Režiser Aleš Jan bo predstavil izzive in izkušnje radijskega uprizarjanja starih slovenskih besedil. Njegov opus obsega več kot 600 radijskih iger za odrasle, otroke, dokumentarnih iger, eksperimentalnih iger, nanizank … Zrežiral je tudi več kot 60 iger na nosilcih zvoka ter preko 50 gledaliških predstav najrazličnejših zvrsti – od klasičnih, mladinskih, lutkovnih, eksperimentalnih do opernih.
O predavanju je Aleš Jan zapisal: »Z zgodovinskim strelom iz puške leta 1895 se je na področju umetnosti porodila nova možnost umetniškega izražanja, zvočni medij. Od svojih skromnih začetkov je medij kaj kmalu zavzel tudi področje govorne umetnosti in preko njega tudi področje književnosti, ki do tistega dne ni imela druge možne oblike predstavitve kot knjigo in gledališče. Tako so bila dela, ki so nastala pred tem datumom pomaknjena v ozadje saj so obstajala samo v pisni obliki ali v spominih gledalcev ob posameznih uprizoritvah. Zapisov o njihovi slušni ali slišani podobi pa ni bilo. In prav isto se je dogajalo tudi z najstarejšo slovensko književnostjo, predvsem dramsko, ki naj bi bila namenjena uprizoritvi. Marsikateri poskusi so ostali neuprizorjeni, pozabljeni, zapostavljeni in skriti očem in ušesom. Zato je od iznajdbe radia naprej ena izmed temeljnih nalog nacionalnih radijskih postaj da ohranja, oživlja in predstavlja slovenske prabesede, prabesedila ter jih prek radijskih valov predstavi najširšemu krogu poslušalcev. Dokumenti tako postanejo ne samo pisni viri zaprašenih knjig in listin, postanejo živo tkivo našega dne s pridihom patine v najžlahtnejšem pomenu besede, tradicije in dokaz o sočasnosti estetskega, filozofskega, verskega, jezikovnega in narodnostnega razvoja Slovencev v zadnjih 1000 letih.
Ciklus je nastajal več kot 30 let. Vanj sem vključil dela, ki na poklicnih odrih še niso bila uprizorjena ali pa so bila uprizorjene drugačne inačice besedila (Tugomer, Izgubljeni sin). Že sam seznam projektov kaže na to, da si niso sledili niti v kronološkem, niti v estetskem zaporedju, nastajali so kot so dozorevale ideje in možnosti uprizoritev v radijskem-zvočnem mediju:
- Damascen Dev: Belin 1978, druga inačica 2001
- Kotzebue-Valentin Vodnik-Jernej Kopitar-Kristina Brenk: Tinček petelinček 1979,
- Lovrenc Marušič-pater Romuald: Škofjeloški pasijon 4/1992,
- Andrej Šuster Drabosnjak: Izgubljeni sin 5/1994,
- Brižinski spomeniki 3/1995,
- Miroslav Vilhar: Jamska Ivanka 11/1997,
- Josip Jurčič: Tugomer 2/1999.
- Ivo Svetina-Aleš Jan: A.T.L. (Anton Tomaž Linahrt) 2006
- Primož Trubar: Katekizem 12/2013
Razen Tinčka petelinčka in Izgubljenega sina bomo spoznali podrobnosti o teh projektih, njihovi zgodovinskosti, gledališki in literarni zanimivosti in o njihovem prenosu v zvočni medij.«
***
Aleš Jan je študiral slovenski jezik in književnost ter primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in gledališko in radijsko režijo na AGRFT. Po končanem študiju se je kot režiser redno zaposlil na Radiu Ljubljana (kasneje Radio Slovenija), s katerim je redno sodeloval od leta 1949, najprej kot otrok-igralec, kasneje kot asistent režije in že med študijem kot režiser-pogodbenik. Bil je vodja režije v Radiu Ljubljana, urednika uredništva igranega programa, član različnih komisij zavoda, sodeloval je z EBU kjer je vodil komisijo za kulturo in radijsko igro (ki je med drugim na njegovo pobudo uvedla projekt “Ciklus predstavitev kultur manjštevilnih narodov”), in bil član strokovnih teles ter žirij mednarodnih festivalov ter dolgoletni predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije, kjer je 1986 ustanovil tudi recitacijski dogodek pred Prešernovim spomenikom na dan slovenskega kulturnega praznika … Z deli v njegovi režiji je Radio Slovenija sodeloval na skoraj vseh mednarodnih festivalih, kot gost pa je režiral po vseh radijskih postajah nekdanje Jugoslavije in po številnih evropskih radijskih postajah. Na AGRFT je profesor za radijsko igro in režijo ter radijsko zgodovino in gledališko režijo, kot gostujoči profesor je poučeval tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Za svoje delo na umetniškem področju je v Sloveniji, Jugoslaviji in v tujini prejel več kot 30 nagrad (med njimi nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado) za režije v vseh zvrsteh radijskega področja in na gledališkem področju kot tudi na področju opere, glasbenega založništva in spleta …