Iztočnica Kaja Pregrat, SiGledal, 24. 11. 2010

Postakademijski občutki

Bivše študente AGRFT smo povprašali o tem, kaj po zaključku šolanja počnejo in kako danes vidijo akademijo.

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo ima v javnosti kar nekaj različnih podob, od pozitivnih do negativnih. Bivše študente akademije smo povprašali, kaj menijo o njej.

Na filmskih akademijah Baden-Württemberg in na pariški La Fémis trenutno študiram filmsko produkcijo (Masterclass Atelier Ludwigsburg-Paris for young European film producers).

Z razdalje nekaj let vidim Akademijo predvsem kot možnost za pot v svet, za soočanje z nevednostjo pa tudi z osebnimi prioritetami, občutljivostjo. Morda je to stvar okusa, ampak Akademija ter Ljubljana oziroma Slovenija v splošnem ne bi smeli biti uspeh, cilj za mladega občutljivega (kreativnega) človeka, vsaj ne na začetku. Vrat v svet (svet kot polje veljavnejših referenc) je nekaj, ne veliko, vendar obstajajo ali pa si jih je potrebno izboriti.

Akademija je bila zame pomembna tudi zato, ker sem med študijem srečala vsaj enega človeka, s katerim še zmeraj delim občutljivosti in nujo po ustvarjanju in s katerim bi rada delala oziroma to že načrtujem.

Zanimivost pa ta; še danes mi ne da miru vprašanje, kako je mogoče, da je bil profesor, od katerega sem se na Akademiji naučila največ, sredi svojega dela in sredi generacije, ki jo je spremljal, na lepem odpuščen, odstavljen. Kakšna škoda, in kakšen grenak spomin!

(Marina Gumzi, dramaturginja)

Akademija je družina s svojimi problemi, mi smo njeni otroci, ki glede na svoj karakter odrastemo v take in drugačne smeri. Tako kot se moraš naučiti, da starši niso vsevedna bitja, je potrebno sprejeti, da akademija zate ne bo naredila čudeža. Predvsem je okolje, v katerem spoznaš ljudi, ki jih drugače ne bi. Je okolje, ki kljub nihanjem vzgaja avtorski pogled. Mogoče je včasih vse preveč odvisno od tebe, ampak to je tudi eden izmed pedagoških trikov priprave na »svet zunaj«, si rad mislim. V vsakem primeru ti omogoča narediti tri kratke filme, kar je narediti izven akademije izjemno težko, skoraj nemogoče. Kako jih izkoristiš, je odvisno od tebe. Vem, ponavljam se, ampak tako je to. Predvidevam, da vsak pride na akademijo z blazno, noro željo delati izdelke svoje študijske smeri in akademijo uporabi za oporo svoji viziji. Vsaj jaz sem bil in še vedno sem tak. Bi mi uspelo tudi brez akademije? Ne vem, si ne želim in nočem vedeti. Kljub temu, da je to najbolj bizarna šola, ki je iz mene včasih potegnila zadnje živčne končiče, je tudi edina šola, ki bi jo takoj obiskoval še enkrat. Lahko je pametovati z diplomo v žepu, heh.

(Nejc Gazvoda, filmski in televizijski režiser)


AGRFT je v določeni meri izpolnil moja pričakovanja; si pa želim, da bi študij potekal nekoliko bolj poglobljeno ... Zdi se mi, da je določena znanja ponujal preveč razpršeno ali pa sploh ne. Prevečkrat imam občutek, da (mi) AGRFT bolj služi kot »znamka«, ne pa kot resnično dobro izhodišče za nadaljevanje strokovne poti.

(Ksenija Repina Kramberger, dramaturginja)


Na študij filmske in televizijske režije sem se vpisala po končani filozofiji, zato sem si rekla, da ga bom vzela kot »zastonj produkcijo« in kot varen način pridobivanja znanja, saj je v študijskem procesu še dovoljeno delati obrtne napake. Za oboje sem hvaležna. Tako iz teorije kot iz prakse sem se naučila obrtnega znanja televizijske in filmske režije ter podrobnejšega poznavanja znanja sektorjev, s katerimi režiser sodeluje (montaža, scenaristika, fotografija, ton, glasba ...), kar mi bistveno pripomore pri delovni higieni in dvigovanju kvalitete projektov, ki mi pridejo na pot. Moja poklicna pot je sedaj sestavljena iz pisanja scenarijev, režije televizijskih oddaj, režije videospotov, filmske režije tako dokumentarcev kot kratkih in upam tudi celovečernih igranih filmov. Menim, da sta tako vsebina kot forma pomembni in ključno je, da poznaš pravila obrti, da jih lahko kršiš. Presežki in umetnost pa so po mojem mnenju kombinacija trdega dela, žal tudi financ, ter predvsem iskrene emocije.

(Barbara Zemljič, filmska in televizijska režiserka)


Po zaključeni akademiji sem se zaposlil v MGL in v roku enega leta diplomiral, da sem se rešil tega. Obenem sem gostoval še v Drami, bivšem GOML, Mini teatru pa še kakšen »off« projekt sem imel vmes, malo na televiziji služil pa kakšna sinhronizacija mi je osvežila dan. Res sem imel v prvih dveh letih po akademiji srečo z delom.

Akademija mi je dala globlji način razmišljanja o sebi. V čisto privatnih, intimnih stvareh. Neko določeno tehniko izražanja in samozavest. Študij na AGRFT je naporen in velikokrat nečloveški. Ostati moraš radoveden in pripravljen učiti se. Nič nisem pričakoval od akademije, pojma nisem imel, kako naj bi to izgledalo.

Zanimivosti je veliko, v vsakem letu nastane vsaj 20 zabavnih/žalostnih anekdot. Veliko jih je povezanih z mentorji seveda, vsaj 70 odstotkov. V prvem letniku je nastala fraza »da maš Valiča!«, ker sem se enkrat v kadilnici, med tem ko sem basal vase mandarine, razburjal, ker mi mentor že 14 dni ni dal vaje na odru. Od takrat naprej je vsak, ki že nekaj časa ni imel vaje, »mel Valiča.

(Domen Valič, igralec)


Kaj delam?
Lastne gledališke predstave, performanse in intermedijske instalacije. Bila sem umetniški vodja MMC Kiberpipe, vodja festivala HAIP, sedaj pa za ta slednji projekt letos delam bolj piar, okej, pa še programski selektor sem bila. Festival bo od 23. 11. do 26. 11. v Kiberpipi – vabljeni vsi!
Ob vsem tem pa imam še svoj joga center.
Kaj menim o šolanju? Super truper, itak je pomembno, kaj potem iz sebe narediš – šolanje je le skelet, po drugi strani se pa izobraževanje nikoli ne konča ...

(Daša Lakner, dramaturginja)


Tehnično gledano sem še vedno študent naše Akademije, vsekakor pa bo kmalu čas, da se poslovim. Oziroma – bilo bi legitimno, da nas, starejše študente, mlajši študijski kolegi brcnejo z akademije, da naredimo prostor za njih. Sedaj počnem mnogo stvari, prva je vsekakor pisanje diplome. Le-ta še ni zaključena in je trenutno moja prva skrb. Sicer pa pripravljam nove projekte (igrane in dokumentarne, kratke in dolge), saj je treba delati na čim več področjih. Nekaj stvari je že v delu, nekaj še čaka na razpise. Važno je, da človek ne zaspi. Intenzivno delam v naši družinski video in filmski produkciji Studio Virc, kjer imam možnost vsakotedenske režije raznih projektov. To mi omogoča, da ostanem (vsaj v režijskem smislu) fit.

Po koncu študija na AGRFT lahko priznam, da sem pridobil ogromno znanja, ki se je na koncu obrestovalo meni in akademiji v znamenju številnih nagrad in dosežkov na področju študentske filmske in TV produkcije. Vsekakor je bil AGRFT kot skok na ogromni odskočni deski in pri tem gre zahvala zaposlenim na akademiji in mojim mentorjem. Da ne bo pomote – vse te stvari ne pridejo zlahka in nikoli ni vse rožnato, vendar sta važna namen in končni rezultat, ki je za moje pojme odličen. Upam, da bolonjski sistem ne bo preveč vplival na kvaliteto študija v bodoče. Možnosti za naprej so odprte, vendar pa se ne zgodi nič samo po sebi.

Anekdota iz študija? Preveč jih je. Cel študij je ena velika anekdota.

(Žiga Virc, filmski in televizijski režiser)


Študij dramaturgije sem vpisala vzporedno ob zaključevanju primerjalne književnost in filozofije. Še danes se mi zdi povezava zelo smiselna: specializacija na gledališkem področju in stik s praktičnim delom. Vendar pa ne gre samo za to...

Študij dramaturgije ni naporen, a delo (praktičnega) dramaturga je težavno, zaradi nenehnega iskanja svojega lastnega izraza v gledališki produkciji in najbrž je to eden izmed skritih (osebnostnih!) razlogov za izbiro tega študija.

Iskanje, kopanje, raziskovanje, preverjanje, dokazovanje, sodelovanje... neverendingstory! Takšna svoboda mi odgovarja, dokler sem iskrena do sebe, sicer pa zna biti to svoboda, ki je strašno v napoto.

(Nuša Komplet, dramaturginja)

 

Prvi semester akademije mi bo v spominu ostal kot najbolj mučen del moje dotedanje izobraževalne kariere. Moj odnos s profesorji ni bil najboljši in tudi nisem bil sposoben sprejemati osebnih kritik, ki jih v praktičnem pouku ne manjka. Nisem imel energije in volje in resno sem razmišljal o opustitvi študija, ker sem mislil, da nisem primeren za ta poklic. Videl sem več ovir, ki jih je težko ali pa nemogoče preskočiti, hkrati pa nobenega jasnega cilja za njimi.

Zdaj, ko sem že drugo leto zaposlen v ansamblu in je več kot pet let preteklo od »mučnega« prvega semestra, se mnogokrat srečam z enakimi ovirami kot prej. A zdaj jih preskakujem tako, da se spomnim nešteto nasvetov in spoznanj, ki sem jih dobil od prvega dne na akademiji pa vse do danes. Naj omenim samo motivacijsko najbolj uspešne:

  • Vztrajaj in ne obupaj!
  • Če obupaš, vztrajaj naprej!
  • Delaj in ne obupaj!
  • Če obupaš, vztrajaj naprej!
  • Popravi to šlampasto dikcijo!
  • Delaj, delaj, delaj!
  • Utrujen igrauc je dober igrauc!

(Peter Harl, igralec)


S študijem na AGRFT sem zadovoljna; v prvi vrsti zato, ker se skozi akademijo odpre prostor za zgodnje praktično delo. Razumljivo je, da je to, ali priložnosti za pisanje, asistence in drugo izkoristiš, v celoti odvisno od osebnega angažmaja. Da bi razširila polje poklicnega delovanja, sem se proti koncu študija na akademiji vzporedno vpisala še na študij medjezikovnega posredovanja na Filozofski fakulteti, kombinacija se je izkazala za kompatibilno. Ker me zanima tudi dramsko pisanje, je bil zame v sklopu akademijskega šolanja posebno dragocen seminar za dramsko pisanje v mentorstvu Dušana Jovanovića. Po koncu izobraževanja sem imela srečo, da sem hitro dobila možnost za delo, trenutno sem kot dramaturginja zaposlena v MGL, zraven pa pišem in prevajam.

(Eva Mahkovic, dramaturginja)


Kaj počnem po akademiji? Hvaležno preoblikujem vhodne koordinate, ki mi jih pošilja gledališče v svojih mnogih oblikah. Od začetka tega leta sem član Slovenskega mladinskega gledališča. Tako imam venomer polno glavo in okončine od vseh poskusov ter dejanskega ustvarjanja. Nekaj se naziva »uradno« in »šteje«, nekaj drugega je včasih kje ob strani zapisano in objavljeno, včasih sploh ne. Ljudje te sprašujejo po življenjepisu. Hm? Gora izkušenj se brazda in krepi, obenem ostro vpisuje zareze in raste. Zaenkrat je vsega preveč, kar je imenitno.

Študij na AGRFT je bil svojevrstna zibelka, velika, razumevajoča štrbunk deska, kjer je bilo »nemogoče je mogoče« najvišje vodilo. Zdaj prihaja več in več sogovornikov in z njimi (pol)resnic; ene so takšne, da imam premalo tehničnega znanja, druge – da se še vedno mučim s starimi vprašanji: kaj je odrsko in kaj je zasebno, kaj je metamorfoza in kaj je realizem, kaj je psihologija in kaj filozofija, kako se znajdem s soigralcem in tako naprej. Vprašanj je kvečjemu več, kot jih je kdaj koli bilo, svet se širi, vedno manj se lahko zaneseš na okvir ocen in kritik, vedno bolj moraš poskusiti biti, kakor že je to mučno, neizprosen do sebe. To, jasno, ni končna točka.

Študij dramske igre mi seveda ni dal potrebnih izkušenj iz filmske igre pa morda je imel še premalo vseh plesnih in pevskih in nasploh »sekundarnih« predmetov. Teh seveda ne gre preveč grobo tlačiti v urnik, a vseeno šele na poti do diplome (ali po njej) ugotoviš, kako bos si brez njih, brez samodiscipline in nadaljevanja dela pravzaprav. To ni krivda akademije ali celo posameznika, tako pač je. Igralsko vesolje je obširen, globok prostor brez zamejitvenih črt. Lahko se rodi pogubni nihilizem, lahko pa je vsak dan sproti kaka nova in čudna ugotovitev. Na primer to, da je toliko področij, kjer lahko ustvarjam – javna branja, recitali, pevski nastopi, plesne delavnice, otroške in (recimo, da bolj) zaresne predstave, televizija, film, radio ...

Najpomembnejše vprašanje zame verjetno ostaja – če nisem okrepljen s svojim položajem znotraj institucije ali s svojim položajem kot »igralec«, koga znam zares zabavati, vzdrževati njegovo pozornost, mu nekaj preprosto povedati, ga navdihniti, biti zanj (ali zase, nemara)? Koga in kdaj? Kot se reče za glasbenike, da mora vsak pravi mojster vsaj enkrat v življenju poskusiti igrati na ulici – ta izjava ima več pomenov. Vsekakor tudi tega, da gledališče ne sme postati brezbrižna dejavnost mimo vseh mogočih resničnosti ljudi izven odra, izven luči, izven zvočnikov, ampak mora poskušati spreminjati.

Dejstvo je, da me trenutno veseli sodelovati pri vseh projektih, ki se jih lotim oziroma me vanje povabijo. Področja so zelo raznolika, ne samo klasično gledališka, zato nimam nikdar občutka, da sem se zrasel s formo, namesto z vsebino.

(Blaž Šef, igralec)


Trenutno se ukvarjam z diplomskim dramskim tekstom, moja želja je diplomirati še v tem letu, da se lahko potem posvetim novemu študiju. Med študijem sem se izobraževala tudi na številnih delavnicah, med katerimi bi izpostavila dvoletni seminar dramskega pisanja z Dušanom Jovanovićem, ki mi je pomagal pri nastajanju diplomske drame. V času od konca predavanj na AGRFT sem doživela veliko zanimivega, med drugim Talent campus v okviru Sarajevskega filmskega festivala, pisanje scenarija za diplomsko TV dramo kolegice s filmske režije, ki je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, dobila priložnost spoznati svet scenaristike in režije eventov, kot je Femme fatale 2010. Svoja znanja bom še naprej nadgrajevala in uresničevala svoj cilj: biti kreativna! To velja tako za področje novinarstva, v katerem sem že od začetka faksa, kot za pisanje kratkih zgodb in scenarijev za kratke filme ... Želim si čim več »pravih časov in krajev«, da bom lahko ideje spremljala tudi ob realizaciji – ob snemanju. »Everywhere there is a story« ('Povsod se najde zgodba', op. lekt.).

(Vesna Hauschild, dramaturginja)

Anita Volčanjšek, SiGledal, 8. 11. 2010
O dobrih filmih se šepeta po hodniku
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 11. 2010
Tam na Nazorjevi
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 11. 2010
Najboljši plesni izziv
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 11. 2010
Red mora biti!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 11. 2010
Posebno obdobje ...
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 11. 2010
Najbolj pridni bralci so dramaturgi. Berejo vse.
Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 11. 2010
Naši študentje so tudi naši bodoči sodelavci
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Eva Hribernik, 17. 11. 2010
V študentski vasi sonce sije
Urša Adamič, 17. 11. 2010
Mešanica barv
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
“Režija je orkestriranje človeških duš”
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 29. 11. 2010
Raziskovalna dejavnost na UL AGRFT
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 11. 2010
Na gostovanjih je »ful« dobro!
Iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 11. 2010
AGRFT ni nekje v Sodomi in Gomori
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!