Nika Arhar, SiGledal, 30. 9. 2013

»Pedagogi, ki odločajo, kaj bodo mladi videli, nosijo ogromno odgovornost«

Intervju z Zalo Dobovšek, selektorico festivala Zlata paličica, ki bo potekal od 30. septembra do 5. oktobra.

Zala Dobovšek / Foto: Nada Žgank

Osrednji pregledni nacionalni festival uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade, 15. Zlata paličica, letos sledi novim programskim smernicam, Lutkovnemu gledališču Ljubljana pa se je kot soorganizator pridružil še Cankarjev dom. Poleg programa 21 predstav festival letos skupaj s Centrom za kulturno vzgojo na področju uprizoritvenih umetnosti ASSITEJ Slovenija izpostavlja tudi kulturno vzgojo.

Na razpis Zlate paličice se je letos prijavilo kar 79 predstav. Je tako veliko število posledica nove programske usmeritve, saj festival zdaj vključuje vse žanre predstav za otroke in mlade?

Na to število zagotovo vpliva letošnja žanrska razširitev festivala, ki zdaj vključuje tako dramske kot lutkovne, glasbene in plesne  predstave ter še kaj vmes, pa tudi to, da posamezna gledališča nimajo omejitve pri številu prijavljenih predstav. Sama sem sprva izbrala 15 tekmovalnih predstav, kar je najvišje možno število, ter 6 predstav za spremljevalni program, nato pa so v Lutkovnem gledališču Ljubljana predlagali, da ne bi razlikovali med tekmovalnim in spremljevalnim programom. Predlog sem vsekakor podprla in tako smo skupaj sprejeli odločitev, da vseh 21 predstav na festival povabimo kot tekmovalne predstave. 

Je izbira ob takšni žanrski raznolikosti še toliko težja?

Predvsem je težje določiti en osrednji kriterij. Res je, da je danes včasih težko razmejevati med dramsko, lutkovno ali glasbeno predstavo, saj se različni žanrski elementi pogosto prepletajo. Če bi izbirala samo znotraj posameznega žanra, bi se lažje osredotočila na eno osrednjo dimenzijo ali motiv, ki bi ga želela izpostaviti znotraj festivala. Pri takšni raznovrstnosti pa mi je ostal samo en kriterij – kakovost. Vse izbrane predstave so suverene v postavitvi ter spoštujejo otroke in mladino.

Pri gledališču za mlade se mi inovativnost v pristopu in raziskovanje gledališkega jezika zdita izjemno pomembna, a samo če sta vtkana v kompaktno, celovito premišljeno predstavo. Sam poskus raziskave posameznega medija, pa naj gre za senzorično ali sonorično gledališče, zvočno-glasbeno predstavo ali kaj drugega, ki ni realiziran dovolj senzibilno in dovršeno, lahko mlade gledalce začne dolgočasiti, morda razvijejo tudi podzavesten odpor do gledališča. Odrasli lažje sprejmemo in toleriramo eksperimentalne predstave, četudi jim spodleti, saj lahko še vedno razumemo namen ustvarjalcev, otrok pa potrebuje takojšnje, nemeglene in prepričljive odgovore ter učinke.

Na festivalu je tudi nekaj takšnih predstav, za katere si zapisala, da se odmikajo od konvencionalnih pravil, da so polne metodoloških preobratov, lucidnih "prekrškov" in tako gledališče prikazujejo kot igrivo ustvarjalno polje ter odkrivajo manj raziskane ravni opazovanja. Med takšne prištevaš predstave Luknja, Janček ježek, Romeo & Julija in Pekarna Mišmaš.

Ne želim biti suhoparna in predalčkati stvari, a ker je bilo izbranih predstav na koncu veliko, se mi je zdelo koristno, da znotraj izbora poiščem neko logiko in jih razvrstim po sklopih. Potem se je kar samo od sebe pokazalo, da se vsaj nekatere med seboj povezujejo po določenih značilnostih. Omenjene predstave so izstopale prav po svojem raziskovanju in poigravanju s pravili gledališča. Vse imajo svojo trdno idejno oporo, a si jo drznejo rušiti, pri tem pa ostajajo suverene. 

Izpostavila si tudi pomen komunikacije predstav s svojim občinstvom. So strategije komuniciranja pri otroškem občinstvu drugačne kot pri predstavah za odrasle?

Zelo pomembno se mi zdi, da predstava do gledalca, pa naj bo to trileten otrok ali dijak, pristopi kot do inteligentne osebe. Da ni čutiti nikakršnega ustvarjalčevega kompleksa večvrednosti in da gledališče obenem ni očitno pedagoško, ampak da zajame občinstvo kot enakovreden moment v predstavi. Otroci to enostavno začutijo. Seveda se zavedajo, da so oni otroci in gledališki ustvarjalci odrasli, a če k njim pristopiš korektno, pošteno in enakovredno, se lahko zgodijo mali povezovalni čudeži.

Pogosto se pojavlja vprašanje ustrezne starosti gledalcev za posamezno predstavo. Kako določiti starost otrok, katerim je predstava namenjena, in kako delati predstave za otroke glede na specifično starost?

S strani lutkarjev pogosto slišim, da določanje primerne starosti načeloma nima smisla, saj starši v gledališče potem vedno pripeljejo tudi precej mlajše otroke. "Ustrezna" starost je zelo relativna, seveda pa gledališča le morajo določiti starostni mejnik, ki je odvisen od same tematike, načina njene obravnave, zasnove lutk, trajanja predstave ...

Otroške predstave so lahko prav tako očarljive, intrigantne in zabavne tudi za odrasle. Pomembno se mi zdi, da se režiserji ne omejijo samo na otroškega gledalca in njegov okus ter raven razumevanja, ampak puščajo in ponujajo odprte kode tudi odraslim. Najpomembnejše pa je, da predstava ne podcenjuje svojega občinstva. V takem primeru se otroci zlahka začnejo dolgočasiti. Današnji otroci in mladi so, jasno, popolnoma drugačni, kot s(m)o bili pred desetletji. Seveda jim gledališče še vedno zmore razpreti nek drug svet in ponuditi eno možnost zaznavanja umetnosti, a vse težje je v gledališču obdržati njihovo pozornost, njihovo zvestobo. Zato je fino, če gre teater v korak s časom tudi pri najmlajših. To ne pomeni, da se mora v celoti podvreči njihovim željam (otroci digitalne ere imajo popolnoma drugačna pričakovanja), ampak mora skozi predstave toliko bolj izostriti moč in lepoto "v živo" videnega, doživetega dogodka.   

Na festivalu bo prikazana tudi predstava Zlati šus, ki je z govorom o drogah sprožila pravo razburjenje, da ni primerna za mladino. Odziv, ki morda tudi kaže na podcenjevanje mladih.

Ob Zlatem šusu se je vzbudilo kar precej paranoje. Uprizoritev kritično in brezkompromisno prikazuje temno plat sveta mladih in neposredno spregovori o drogah. Tudi uprizoritev Odspejsani se loteva izredno pomembnih vsebin, saj razkriva zakulisje resničnostnih šovov in prikaže, da se lahko za urejeno in privlačno zunanjostjo skriva psihično nasilje. Obe predstavi sta pretresljivi prav zato, ker odkrito spregovorita o resničnosti. Zavedam se, da je to lahko za pedagoge ali starše strašljivo, a kot gledališka skupnost se moramo na vse kriplje upreti poskusom, da bi nam v gledališču zatrli resnico.

Poleg omenjenih dveh predstav so na festival uvrščene še Skrivnosti, Pikica in Tonček ter Živalska farma, ki vse obravnavajo aktualno problematiko oz. "temne" plati sodobne družbe. Tri predstave so namenjene starejšim, a tudi Skrivnosti ter Pikica in Tonček obravnavata zelo "odrasle", težke teme. Se ti zdi, da so takšne predstave pogosteje namenjene mladini kot najmlajšim?

Do neke mere to drži. Kadar predstava za mlado občinstvo obravnava neko težko ali kočljivo temo, se pojavlja vprašanje, ali bo sporočilo predstave delovalo preventivno ali kurativno. Nekaterim otrokom (ali njihovim prijateljem) se stvari, ki jih lahko vidijo v takšni predstavi, dogajajo tudi v realnem življenju. Takrat jim bo odrska zgodba lahko v tolažbo, jih bo pomirila, morda posredovala napotilo, kako naprej, v vsakem primeru pa bodo bolje razumeli svojo okolico. 

Res je, da sta obe predstavi Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Skrivnosti ter Pikica in Tonček, izrazito družbenokritični in usmerjeni na aktualne probleme, a sta narejeni primerno starosti otrok, ki sta jim namenjeni. Kadar je tematika težka, ustvarjalci uporabljajo različne načine, da jo uprizorijo na otrokom razumljiv in atraktiven način. V teh dveh primerih z vnosom vizualnih projekcij ali naglavnih mask. 

Meniš, da se ustvarjalci pogosto malce ustrašijo, da bi v otroški predstavi obravnavali tako kompleksne vsebine in vprašanja?

Morda res. A po drugi strani je noro, da je gledališče še vedno pogosto lahko žrtev cenzure. Danes so mladi samo klik stran od vseh filmov, videospotov ali internetnih strani, kjer lahko vidijo marsikaj. In ob vsem tem je gledališka predstava tista, ki je preveč kontroverzna? Povrhu vsega na koncu le prikazuje realne probleme. Kaj pa vem, morda je težava v tem, da je gledališče v šolskem sistemu še vedno stigmatizirano in razumljeno kot "sveta" ustanova, ki mora gledalce zapeljati izključno v iluzijo in kjer se na odru vedno lepo govori in obnaša. Gledališče mora odpirati teme, ki se dotikajo našega zdajšnjega vsakdanjika in spodbujati komunikacijo o tem, sicer lahko izgubi vso ostrino. 

Pedagogi, mentorji dramskih krožkov in drugi, ki izbirajo predstave za šolske oglede, imajo ogromno odgovornost; so ključno sito, saj odločajo, ali bodo mladi posamezno predstavo videli ali ne. Sama sem si v mlajših letih veliko predstav ogledala samoiniciativno, izven šolskega sistema, saj me je gledališče zanimalo. Danes, ob hiperprodukciji popkulture, videoigric, spletne ponudbe in filmov (ki so skozi določeni vidik pač huda konkurenca gledališču), pa je vprašanje, v kolikšni meri se mladi sami od sebe odločijo za ogled predstave.

Na letošnjem festivalu je velik poudarek na vzgojnem dejavniku. Za vsako predstavo ste kot pomoč učiteljem in vzgojiteljem pripravili izhodišča za pogovor pred predstavo in po njej, ki so zapisana ob programu. Kako si se lotila zasnove teh izhodišč?

Izhodišča za pogovor sva pripravili z Ajdo Rooss. Pri nekaterih sva se v večji meri osredotočili na vsebino, pri drugih na formo. Na vsako uprizoritev sva skušali pogledati z vidika pedagoga. Verjamem, da se danes učitelji ne morejo več dovolj posvetiti gledališču in je obisk gledališke predstave zgolj ena točka v njihovem tedenskem redu, zato smo jim želeli pomagati z dodatnimi napotili in referencami, ki jim lahko pomagajo pri pogovoru o predstavi. Vključili sva povezave na filme, glasbo, knjige, stripe, internetne strani ... Skratka, gledališče sva povezali z drugimi mediji. Nekatera izhodišča se, kot že omenjeno, osredotočajo na režijsko poetiko, o čemer pedagogom ni vedno enostavno spregovoriti. Nekateri redno spremljajo gledališče, drugim pa ni tako blizu, zato jim je verjetno lažje, če jih posebej opozorimo na posebnosti v predstavah. Tudi sama sem se pri tem veliko naučila in tudi kot kritik malo prizemljila svoje poglede. Neposredna komunikacija z otroki je nekaj popolnoma drugega kot teoretično pisanje o predstavah. Je precejšen zalogaj in zahteva veliko izkušenj.

Torej je bila tudi zate osebno ta izkušnja razmisleka, kako konkretno o predstavah vzpostaviti dialog z mladim občinstvom, zanimiva? 

Vsekakor in želim si, da bodo ta izhodišča pedagogom v pomoč. Predstava Knjiga o džungli na primer govori o divjih otrocih, kar je zelo zanimiva tema, o kateri obstaja tudi veliko drugih filmov, ki lahko marsikoga pritegnejo. Tudi če koga predstava ne posrka v celoti, lahko najde druge reference, filme, knjige ali nadaljnje informacije, ki mu odprejo nek nov svet. Gledališka predstava je včasih zgolj izhodišče za nadaljnje raziskovanje in že to je lahko velik dosežek.

Je "dobra" predstava za otroke ali mlade 'dobra predstava' ali je lahko le 'dobra predstava za otroke in mlade'? Vidiš med obema oznakama razliko?

Predstava mora biti dobra v najširšem pomenu. Tudi režiserji, kadar jih vprašaš, če so predstavo za otroke in mlade delali drugače kot predstavo za odrasle, večinoma odgovorijo, da ne. Pred odrom je vedno občinstvo, ki ga moraš tako ali drugače prepričati. Predstava, ki je "dobra", je takšna ne glede na starost gledalcev in komunicira vseobsežno. 

Pri izboru predstav izstopa dejstvo, da je izbira gledališč oz. producentov omejena na predstave poznanih producentov: na obe nacionalni lutkovni gledališči, Mini teater, repertoarna gledališča, Glej, Cankarjev dom in Društvo Familija, Siti teater, čeprav obstajajo tudi številne lutkovne skupine.

Moj namen zagotovo ni bil izpostaviti samo institucionalnih gledališč ali poznanih ustanov. Izbor je usklajen s kriterijem kakovosti. Morda je to rezultat dela teh ustanov in organizacij, ki v predstavo vlagajo svoj čas, energijo in znanje. Obstaja veliko potujočih lutkovnih skupin, ki ustvarjajo predstave izključno za otroke v vrtcu in so pogosto lahko zelo nazorne ter poenostavljene. Nekatere od teh predstav lahko sicer odpirajo zanimive teme, a se premalo ukvarjajo s samim gledališkim medijem, uprizoritvenim jezikom. Ogromno je t. i. predstav v kovčku. Zavedam se, da je s takšnimi predstavami lažje obiskovati vrtce in da nam godi, če obstaja nekdo, ki "pride na dom", a obisk gledališča je tudi dragocen sociološki moment, doživetje, ki si ga otrok zapomni. Ne le predstava, ampak za obisk v najbolj osnovnem pomenu besede – stavba, vonj dvorane, mogočen zastor, tišina, mrak, luči – se vpisujejo v izkušnjo otroka in mladostnika, ki ga lahko fascinira, mu ostane v spominu ali pa ga celo zaznamuje za vse življenje.  

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 4. 10. 2013
Dobro predstavo naredi izčiščena zgodba
Ana Gruša Golja, SiGledal, 4. 10. 2013
Otroci se morajo dotakniti smrti
Brina Klampfer, SiGledal, 2. 10. 2013
»Klovn mora biti odličen tragični igralec«
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 10. 2013
Predstave naj otrokom pomagajo razumeti svet
Cajnik

Odlican tekst z dobovsek

30. 9. 2013