Mini teater, 27. 6. 2017

Predstava Mini teatra Tiest z velikim uspehom prikazana na Mednarodnem festivalu Art Carnuntum

Predstava Lucija Eneja Seneke Tiest v režiji Ivice Buljana je bila z velikim uspehom 24. junija prikazana na Mednarodnem festivalu Art Carnuntum v Avstriji.
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep
Foto: Mark Požlep

Gre za sploh prvo gostovanje slovenskega gledališča na tem največjem festivalu antične drame in gledališča na nemškem govornem področju.

Utemeljil ga je pred sedemindvajsetimi leti režiser Piero Bordin, na njem pa so bile dosedaj prikazane predstave Royal National Theatre iz Londona, La Mama iz New Yorka, Piccolo teatra iz Milana, Gledališča na Taganki iz Moskve, Antičnega gledališča iz Sirakuze, Globe Theatra iz Londona. V Carnuntumu so s predstavami gostovali režiserji Robert Wilson, Ellen Stewart, Peter Hall, Andrei Sherban, Peter Stein, Peter Brook, Tadashi Suzuki, Theodoros Terzopoulos, ter velika igralska imena kot Gerard Depardieu.

Festival je organiziran vsako poletje na lokaciji Carnuntum pri Dunaju, prostoru, ki je bil največja rimska urbana celina v Srednji Evropi. Danas se odvijajo predstave v urejenem starem amfiteatru, v bližini katerega je zgrajen eden najsodobnejših muzejev, ki prikazuje model rimskega gradbeništva in arhitekture.

Senekin Tiest v prevodu Jere Ivanc, scenografiji Marka Požlepa, dramaturgiji Svetlane Slapšak, kostumografiji Ane Savić Gecan, z glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja in v izvedi Roberta Waltla kot Tiesta, Marka Mandića v vlogi Atreja, Milene Zupančič kot Tantala, Benjamina Krnetića, Gregorja Praha, ter Voranca in Franceta Mandića, je izzval navdušenje publike in ovacije ter fantastične kritike v avstrijskih medijih.

Kritik dunajskega Der Standarda, Michael Wurmitzer, piše o "tej najokrutnejši tragediji v zgodovini zahodne civilizacije" kot o "božjem prekletstvu, ki kulminira s Tiestovim odkritjem, da je jedel lastne sinove, ki mu jih je podtaknil brat Atrej. Brez obilice rekvizitov, se je vse osredotočilo na zelo fizično igro. Začelo se je z nedolžnim otroškim ravsanjem dveh bratov. Kajti, biti potomec tantalidov pomeni, da je celo rojstvo slabost." In nadaljuje: " Toliko o božjem prekletstvu. Rod je njegova usoda. To je tudi centralni prizor v katerem po slabi uri in pol kulminira uprizoritev. Tiest, v kraljevsko modrino odet, na tleh ležeč požira rigajoč in mlaskajoč in neveden svoje lastno meso. Kakšen zlom sledi! Postreženo vino, ki mu nikakor noče steči preko ustnic – njegova lastna kri? Kakšno davljenje, kakšna groza!"

Zaključuje, da gre za "izjemno empatično inscenacijo, z neznatnim kupom peska in golim drevesnim deblom, ki so ga pripeljali  v Carnuntum. Kožuhi, koturni, hlače, ki ne skrivajo genitalij. Tožbe in obtožbe sedmih izvajalcev so bučale v slovenščini, ne le na osnovnem prizorišču, ampak tudi na gričih okoli šotora. Električna kitara in violina sta razblinjali iluzijo o Antiki, nikakor pa ne gorečnosti uprizoritve."

Kritičarka Michaela Mottinger, iz Mottingers-Meinung, detaljno analizira prispevek vsakega od igralcev v tej "divji, razigrani, izjemno fizični, močni in nasilni predstavi", in trdi, da njihova predanost meji s transom. "Mandić igra glavnega negativca, spletkarja Atreja, ki v slovenščini ne samo na glavnem prizorišču ampak tudi na okoliških hribčkih, inspirativno išče naklonjenost publike, a Waltl igra dobročudnega očeta, vsega v zlatu, ki spokojno je in pije, medtem ko njegove otroke žrtvujejo ugrabljene v templju." Zaključuje, da se "slovenski igralci fizično in psihično dajejo do konca, brezrezervno, brez najmanjšega čuvanja in strahu pred poškodbami", ter da je "Buljanova interpretacija hipnotični gledališki dogodek, ki na pameten način potrjuje večno temo, ki je brezrezervno odlično odigrana."

Dunajski Kurier pa skozi tekst Barbare Palffi, že v naslovu Mörderisches Festmahl, mörderisch gut navaja, da gre za  "ubijalsko dobro predstavo", ki strahote Senekine tragedije inteligentno izraža skozi grotesko. "Mini teatru Ljubljana, na festivalu Art Carnuntum, z gostovanjem Senekinega Tiesta (v slovenskem jeziku s podnapisi), rimski amfiteater ponuja čudovito kuliso za ta surovi material. V predstavi nastopajo najboljši slovenski igralci, Marko Mandić je verjetno slovenski pandan nemškemu kolegu Joachimu Meyerhoffu - popotnik, ki se daje do konca. Njegov Atrej je najprej na preži v orgastični želji po maščevanju, ki jo lovi s trudom nadzorovanega, nemirnega gibanja in trepetavim pogledom. Robert Waltl, v zlato obarvani Tiest, je na začetku nezaupljiv in ne verjame v spravo, nato pa se uspavan prepusti užitkom. Med jamranjem in riganjem, medtem ko žre, v ozadju Benjamin Krnetić (sel) razkriva, kaj se dogaja z njegovimi sinovi, v ozadju pa gledamo kako Atrej stiliziirano ubija svoje nečake kot ritual.

Ivica Buljan je mojster proizvajanja izjemnih občutkov: kamni, stene in niše v amfiteatru evidentirajo zlo. Grozo pa zna Buljan v točnem trenutku groteskno prekiniti, ko dobi Tiest na pladnju glave ubitih sinov kot valovite zeljne glave ... Nastop je bil osupljiv od začetka do konca izvedbe, ki jo arhaična divjina in izvirnost še podpirajo." Kritiko zaključi z vzklikom "Svetovno gledališče!" ("Welttheater!").

Povezani dogodki