LGL, 27. 9. 2013

Pelji me v gledališče

Vljudno vas vabimo na prvi dogodek v organizaciji ASSITEJ Slovenija, centra za kulturno vzgojo na področju uprizoritvenih umetnosti, festivalsko okroglo mizo z naslovom Pelji me v gledališče in promocijo zbornika esejev Odraščajoča publika. Dogodek se bo zgodil v ponedeljek, 30. septembra 2013 ob 17.00 uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, v okviru festivala Zlata paličica.
:
:


Gostje okrogle mize bodo: pisatelj Andrej Rozman Roza, razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek, vodja kulturno-vzgojnega in humanističnega programa v Cankarjevem domu Barbara Rogelj, sociologinja Milica Antič Gaber, psihologinja Marjeta Mencin Čeplak in oče treh fantov ter občasni kolumnist Dino Bauk. Pogovor o tem, kaj zares vemo o otroški in mladinski publiki ter kdo so ti mali ljudje na drugi strani rampe bo vodila režiserka Ivana Djilas.

Na okrogli mizi bo med drugim predstavljen dvojezični zbornik Odraščajoča publika, osem esejev o vlogi gledališča za otroke in mladino v sodobni družbi (Young Audiences, Eight Essays on the Role of Theatre for Children and Young People in Contemporary Society). Zbornik je nastal z idejo združevanja teorije, ustvarjalne prakse in pedagoškega proce¬sa.

O ASSITEJ-u Slovenija
ASSITEJ Slovenija, center za kulturno vzgojo na področju uprizoritvenih umetnosti je član mednarodne mreže ASSITEJ, ki ima 83 centrov po vsem svetu. Ustanovitelji ASSITEJA Slovenija (Lutkovno gledališče Ljubljana, Cankarjev dom, Slovensko Mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče Maribor, Miniteater in SNG Drama Ljubljana) verjamemo, da gledališče za otroke in mlade ni zgolj zabava, gledališče je vzgoja. Kultura ni luksuz, ampak razvoj. V obdobju 2014-2017 načrtuje vrsto projektov, ki bodo promovirali pomembnost gledališča za otroke in mlade kot razvojnega dejavnika. Zato vabimo starše, vzgojitelje, učitelje, občine, državo: peljimo otroke v gledališče!

O okrogli mizi
Odgovornost gledališča do otroške in mladinske publike se je močno povečala. Od njega že dolgo ne pričakujemo več zgolj estetke izkušnje. V resnici se zdi, da se zahteve do gledališča z vseh strani samo povečujejo. Financerji zahtevajo zmanjševanje produkcije in povečevanje števila občinstva, avtorji edukacijskih politik pričakujejo večje sodelovanje pri vzgoji in izobraževanju, ustvarjalci branijo svojo umetniško svobodo, vzgojitelji in učitelji se borijo z izborom in dostopnostjo gledaliških vsebin, starši so zmedeni v poplavi vsebin, ki jim jih ponujajo vse bolj spretni oglaševalci.

Pa vendar se vsi, vsak s svoje strani, ukvarjamo z istim procesom: odraščanjem. S tem, kakšno vlogo se odločimo odigrati v tem pomembnem obdobju odraščajočih ljudi, sodelujemo pri oblikovanju celotne družbe, o čem se bomo pogovarjali z gosti naše okrogle mize.

O zborniku
Zbornik Odraščajoča publika, osem esejev o vlogi gledališča za otroke in mladino v sodobni družbi so soustvarili znanstveniki, gledališki ustvarjalci, pedagogi in starši: prof. dr. Slavko Gaber, prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, doc. dr. Marjeta Mencin Čeplak, prof. dr. Milica Antić Gaber, pisateljica Maja Pelević, članica belgijske gledališke skupine Le Théâtre de la Guimbarde Gaëtane Reginster, angleški pisatelj David Wood, režiserka Ivana Djilas ter oče treh fantov Dino Bauk.

Nastal je z idejo združevanja teorije, ustvarjalne prakse in pedagoškega proce¬sa. Če bi radi dosegli učinkovitejše načine skupnega sodelovanja vseh vpletenih – načrtovalcev programov, gledaliških ustvarjalcev, vzgojiteljic, učiteljev in staršev – je razumevanje potreb in želja publike, v našem primeru otrok in mladih, ključnega pomena. Po eni strani nas zanimajo načini načrtovanja in ustvarjanja predstave, predvsem v kulturno-političnem, vzgojnem in ustvarjalnem kontekstu, po drugi pa način, kako otroci in mladi gledajo, sprejemajo in razumejo umetniško delo ter kako bi lahko povečali njihovo (so)udeležbo v gledališču in posledične pozitivne učinke.

Kljub želji, da bi že s prvo knjigo bistveno vplivali na področje gledališča in izobraževanja, smo v resnici dosegli samo to, da smo odprli še več vprašanj: Koliko starostnih skupin otrok imamo? Zakaj ne znamo delati predstav »za mladino«? Kaj gledajo fantje? Kaj je to gledališče za dojenčke? Kako pišemo za trideset let mlajše od sebe? Za koga delamo predstave: za vzgojitelje/starše ali za otroke? Kako izbiramo kulturne vsebine za naše otroke? Zakaj sploh potrebujemo gledališče? Zakaj je kultura pomembna?

Razmisleke in odgovore boste našli v besedilih zbornika Odraščajoča publika in jih slišali na okrogli mizi Pelji me v gledališče.

Zlata paličica