Sandi Jesenik, 13. 4. 2018

Po dvatisočih letih še vedno mož z obrazom z lastno zgodbo

Slovensko stalno gledališče Trst, Lot Vekemans JUDA, režija Igor Pison, premiera 13. april 2018.
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia

Besedilo Juda nizozemske avtorice Lot Vekemans je intimna zgodba, oplemenitena s fakti krščanske ikonografije, ki se preko variacij izstopov lika preigrava z našimi čustvi in razumom. Je krik človeka človeštvu; kliče po ponovnem rojstvu, po ponovni možnosti izbire. Kako bi se Juda odločil danes in kako bi mi gledali na to situacijo v današnji družbi, ne bomo nikoli vedeli; niti tega ne vemo, ali je zgodba resnična. Je bil kdo tam, je kdo to videl? Govori se le po pričevanju in pripoved tudi ostaja v sferi zgodbe, ki je del zgodbe vseh zgodb in ima korenine, stare več kot dve tisočletji.

Intima lika je intima voajerjev. Kako daleč gremo, je vprašanje časa, okusa in sredstev. Besedilo mestoma postavlja podtekst, ki ni lociran samo med zgodovinsko osebnostjo Jude in likom, ki ga igra performer, ampak nakazuje tudi prisotnost tretjega. Skozi dramsko besedilo se ne razvija samo zgodba dveh oseb, ampak tudi zgodba nekoga drugega, zgodba vseh nas. Preizpraševanje samega sebe, lastnih vrednot.

»Kako daleč si dovolimo v intimo? Si dovolimo odločati o zgodbi, ji verjamemo?« To niso samo vprašanja drame, so tudi vprašanja bralca. Seveda si, saj smo razmišljajoča bitja in na provokacije (lika drame) odgovarjamo z besedo ali molkom. Vsekakor pa ne moremo mimo tega, da kot družba zaradi »nekoga« še vedno nosimo krivdo? Morda je to v obliki dejanja kesanja, ki ga dobro poznamo. Lastno preizpraševanje in bivanje v tem je nekaj neprecenljivega, ta zmožnost nas bogati, saj je zavedanje tisto, kar lahko pripelje do spremembe v mišljenju. V odnosu do sočloveka, drugega bitja ali sebe.

Vsak nosi v sebi nekaj Jude, tendenco po kesanju, nekaj, zaradi česar bi se najraje ponovno rodil, da bi splet okoliščin in svoje odločitve izpeljal drugače. »Če nikoli ničesar ne narediš, potem tudi nikoli ne moreš narediti nič slabega,« se glasi stavek v monodrami, ki nas budi iz neke pasivne pozicije. Lik je tako v poziciji priznanja napake pripravljen prevzeti krivdo in vrniti ta »umazan« denar, a prepozno: nekateri potrebujejo žrtve.

Zgodbo o Judovi izdaji poznamo. Duhovniki so že dalj časa iskali Jezusa, da bi ga prijeli in usmrtili. Juda je duhovniku Kajfi izdal Jezusa in ta mu plačal trideset srebrnikov. To je bila cena za enomesečno delo in ta postavka bila določena tudi gospodarju hlapca, če je tega ubil vol. Potem je Juda iskal način, kako bi izročil Jezusa. Juda ga je poljubil in tako nakazal, koga morajo aretirati. Ta zgodba je tako močna kot simbolika kačjega jajca, želve, lobanje, srca ... Smo skupki bioloških formacij, ki se nagonsko zavedamo svojih pozicij v evoluciji.

Vsebina predstave se osredotoča na osebnostne variacije skozi različen čas in tip človeka. Začne se od prvih pokončnih korakih človeka, skozi ritual, ki je danes prisoten v drugačni obliki (v obliki modernega človeka) do različnih subkultur današnjega modernega človeka. Nikakor se ne skušamo poistovetiti samo z enoznačno osebnostjo iz zgodovine in voditi igro le po navodilih zapisanega. Navdih črpamo iz elementov gledališča podob, kjer vsebino narekujejo videno in kjer se kontekst dopolnjuje z asociacijami posameznika. Judo, človeka iz pradavnine, in današnjega človeka žene želja po kesanju, po „ponovnem rojstvu“. Biti čist, brez velike napake, ki jo je zgrešil, ko sta ga vodila pohlep in napuh.

»Ko živa uprizoritev poustvari množično reproducirano uprizoritev, kot v primeru replikacije videoimaginarija na koncertih ali podob iz risank v gledališču, nastopi obrnjena različica istega učinka. Ker smo iz svoje televizualne ali filmske izkušnje že intimno domači z njihovimi podobami, jih doživljamo kot bližnje, pa naj so še tako oddaljene, ko gre za fizično razdaljo. Če z MTV veste, kakšni so videti Madonnini videi, lahko na koncertih razbirate podobe, kot da bi bili z njimi v intimnem razmerju, pa čeprav ste v zadnji vrsti. Naj učinek intimnosti izhaja iz videizacije živega dogodka ali iz seznanjenosti z živimi podobami z njihovih predhodnih reprodukcij, v vsakem primeru povzroči, da so žive uprizoritve bolj podobne televiziji, s čimer živim dogodkom omogoči uresničiti hlepenje po reprodukciji.« (Auslander, V živo. Uprizarjanje v mediatizirani kulturi)

Zgornja trditev podpira dejstvo o poznavanju Judove zgodbe (Madonno zamenjamo z Judo); že videne podobe iz filmov, cerkveni performansi, slike ter pripovedovanja o tem apostolu nam pomagajo pri prej omenjenem „intimnem razmerju“, ki ga opisuje Auslander. Ta intimnost, vezana na dramsko besedilo Lot Vekemans, pa je glavno izhodišče ideje za uprizoritev..

Končujem v intimi.
Intimi pripovedi in naši povezanosti z njim, z osebo.
Z osebo, ki se imenuje Juda.
In zdaj bi rad šel z njim skozi puščavo, preplul nekaj morij, preplezal nekaj gora, rad bi kakšno mrzlo noč ležal z njim ob ognju in gledal zvezde in potem bi ga pokril z volneno odejo. Zares rad pa bi vedel samo eno, ali mi je odpustil ali pa mu je usmiljenja zame zmanjkalo. Ne vem, nisem bil tam. Jaz sem mož z obrazom, mož z zgodbo, z lastno zgodbo.

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Brina Klampfer, Sandi Jesenik, 5. 1. 2015
Delavnica dramskega pisanja
Sandi Jesenik, 9. 3. 2018
Demian kot odsev v ogledalu
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo