Katarina Koprivnikar, 6. 11. 2010

PINK - predstava naše mladosti!

Lutkovno gledališče Ljubljana: Janja Vidmar PINK, premiera 6. november 2010, režiser Iztok Valič.

Pink / foto Vito Tofaj

''Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo:

  • da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo;
  • da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, da bom spoštoval slavna dejanja partizanov in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir;
  • da bom ljubil svojo domovino, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, njene bratske narode in narodnosti, in gradil novo življenje, polno sreče in radosti.''

Pionirji? Napredni ljudje sveta? Bratski narodi? Pravljice, ki jih nihče ne bere in bi se zdele zanimivi le … kakosejimžereče  … partizanom, indijancem ali kavbojcem. Čeprav se zapisana pionirska zaprisega že dolgo ne zaprisega več, je v ta zapis umeščena kot točka iniciacije – tekstovne (tega, kar pravkar berete), gledališke (ki se z vsako ponovitvijo na novo vzpostavlja) in zgodovinsko točne, ko so omladinci in omladinke z modro čepico na glavi svečano, s kolektivnim ponosom recitirali prav to zaobljubo in bili na koncu nagrajeni z žemljo s šunko, s čajem in – z napolitankami! Še pomnite, tovariši?

Predstava Pink, adaptirana iz istoimenskega romana Janje Vidmar, je nostalgična le toliko, kolikor je nostalgičen Proust s svojo magdalenico. Ne nosi težkih kamnov na bližnji hrib in črkuje T-I-T-O. Svoje magdalenice namaka v svoj čaj in skozi blodnjak monologov preigrava različne glasove. Janca Vidner, junakinja monodrame, prepleta sedanjost in preteklost, kot bi s štafetno palico, ki jo dobi v prvem razredu kot Titova pionirka, prepotovala tako svoj osebni čas odraščanja kot tudi čas neke širše kolektivitete, morda že pozabljene Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki jo lahko obudi morda le razmočen biskvit v topli skodelici minas kave. Štafeto (kako ironično) preda v najbolj neprimernem, če ne že kar blasfemičnem trenutku – ob smrti predsednika Tita. Konec je dneva mladosti, simbolično je odrasla, vstopila je v svet spolnosti. Med štafetnim tekom pa je spotoma oživela še vse (bolj ali manj) pomembne osebe in dogodke iz svojega obdobja odraščanja, orisala tedanjo mariborsko družbo in sedemdeseta leta v socialistični državi, ko se je švercalo, obiskovalo Kumrovec in ljubilo tovariša Tita.

''DOK JE BILO TITA BILO JE I ŠITA''

Spomin, kot nekakšna rekonstrukcija preteklosti, je le mentalna oblika, podvržena osebnim prilagajanjem, olepšavanju, dodajanju ...– težko mu gre zaupati. Zato je idealni motiv v gledaliških predstavah, ki že s svojo škatlasto obliko, z nevidno rampo dajejo vtis čarovniškega klobuka in iluzije. Kaj vse se skriva v teminah klobuka-spomina? Dokumentaristični izseki v predstavi sicer delujejo avtentično, podajajo neka ''skupna znamenja vsakdanjega življenja'', ki individualnemu spominu dajejo njegovo verodostojnost in potrditev, da je moje lastno pomnjenje pravo, resnično, vendar so le del t. i. industrije spomina. S to postavitvijo predstave tudi LGL v letošnji sezoni pridaja svoj spomenik (ali cikel spomenikov, saj se predstava tedensko, mesečno ponavlja) k mašineriji kolektivnega spomina. A braniki svobodne Slovenije, referendum za igro Pink ne bo potreben. Ta spomenik je namreč redikulizacija, je neresnost, je satira, je demitologizacija preteklosti, ni še ena Titova cesta. Je neonostalgija, če si sposodim izraz Mitje Velikonje, poskus obujanja izgubljenega časa, a na ironičen, mladostniško igriv način. Janca že v uvodu, na najbolj svečan dan v tedanji Jugoslaviji, pobruha svoj pionirski komplet, odpleše svoj labodji spev baletne plesalke in neuspele košarkašice, ker oče zapije denar, namenjen nakupu baletnega krilca. Ne redikulizira le socialističnega obdobja, malikovanja kulta osebnosti Tita, kolektivnega spomina kot takega, ampak tudi individualne specifičnosti, osebni nabor spominov, ki jih Janja Vidmar že v romanu s svojim hudomušnim stilom zvesto parodira in na nek način karnevalizira. Ta humor je ohranjen tudi v gledališki verziji. S časovno distanco se vse negativno preteklo kaže relativno, če ne že smešno.

Nostalgične so tiste družbe, v katerih je edina konstanta sprememba, družbe, ki so na poti v parlamentarni sistem, turbokapitalizem, neoliberalizem. Preteklost tako ostane tista mirna oaza, kjer je vse bilo lepše in boljše in prav. Pravzaprav ne gre za hrepenenje po nečem, kar je bilo, ampak po nečem, česar nikoli ni bilo. Po deželi Nije za devetimi gorami. Tako je jugonostalgik tudi nekdo, ki se je rodil že dolgo po osamosvojitvi Slovenije, ki je samo prevzel spomin (ki je tako ali tako posredovan, prevzet, nadgrajen ...), si nadel bedže Titove podobe, kupil nogavice s peterokrako zvezdo in podpisom Tita in šel na koncert Indeksov ali Miša Kovača. Takšen stil seveda ni politično ozaveščen in reflektiran, najbrž pa bi kak naš namišljen idealno-tipski nostalgik jasno odgovoril, da je bilo pa prej boljše. Zakaj? Ker se je spomin očistil resničnosti, se spremenil v predstavo in si nadel nostalgično preobleko. Ameriški preučevalec spomina George Lipsitz omenja, da se danes srečujemo s ''spreminjanjem resničnih zgodovinskih tradicij in kultur v površne ikone in podobe''. Voilà! Takšen teoretični moment ujame tudi predstava Pink, ki vznika iz podobe – slike, zamrznjene v nekem minulem času, ki jo oživlja spomin, personificiran v lik Jance. Menja perspektive: globinsko – ko prestopa meje okvirja slike in vstopa v gledalčev prostor, ko ga nagovarja preko gledališke rampe; ter ploskovito perspektivo, z retro podobo, na/v kateri je nekakšen jugo-oltarček, na katerem so različne ''magdalenice'', ki evocirajo daljni spomin – od starega črno-belega televizorja, do pločevinastih posod minas kave, stekleničke naše in vaše mladosti ter obvezna slika 'Starega', predsednika tovariša Josipa Broza Tita na vrhu trikotne kompozicije.

''JEBELA, PA KA SMO SE MI ZA TO BORILI S ŠVABI?''

Vsa ta plejada blagovnih znamk (tudi s Titom) ni naključna. S pomočjo detektiranja vseh jugoslovanskih logotipov v predstavi je za nazaj lažje prepoznati močne težnje socialistične, torej po definiciji ne-kapitalistične države Jugoslavije po materialnih dobrinah. Sedemdeseta leta, o katerih je večinoma govora, niso bila imuna na zahodni kapitalizem. Paradoksalno so se ideje, ki so jih širile velike korporacije na zahodu, najbolj zasidrale v mladih, identitetno zmedenih najstnikih, prav tu – na vzhodni strani. ''Levis 501, ludnica!'' Vse obljube reklam, vsi prikriti triki, sanje, ki so jih oglasi obljubljali, so se zasadile v srčkih in glavicah mladih. Božanstvo artikla se je razodevalo tam, kjer je bilo to prepovedano, tam, kjer se naj ne bi verovalo – pred avstrijsko in italijansko mejo, od Vardara pa do Triglava. Omenjene leviske in morda še majice s krokodilčkom (baje danes ''čefurji'' o tem največ vedo in jih nosijo) niso zgolj džins hlače ali majice, to so statusni simboli. Tudi danes, morda še bolj v bivši skupni državi, so znamke garancija za 'kulskost'. Kot ugotavlja Naomi Klein, je negotovost mladih, ali sem kul, postalo milijon dolarjev vredno vprašanje naše dobe. Najstniški pritisk zahteva prave logotipe, ne preveč in ne premalo obrabljene kavbojke. Hkrati pa je takrat, na napačni strani železne zavese, imeti Levi's Straussove hlače bilo onkraj kula. Pomenilo je upor zoper višji red, saj je bila dolžnost Titove mladine prezirati materialne dobrine. Nekateri so si puščali dolge lase, se drogirali in pili, drugi pa so izvajali državljansko nepokorščino tako, da so nosili leviske. Sporočilo je bilo isto. Pa še zdravju je bilo manj škodljivo. Biti upornik (z razlogom ali brez) pa je pri vseh generacijah adolescentov sinonim za kul. Hkrati so bili imetniki takšnih zahodnjaških dobrot večinoma pripadniki višjega stanu (v sicer uradno brezrazredni družbi), s starši z manj ''delavskimi poklici'', ki so bili finančno preskrbljeni in posledično pripuščeni v potrošniški ''Zahod''.

SEKS, DROGE IN ROCK 'N ROLL

Subkulturno dogajanje takrat, v ''bivši jugi'', je bilo, kot poroča naša predstava, razdeljeno na hipije (frike), pankerje in šminkerje. Vsem sta skupni dve dimenziji: skupna identiteta, privrženost skupini in razlika navzven, ki se mnogokrat spremeni tudi v napetosti (fizični boji med subkulturami). Pripadnost eni skupini torej ne vključuje simpatij do druge. Kaj pa če se Janca Vidner vseeno prekrši in se zaljubi v napačnega subkulturnika? – Umre predsednik Tito … Današnja različica generacije, ki je živela v času odraščanja Jance Vidner, je ohranila podobne kategorije subkultur, ki pa so se modificirale. Le hipiji so ostali nekje na svojih travnikih, šminkerji so postali čapci ali čefurji (odvisno od geografske lege), pank pa tako ali tako ni mrtev. Morda je potenca komercializacije danes veliko večja kot včasih. Namesto lastnih kreativnih vložkov izdelave oblačil in celotnega izgleda instant pank kostume prodajajo v vseh ha-end-emih. Pridružili so se jim emoti, ki pa tudi že odhajajo v ropotarnico zgodovine. To so takšni emocionalčki, za katere je bistveno občutenje bolečine. Večinoma nosijo črno-bela oblačila, se močno ličijo – priljubljeno je črno senčilo in črna barvica. Meje med spoloma so zabrisane, obvezna je poni-frizura – pramen las čez polovico obraza, so tihi, malce z antidepresivi uspavani miroljubneži. Njihova glasbena podlaga je nekakšen kolaž panka in roka. Trenutno najbolj moderen stil so t. i. indie kids, mariborski dijaki bi jih poimenovali art-fegi, ekskluzivistična družba, ki ne izda niti imena benda, ki ga posluša. So individualisti, samozadostneži, kul je biti sam ali z zgolj enim prijateljem. Včasih bi takšne posameznike zasmehovali kot piflarje, a trenutno je biti 'geek', z malce prevelikimi očali, poštirkano majico in ozkimi hlačami, s kakšno knjigo v roki zaželena poza. Vsemu temu pa je v stilu amerikaniziranega 21. stoletja najbolj v podporo modna industrija, ki sprotno beleži trende in v sceno 'kulskosti' hitro pristavi svoj piskrček.

Morda pa se prav s predstavo Pink že rojeva nova subkultura – zardevanje (tisti, ki nimajo takšne naravne predispozicije, bi pač uporabili močno rdečilo, znamke … Pink?), obvezna prehrana takšnega subkulturneža bi bila zdenka sir, vložena paprika, ki bi jo Pink kids skrivaj jedli po šolskih hodnikih. Spet bi bile moderne Levi's 501, ki so, spomnimo, danes že oh in sploh passe. Poslušali bi variacije na temo melodije iz risanke Pink Panterja, tu tudu, tudutudutudutuduuu … Zavračali bi šport in droge, bi pa zato gledali grozljivke. Neka televizija, s podobnim imenom kot predstava Pink, je morda prav zaradi romana Janje Vidmar in obetajoče se predstave Dramskega odra za mlade – LGL videla velik potencial in vznikanje 'Pink kidsev' tudi tu, v Sloveniji.

 

Povezave:

- Več o predstavi
- Iztok Valič na Geslu
- Iztok Valič na Repu
- Fotogalerija na SiGledal 

LGL

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 5. 2013
Aljaž Jovanović: »Jupi-pizda-super«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica