Mini teater, 23. 11. 2013

Premiera nove režije Ivice Buljana Roberto Zucco

Predstava Roberto Zucco Bernard-Marie Koltèsa v režiji Ivice Buljana bo svojo premiero doživela danes, 23. novembra 2013 v Maladype theatru (Maladype Színház) v Budimpešti. Že naslednji četrtek, 28. novembra 2013, ob 21. uri pa v okviru Minifesta 2013 sledi še slovenska premiera v Mini teatru.
Foto: Toni Soprano
Foto: Toni Soprano
Foto: Toni Soprano

Ivica Buljan, za katerega je to že deseta postavitev Koltèsovega besedila, je v svetovnih merilih eden najboljših poznavalcev njegovega dela. Avtorsko ekipo sestavljajo kostumografinja Ana Savić Gecan, dramaturg Robert Waltl in umetniška skupina son:DA. V predstavi sodelujejo madžarski igralci Kerkay Rita, Lazók Mátyás, Lendváczky Zoltán, Orosz Ákos, Páll Zsolt in Tankó Erika ter hrvaška igralka Senka Bulić. Gre za madžarsko-hrvaško-slovensko koprodukcijo Maladype Színház, Novog kazališta in Mini teatra, ki poteka v okviru projekta "Eksperimentalna gledališka akademija" pod pokroviteljstvom Evropske komisije. 

V okviru projekta Roberto Zucco v Budimpešti potekajo tudi mednarodne delavnice evropskega projekta "Eksperimentalna gledališka akademija" (ETA). V delavnicah ETA pod vodstvom režiserja Ivice Buljana in dramaturga Roberta Waltla sodelujejo mladi režiserji in dramaturgi iz Slovenije, Hrvaške, Estonije in Madžarske: Paolo Tišljarić, Sandi Jesenik, Pelbat Gergely in Kaia Maarit Kalvet.

Bernard-Marie Koltès (1948-1989) je Roberta Zucca napisal na koncu svoje življenjske poti. Po formuli “Gospa Bovary, to sem jaz” bi avtorja lahko povezali z njegovim emblematičnim junakom v mimetičnem poistovetenju dveh “angelskih lic”. Pospešena in nepovratna je njuna krivulja proti smrti, s telesom, ki ga oba nosita kot grožnjo drugim. Bodisi zato, ker je to telo pri Zuccu nadnaravno močno, bodisi zato, ker je pri Koltèsu zaradi AIDS-a oslabelo in kužno.

Roberto Zucco je avtorjev poslednji lik, kvintesencijska inačica zgodnjih moških herojev, na čigar začetku stoji Raskolnikov, na sredini tisti ranjeni emotivnež “angel sredi celega tega cirkusa” iz Noči čisto na robu gozdov. Besedilo je uokvirjeno s citatom C. G. Junga o bogu Mitri kot epigrafom, ki ga na koncu drame kot svoje zadnje besede izgovarja Roberto Zucco. V tej luči bi ga lahko brali kot arhetipskega “junaka našega časa”. Besedilo se začne z Zuccovim pobegom iz zapora, a zaključuje  s spektakularnim samomorom po ponovi aretaciji. Zucco odhaja v smrt s skokom s strehe zapora. Med dvema zaporoma, v času bega, je ubil mamo, posilil najstnico, ubil policijskega inšpektorja, vzel za talca dečka in ga na koncu ubil.

Drama se razvija skozi petnajst kronološko povezanih prizorov. Vsak od njih opisuje akcijo ali mesto, na katerem poteka. Prizora, kot sta Dalila ali Ofelija, ustvarjajo referenčne vezi dramskih oseb z mitskimi figurami.

Besedilo vključuje trideset oseb, ki so opredeljene z generičnimi imeni (Punca, Sestra, Brat, Oče ...). Roberto Zucco ima edini pravo ime, boji se, da bi ga pozabil, ne želi biti opažen, hotel bi biti prozoren, ne pretendira na vlogo junaka.
 
Roberto Zucco je lik, prepoln kontradikcij. Njegove misli nasprotujejo njegovim dejanjem, celotna njegova osebnost obstaja tudi kot dvojnik. Osamljenec, ki se ni asimiliral z družbeno moralo, zavrača identifikacijo kot član kakršnekoli skupnosti.

Avtor ne poskuša pojasniti dejanj svojega junaka. V svojem zadnjem radijskem intervjuju je rekel, da mu življenje morilca Zucca služi kot predloga, ker je “… ubijal brez razloga. Sprožilec je bil le neznaten detajl …”. Koltès ne poroča o Zuccovi pretekolsti. Težko, skoraj nemogoče je identificirati epizode njegovega življenja, ki bi lahko strukturirale psihološki temelj dramske osebe. Interpretacija zločinskih motivacij ostaja na bralcu ali gledalcu. Na osnovi umorov mame, inšpektorja in dečka, pa se lahko prebira simbolni proces, ki Zucca vodi do samomora: najprej prikine vezi z lastnim poreklom (z mamo), z družbo in predstavnikom družbene ureditve (inšpektor) in nato še s sliko samega sebe skozi lik adolescenta.

Ne le Roberto Zucco, tudi ostali liki se upirajo psihološkim tolmačenjem. Vsi liki so kompleksni in osmišljeni predstavniki nasilne kapitalistične družbe v globoki krizi.

Že od prvega prizora, Koltès ponuja posebno vrsto branja. Dva paznika v zaporu, iz katerega bo Zucco nato pobegnil, se pogovarjata o tem, kako se rojeva ideja o umoru in kako se realizira v aktivno dejanje. Prvi paznik ima občutek, da nekaj sliši, medtem ko drugi ne sliši ničesar, ker, po interpretaciji svojega kolega, ni niti pomislil, da se nekaj lahko sliši. Iluzije se težko razlikujejo od realnega.

Objektivnost je izpostavljena težki preizkušnji. Drugi paznik poskuša dojeti razliko med idejo in stvarnostjo, kako se peklenska misel pretvarja v akcijo. Koltèsa zanima problematičnost identitet. Izhaja identiteta neke osebe iz njenih misli, ideje, ki jo ima oseba o sami sebi in ki jo potem uresničuje, ali identiteta izhaja izključno iz delovanja?