naša telesa ali samozavedanje nas samih, a v tem delu ga postavljate v komunikacijo ter dialog med plesalci. Kako razumete ta "dom v komunikaciji", med telesi, v odnosu do plesalcev (ali umetnikov nasploh) kot nomadov s pogostimi občutji nelagodja v današnji globalizirani družbi kapitalizma?

Čutim, da smo kot ljudje vedno bolj fizično in prostorsko dislocirani in vedno več časa porabimo v virtualnih prostorih in aktivnostih. Odgovarjanje na vprašanja po e-mailu in gledanje na ekran mojega laptopa, medtem ko sedim na letališču, je zelo jasen primer tega fenomena. Ples se s tem ne more strinjati. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih se ples bori za svoj prostor in pomen poleg drugih umetniških form. Ples je (trenutno) po naravi fizičen in prostorski, čeprav nekateri koreografi delajo na robovih tega razumevanja. Zase čutim, da je moja fizičnost postala način političnega, celo del kontrakulture. Rezultat nomadskega bivanja je tudi nujnost, da najdemo občutek doma in udobja znotraj sebe. Moja izbira je, da poskusim in ustvarim dom iz lastnega fizičnega, emocionalnega in psihološkega sebstva. Vsi tega ne želijo, a meni se to zdi smiselno. 

V osredotočanju na proces, povezovanje in sodelovanje različnih posameznikov iz različnih kontekstov in z različnimi ozadji, vrednotami, referencami lahko vidimo podobnost z eno od popularnih tendenc sodobne umetnosti danes, ki se osredotoča na možne ali alternativne moduse skupnega življenja in bivanja (s poudarkom na delovnih metodah in procesih, raznolikih formatih festivalov ali izobraževalnih praks). Vas takšna usmeritev v sodobnem plesu zanima?

Zanima me predvsem pristop k delu brez vnaprej zamišljenih idej o najbolj ustreznem pristopu. Nenavadno se mi zdi videti toliko del, v katerih glas umetnika ali avtorja ostaja tako podoben od enega dela do drugega. S tem ne mislim na stil, ampak na uporabljeno metodo ustvarjanja in njeno prisotnost v končnem delu. To se mi zdi še posebej nenavadno v kateri koli umetniški obliki, kadar avtor dela v sodelovanju z drugimi ustvarjalci. K vsakemu delu skušam pristopiti z vprašanjem "Kako lahko najbolje rečem/naredim to" in "Ali je forma tega tekstovno delo, ples, film ali kombinacija teh elementov v neki določeni hierarhiji". Delo V zvezi z razbojniško jamo je zraslo iz procesa improvizacije in plesa, s katerim smo oblikovali skupino in vzpostavljali razumevanje drug drugega na neverbalni ravni. Proces ustvarjanja dela je ostal viden v uprizoritvi, čeprav ne nujno eksplicitno viden gledalcem, a uprizoritev sama deluje kot reprezentacija tega procesa. Plesalci pa imajo pri izvajanju dela možnost, da se igrajo s spremembo in razliko znotraj vsakega srečanja z materialom.


V zvezi z razbojniško jamo / foto: Dominik Fras
"Predstava pomeni nadaljevanje procesa", "V predstavi ta proces uprizarjamo in ga postavljamo pred gledalce", "Medtem ko nastopamo, vseeno ostajamo znotraj procesa", lahko preberemo v najavi uprizoritve. Ti citati kažejo, da odpirate tudi vprašanja procesa in uprizoritve ter mej med obema. Zdi se, da proces postavljate pred uprizoritvijo kot produktom. Kako razumete odnos med njima?

Oboje je ista stvar. Improvizacije in postavitve materiala ne razumem kot fiksiranih v polarnosti. Ko se zgodi premiera, proces ni končan. Spodbujam improvizacijsko miselnost in pristop do dela s plesalci, v strukturo dela že vgradim svobodo za izvajalce. Uprizoritev ima toleranco do sprememb in je zasnovana tako, da se nadaljuje in razvija. Plesalcem pušča prostor, da se razvijajo in aktivno vplivajo na uprizoritev v reakciji na trenutek, v katerem so. Ko delo pride na oder, lahko le čakam in opazujem, kako se razvije med občinstvom in izvajalci ter med izvajalci samimi. Ta proces je zadnji korak v vsaki kreaciji – bomo videli, kaj se bo zgodilo v torek.

Ideja predstave kot singularnega trenutka je paradoks. Res je, da bo trenutek obstajal le enkrat, ampak za izvajalca je to trenutek, ki ga bo hotel ponovno doseči, ga večkrat naseliti in tako ta singularni trenutek postane proces razvoja, spomin in rast sama po sebi. Tako razumevanje nikakor ne zmanjša pomembnosti temeljite vaje in pripravljenosti (kar vedno povezujemo z delom, osredotočenim na uprizoritev) – zgolj preobrne ta pristop tako, da vanj vključi razumevanje časovne narave trenutka.

Front@

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 29. 8. 2013
Gibanje kot ogledalo občutja in spomina
Nika Arhar, SiGledal (kritika), Katja Čičigoj, SiGledal (replike), 24. 10. 2010
Svoboda gledališču vs. svoboda ljudstvu