SNG Nova Gorica, 29. 5. 2015

Podeljene nagrade tantadruj 2015

V novogoriškem gledališču so nocoj podelili gledališke nagrade tantadruj. Nagrado za življenjsko delo je prejela igralka Teja Glažar, nagrado za igralsko stvaritev so izročili igralki Arni Hadžialjević, tantadruja za gledališki dosežek pa je prejela predstava Ivana Cankarja Hlapci v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu.
Vprašajte Amy, 1999 / foto: Pavšič Zavadlav
Tast po sili, 1968 / foto: Pavšič Zavadlav
Nora ali Hiša lutk, 1979 / foto: Pavšič Zavadlav
Sljehrnik, 2011 / foto: Radovan Čok

Letošnja žirija za nagradi tantadruj za igralsko stvaritev in gledališki dosežek v sestavi Milena Zupančič (predsednica) ter Gregor Butala in Ana Perne (člana) je presojala enajst prijavljenih predstav iz treh primorskih gledališč, ki so nastale v aktualni gledališki sezoni – tri uprizoritve v produkciji Slovenskega stalnega gledališča Trst, tri uprizoritve v produkciji Gledališča Koper in pet uprizoritev, ki so nastale v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Po ogledu prijavljenih predstav (med njimi je bila v vsakem izmed gledališč vsaj ena koprodukcija) žirija ugotavlja, da sezona v primorskih gledališčih izkazuje v splošnem zadovoljivo kakovostno raven in da je mogoče v žanrsko in tematsko raznovrstni beri uprizoritev, v kateri sta se ob obrtnem znanju dovolj jasno izkazovali tudi občutljivost za soočanje z aktualnimi družbenimi vprašanji in pripravljenost na raziskovalno tveganje, zaznati tudi več izstopajočih umetniških stvaritev. Tako so člani žirije soglasno sklenili, da nagrado tantadruj za igralsko stvaritev podelijo Arni Hadžialjević za vlogo Emme v predstavi Gospa Bovary, ki jo je v produkciji SNG Nova Gorica zrežirala Yulia Roschina, nagrado tantadruj za gledališki dosežek pa uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, ki je v režiji Sebastijana Horvata nastala v produkciji SSG Trst.

ARNA HADŽIALJEVIĆ, nagrada tantadruj za igralsko stvaritev 2015

Obrazložitev
:
Emmo Bovary, literarni sinonim za občutenje nezadovoljstva, frustracije zaradi neuresničenih sanj, Arna Hadžialjević oblikuje v ostrenju prehoda, ki ga opravi priredba Flaubertovega romana avtorja Nebojše Popa Tasića – od moralističnega pogleda predstavnika družbene moči v osrčje intimnega sveta posameznice, ki nepotešljivo hlepi po odrešitvi iz pustega vsakdana ter dolgočasnega, od privlačne utvare tako oddaljenega življenja. Uvodno sojenje, ki ga z nasmehom na obrazu spremlja še z distance, se razveje v intenzivno bitje njenega čustvenega sveta – to se izrazi v skrbno odmerjenih zgostitvah strasti, nadrobnemu niansiranju vznemirjenja ob zaznani možnosti približanja k želenemu in natančnemu stopnjevanju vznesenega poleta, a tudi v tenkočutno prikazani bolečini spusta ob razblinjenih projekcijah lastnega hrepenenja in prizadetosti znotraj utesnjenosti, kakršno doživlja v svojem zakonu. Njena upodobitev Emme poda neustavljivo iskanje izpolnitve, ki ga gojijo utopične predstave in uničujejo stiki z resničnostjo, ter tako spregovori o enem izmed temeljnih človeških neskladij.


Hlapci / Foto: Luca Quaia
Nagrada tantadruj za gledališki dosežek 2015: predstava HLAPCI v produkciji SSG Trst

Obrazložitev
:
Nova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev, kakor jo je v Slovenskem stalnem gledališču Trst s sodelavci pripravil režiser Sebastijan Horvat, je večplasten, nadvse pretehtano oblikovan gledališki dogodek: po eni strani že s predlogo, iz katere izhaja, ves čas vstopa v dialoški odnos, jo prebira in misli na novo, podobno razmerje pa vzpostavlja tudi z nekaterimi prejšnjimi postavitvami tega besedila, bodisi na simbolni ali konkretni (igralski) ravni; obenem pa si prav skozi to retrospektivno soočanje z že obstoječim za osnovno načelo tudi v širšem smislu postavlja nenehno preizpraševanje lastnih vsebinskih in estetskih izhodišč. Tu ne gre le za refleksijo usode podvojenega protagonista, temveč tudi ali predvsem za tematizacijo pogojev njene možnosti – to je pravi metagledališki stroj, ki z nekaj preprostimi, toda dognanimi prijemi v premislek gledališča in družbe posrka tudi gledalca, pri čemer ji pomembno pomaga natančno izdelani lik starega Jermana v interpretaciji Radka Poliča. Je upor nesmiseln, umetnost jalova, sprememba nemogoča? Predstava se jasnemu stališču ne izogiba: smisel obstaja.

TEJA GLAŽAR, nagrada tantadruj za življenjsko delo 2015

Obrazložitev
:
Dramska igralka Teja Glažar je članica novogoriškega gledališča že skoraj pet desetletij. S svojim izjemno predanim in ustvarjalnim delom ni pripomogla le k umetniški rasti gledališča, temveč tudi k njegovi profesionalizaciji in obstoju sploh. Ko je leta 1968 na povabilo takratnega vršilca dolžnosti direktorja in umetniškega vodje Staneta Lebana prišla v Novo Gorico, je imelo gledališče status polpoklicne institucije, nekateri občinski veljaki pa so se zavzemali za to, da bi ga vrnili na amatersko raven. Temu se je majhen, povečini na novo formiran gledališki ansambel s štirimi zaposlenimi igralci lahko uprl le s trdim in požrtvovalnim delom; pod prodornim vodstvom Jožeta Babiča so izpeljali profesionalizacijo novogoriškega gledališča. Pogoji dela so bili težki: na gostovanja so se včasih vozili kar z javnimi prevoznimi sredstvi, predstave so odigravali v improviziranih in nezakurjenih dvoranah, včasih igrali po tri ali celo štiri predstave na dan … V pionirskih časih takratnega Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica je Teja Glažar nastopila v povprečju v petih premiernih uprizoritvah na sezono, ob tem pa seveda igrala tudi v ponovitvah iz prejšnjih sezon.

Teja Glažar je v svojem dolgoletnem ustvarjanja zasnovala več kot sto trideset vlog, od tega številne nosilne oziroma glavne ženske like. Težko je izpostaviti le nekatere, pa vendarle: Costanca v Goldonijevi komediji Tast po sili, Jerca v Linhartovem Matičku, Julija v komediji Romanov in Julija Petra Ustinova, Nina v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Lucille v Anouilhovi komediji Skušnja ali Kaznovana ljubezen, Ostržek v Ostržkovih dogodivščinah Klausa Eidama, naslovni vlogi v monodrami Gospa Margareta Roberta Athayda in Ibsenovi Nori (za slednjo je prejela Severjevo nagrado za najboljšo igralsko stvaritev v letu 1979), pa Elvira v Molièrovem Don Juanu in Ema v predstavi Ne krop ne voda F. X. Kroetza (na 1. SGAJ so igralci te uprizoritve prejeli Bronasto vrtnico za ansambelsko igro). V Strniševih Ljudožercih, ki so prejeli grand prix 23. Borštnikovega srečanja, je igrala Majdalenko. Glavno žensko vlogo, Martho Livingston, je odigrala v Pielmeierjevi drami Agnes Dei, naslovno – jasnovidko Nado pa v igri Dušana Jovanovića Jasnovidka ali Dan mrtvih. Bila je Marija v Erdmanovem Samomorilcu (1989), Markiza Matilda Spina v uprizoritvi Pirandellovega Henrika IV., Laura v Strindbergovi drami Oče.

Trideseto obletnico dela v novogoriškem gledališču je proslavila z vlogo igralke Esme Allen v igri Vprašajte Amy Davida Hara, zatem pa najvidnejše kreacije oblikovala tako v sodelovanju z uveljavljenimi režiserji, s katerimi je že dotlej sodelovala, Dušanom Mlakarjem, Miletom Korunom, Eduardom Milerjem, Georgijem Parom, Dušanom Jovanovićem, Vitom Tauferjem ... kot tudi s predstavniki nove generacije režiserjev. Če izpostavimo le nekaj vlog iz tovrstnih inovativnih predstav: bila je Kraljica Margareta v Ionescovi igri Kralj umira in Županja Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski, oboje v režiji Diega de Bree, Olga v Lorencijevi režiji Treh sester A. P. Čehova, Mama v igri Nine Mitrović Ta postelja je prekratka v režiji Ivane Djilas.

Ljubitelje komedije je v številnih reprizah navduševala s Katico v nostalgični Dorićevi tragikomediji Kako smo ljubili tovariša Tita, Angelino v večkrat nagrajenem Duhtarju pod mus! in Materjo v Sljehrniku, oboje izpod peresa Iztoka Mlakarja, bivšo ministrico, Gospo Natalijo Štefančič v Nušićevi Gospe ministrici, Rosalio v Filumeni Marturano Eduarda De Filippa ... Nazadnje kot gospa Pernelle v uprizoritvi Molièrovega Tartuffa zaokrožuje svoj opus rednega profesionalnega angažmaja, saj je bila med njenimi prvimi vlogami v novogoriškem gledališču prav Dorina v uprizoritvi Tartuffa leta 1971.

Ob številnih izvrstnih in samosvojih likih, ki jih je Teja Glažar oblikovala v gledališču, velja omeniti tudi njeno delo v filmih, televizijskih dramah in nadaljevankah. Nastopila je v več kot dvajsetih celovečernih filmih. Vidnejše in glavne vloge je odigrala v filmih režiserja Boža Šprajca Krč (za vlogo Tanje v tem filmu je leta 1979 prejela nagrado za filmsko stvaritev jugoslovanskega igranega filma), Pripovedke medenega cvetličnjaka in Odpadnik, med bolj odmevnimi pa navedimo vsaj še Kajmak in marmelada Branka Đurića in Angela Vode, skriti spomin Maje Weiss.

Teja Glažar je svojo igralsko kariero posvetila Primorskemu dramskemu gledališču – Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, v katerem je s številnimi, izrazitimi in bogatimi igralskimi interpretacijami prispevala k profesionalizaciji novogoriškega gledališča in njegovi umetniški rasti ter uveljavitvi v širšem slovenskem prostoru.

S svojo igralsko zrelostjo in obenem mladostno zagnanostjo gledalce vedno znova očara in zapelje v iskrena in prepričljiva soočenja s figurami najrazličnejših žanrov in estetik. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad, tako za gledališke kot filmske vloge, ter nagrado Franceta Bevka za umetniške dosežke Mestne občine Nova Gorica, 2003, in odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, 2010.

S podelitvijo nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki je namenjena najvidnejšim gledališkim ustvarjalcem na Primorskem, ji izrekamo priznanje in zahvalo za njen prispevek v zgodovino slovenske gledališke umetnosti.

Povezani dogodki

SNG Nova Gorica / STA, 19. 5. 2011
sKurt
SNG Nova Gorica, 8. 5. 2009
SNG Nova Gorica in načrti za prihodnost
SNG Nova Gorica, 4. 1. 2018
Kriptovalute na odru SNG Nova Gorica