Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 5. 2010

Po koncu tekme

KRITIKA.- Na koncu so na odru tako ostale samo kopačke. Podobno je tudi v resničnem življenju, saj po tekmi ne ostane nič, ženske z zavoda pa s svojim življenjem ostajajo še naprej (zato se tudi niso mogle prikloniti, saj se s tem njihovo bedno življenje ne bi zares končalo).

foto Damir Žižić

Gostovanje Montažstroja in Plesnega centra Tala v okviru festivala Prelet (SMG)

MOJE SRCE BIJE ZANJO

Ekipa

  • Avtor in režiser: Borut Šeparović
  • Koreografi: Tamara Curić, Larisa Lipovac, Borut Šeparović
  • Dramaturg: Oliver Frljić
  • Trener: Darjan Delač
  • Loopi in glasba v živo: Tomo in der Muhlen, Tin Ostreš
  • Glasovi: Filip Brkić, Goran Vučević (RTL, 21. november 2007)
  • Oblikovanje luči: Miljenko Bengez
  • Mojster zvoka: Alen Smajić
  • Oblikovanje promocijskega materiala: Zoran Đukić
  • Fotografije: Damir Žižić
  • Koordinacija in produkcijsko vodstvo: Borut Šeparović (Montažstroj) in Tamara Curić (Tala)
  • Odnosi z javnostjo: Dinka Bujas, Ana Mikin

 

Nastopajoče

  • PRVI POLČAS: Adriana Josipović, Ana Stunić, Ana Vilenica, Antonia Matković, Daria Karić, Helvecia Tomić, Iva Morandini-Plovanić, Martina Car, Martina Tomić, Nataša Mihoci, Petra Milojković, Rina Kotur
  • DRUGI POLČAS: Antoaneta Boras-Vidov, Brigita Sajko, Davorka Drvodelić, Lela Lujanac-Kerdić, Mirjana Kalinger, Nada Kos Balen, Renata Petrović, Sanja Plepelić, Silva Cirković, Sonja Cirković, Vasiljka Martinović, Zrinka Banić-Tomišić


Datum premiere: 24. januar 2010, Hrvatsko narodno kazalište Zagreb
Datum ogleda: 26. maj 2010, Slovensko mladinsko gledališče (v okviru festivala Prelet)

Predstava Moje srce bije zanjo (Moje srce kuca za nju), v režiji Boruta Šeparovića je bila ves čas paralelna z nogometno tekmo. Predstava je bila ločena na dva polčasa, trajala je nekaj več kot 90 minut, ves čas pa se je oglašal tudi resničen komentator tekme. Izhodišče je bila za Hrvate zgodovinska tekma, ki se je novembra 2007 odvila na wembleyskem stadionu, in na kateri so Hrvati z 2:3 premagali gostitelje Angleže in se s tem uvrstili na evropsko prvenstvo, Angleže pa izločili iz nadaljnjega tekmovanja. Popoln triumf naroda takorekoč, vsaj na prvi pogled.

Predstava je bila zastavljena zelo politično in angažirano. Režiser si je za svoj namen premišljeno izbral temo - nogomet, pri katerem celoten narod diha v isti sapi. Skozi svojo interpretacijo je pokazal očitno nesmiselnost naroda kot skupnosti, ki deluje enotno samo kadar doživlja uspehe, pa čeprav gre za uspehe, od katerih velika večina nima nobene koristi. Pri svoji uprizoritvi sporočila ni skušal subtilno položiti v uprizoritev, marveč ga je nakazal zelo direktno.

Glavna raven, ki jo je skozi celotno uprizoritev vzpostavljal, je bila razlika med skupino in posameznikom. V prvem polčasu spremljamo koreografijo, ki je utemeljena na elementih nogometne igre in treninga. Igralke so zelo usklajene že na koreografski ravni, kar poleg komentatorja tekme in zvoka navijačev v ozadju vzpostavi izredno močan občutek povezanosti in mogočnosti, ki jo lahko izraža skupina. Nezanemarljiv delež pri tem velja pripisati tudi hrvaški himni, domoljubnim in navijaškim pesmim, ki so jih igralke pele v navijaški maniri. Na tem mestu velja izpostaviti tudi izvor naslova uprizoritve. "Moje srce bije zanjo" je namreč geslo reklame za hrvaško pivo, ki jo predvajajo med nogometnimi tekmami. Naslov je zelo zgovoren, saj kaže hkrati, kako kapitalizem z marketingom izkorišča množično evforijo, in kako razsežni so postali določeni popkulturni stereotipi (pivo pred TV ekranom ob nogometni tekmi).

Zanimiva je tudi izbira igralk - skozi celotno predstavo, v obeh polčasih nastopajo zgolj ženske, ki so vse oblečene v drese hrvaške nogometne reprezentance. Glede na to, da se nogomet smatra za izključno moško stvar, se tudi s tem vzpostavi nekakšno temeljno nasprotje realni tekmi. To je še dodatno podkrepljeno ob vsakem golu (za kar izvemo iz posnetka komentatorja), saj se takrat nad odrom izpiše geslo: “Gledališče laže.”

V drugem polčasu pridejo na oder različne ženske, ki jih je režiser našel na hrvaškem zavodu za zaposlovanje, in pripovedujejo svoje pretresljive intimne zgodbe. Ob prehodu iz prvega dela, ki je izražal vrhunec slave nogometne reprezentance, pride do popolne zamenjave igralk. Brezposelne ženske nosijo enake drese z enakimi številkami in imeni kot njihove predhodnice ter se med seboj poljubijo, nakar na odru poleg žensk z zavoda ostanejo samo še kopački njihovih predhodnic kot edina sled nogometne tekme (po splošni evforiji ob nogometnem uspehu prav tako ne ostane skoraj nič). Ravno te ženske so diametralno nasprotne prvemu polčasu - nastopajo kot posameznice s svojimi individualnimi zgodbami, prav tako so nasprotne družbeno zaželenim in sprejemljivim osebam (ena izmed njih je povedala, da mora npr. brskati po smeteh), čeprav so skoraj vse visoko izobražene (ena izmed njih je celo doktorica znanosti). Jasno je nakazano tudi, da je usoda teh žensk z obrobja manj vredna od nogometne tekme, saj so njihove intimne zgodbe konstantno in agresivno prekinjali glasni odlomki iz posnetka komentatorja tekme, lahko bi celo rekli, da jim je bila nekako odvzeta pravica govora.

Druga raven, ki jo je vzpostavil režiser, je bila politična, ki je tesno povezana z družbenim življenjem. V okviru tega so bili omenjeni tudi različni hrvaški politiki, ki so jih nastopajoče v prvem polčasu karikirale tako, da so zavzele za njihov diskurz značilno držo (Tuđman je npr. stal strogo pokončno). V drugem polčasu so nastopajoče med svojimi izpovedmi med drugim tudi opisale, kako je na njihovo življenje vplivala politika skozi različna obdobja, kakšne upe so imele ob nastanku države ter kako v primeru vojne svojim otrokom ne bi dovolile, da se grejo borit za takšno državo.

Nezanemarljiva raven uprizoritve je bila tudi seksualno-intimna. V prvem polčasu so nastopajoče v svojo koreografijo ob vrhuncu tekme vnesle jasno seksualne konotacije (oponašale so mdr. seksualne gibe). Očitno sporočilo tega je, da ob tako “veličastnih” trenutkih, kakor je zmaga na pomembni tekmi, pri nastopajočih in pri gledalcih na plano pride vse živalsko in nagonsko, saj pride do nekakšne množične manije.

Predstava je bila dramaturško dobro premišljena (Oliver Frljić), saj je uspela vzdrževati tempo in napetost, čeprav smo prvo polovico predstave spremljali rekonstrukcijo nogometne tekme skozi koreografijo. K temu je pripomogla tudi glasba, ki je zadrževala napetost, pri čemer so se kot premišljena poteza izkazali loopi in bobni, ki sta jih v ozadju dvorane v živo igrala Tomo in der Muhlen ter Tin Ostreš. Pomembna je bila tudi osvetljava (Miljenko Bengez), ki je preigravala različne učinke (npr. bliski fotoaparatov v sicer povsem zatemnjeni dvorani, zatemnjen hrvaški grb, ki se je projiciral na pojoče nastopajoče).

Tudi v drugem polčasu je napetost ostala, čeprav je bila luč stalno prižgana, glasba pa odsotna. Napetost je ohranjala pretresljivost resničnih pripovedi brezposelnih žensk, kar se je videlo tudi v tem, da so na koncu nastopajoče iz prvega polčasa jokale, ko so se jim pridružile na odru.

Močan je bil tudi zaključek uprizoritve, saj se nastopajoče (iz obeh polčasov) niso prišle prikloniti, saj pravzaprav sploh niso igrale predstave, ampak gledalcem predstavljale svoje življenje in razmere na Hrvaškem. Na koncu so na odru tako ostale samo kopačke. Podobno je tudi v resničnem življenju, saj po tekmi ne ostane nič, ženske z zavoda pa s svojim življenjem ostajajo še naprej (zato se tudi niso mogle prikloniti, saj se s tem njihovo bedno življenje ne bi zares končalo).

 

Povezave:

Kaja Pregrat, SiGledal, 21. 5. 2010
Med poezijo in popkulturo
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 6. 2010
Pomenska bomba
Pia Brezavšček, Sigledal , 22. 6. 2010
Reprezentanca in reprezentacija nekega naroda
Kaja Pregrat, SiGledal, 17. 4. 2010
Bebop med ljubeznijo in trpljenjem
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...