STA, 10. 2. 2019

Pred 100 leti se je rodil igralec Aleksander Valič

Na današnji dan pred 100 leti se je rodil igralec Aleksander Valič. Znan je bil po tragikomičnih in karakternih vlogah, gledalcem pa se je vtisnil v spomin kot žlahten komedijant in ljudski igralec, ki je črpal neposredno iz globin čustvenega doživljanja vsakdanjega človeka. Več let je bil član ljubljanske Drame, nastopal je tudi v filmih.

Foto: Anže Malovrh, STA

Valič se je rodil leta 1919 v Gorici, na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Italiji. K poklicnemu gledališču je prišel po gledališkem nastopanju na partizanskem ozemlju, kjer je bil nazadnje v skupini Frontnega gledališkega 7. korpusa na Dolenjskem. Leta 1944 je opravil gledališki tečaj v Semiču. Med 2. svetovno vojno je bil sodelavec OF, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec.

Po osvoboditvi je postal član Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje, prva predstava je bila Cankarjev Hlapec Jernej. Tržaške izkušnje je opisal v svoji drugi knjigi Sanje in resničnost - Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945-1947 (1999).

Leta 1947 je postal član SNG Drama Ljubljana, istočasno je obiskoval igralsko akademijo, veliko snemal za radio in bil med tistimi, ki so začenjali televizijska snemanja. V ljubljanski Drami je bil redno angažiran do leta 1974. S prefinjeno ironijo je oblikoval predvsem komične in tragikomične like.

Med pomembnejšimi vlogami so bile Profesor v Kozakovem Profesorju Klepcu, Pantalone v Goldonijevem Lažniku, Rameaujev nečak v odrski priredbi Diderotovega dela, Hvastja v Cankarjevih Hlapcih, Geront v Molierovih Scapinovih zvijačah ter naslovni junak v Mercejevem Flintu in v Molierovem Sganarelu. Nastopal je tudi v Shakespearovih igrah, kot so Milo za drago, Henrik IV, Sen kresne noči.

Na velikem platnu je med drugim zaigral v prvem slovenskem umetniškem filmu Na svoji zemlji ter v filmih Jara gospoda, Dolina miru, Tistega lepega dne, Naš avto, Samorastniki in Decembrski dež. Nastopal je tudi v TV igrah in nadaljevankah, kot so Noč na verne duše, Hlapec Jernej in njegova pravica, Dekameron in Odprava zelenega zmaja, bil je Ferenc v Utonilo je sonce.

Za vlogo Rameaujevega nečaka v odrski priredbi Diderotovega dela je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, isto vlogo je leta 2008 kot merilo, ob katerem se v našem okolju merijo vsi poskusi monodrame, izpostavila tudi žirija, ki mu je podelila Borštnikov prstan. Leta 1972 je prejel Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Geronta in leta 2002 častni znak svobode RS.

Iz gledališkega življenja je objavil dve knjigi, poleg spominov na prva leta tržaškega gledališča še spomine na partizansko gledališče v knjigi Frontniki (1980). Umrl je 26. oktobra 2015, star 96 let.