Veronika Brvar, 25. 1. 2018

Opera, ki je ustvarila mit

SNG Opera in balet Ljubljana, Wolfgang Amadeus Mozart DON GIOVANNI, režija Diego de Brea, premiera 25. januar 2018.
Peter Martinčič, Jože Vidic in Luka Ortar / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Jože Vidic in Norina Radovan / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Peter Martinčič in Diego de Brea / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Norina Radovan in Darko Vidic / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Jože Vidic in Luka Ortar / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Peter Martinčič Martha Hirschmann, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Urška Arlič Gololičič, Norina Radovan in Darko Vidic / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Luka Ortar, Jože Vidic in operni zbor / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Dejan Maksimilijan Vrbančič in Urška Arlič Gololičič / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Dejan Maksimilijan Vrbančič in Urška Arlič Gololičič / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Jože Vidic, Martha Hirschmann, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Urška Arlič Gololičič in operni zbor / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Dejan Maksimilijan Vrbančič, Urška Arlič Gololičič in Martha Hirschmann / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Peter Martinčič in Jože Vidic / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Martha Hirschmann / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Jože Vidic in Martha Hirschmann / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Urška Arlič Gololičič, Jože Vidic in Peter Martinčič / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Dejan Maksimilijan Vrbančič, Urška Arlič Gololičič in Luka Ortar / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Jože Vidic, Martha Hirschmann, Dejan Maksimilijan Vrbančič in Urška Arlič Gololičič / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Dejan Maksimilijan Vrbančič, Jože Vidic, Peter Martinčič, Martha Hirschmann in operni zbor / Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu

»Opera oper«, kar je pogosto uporabljena oznaka za opero Don Giovanni, je že od prvih izdaj življenjepisov in študij o Wolfgangu Amadeusu Mozartu (1756–1791) navdihovala številne interpretacije dela, prav kmalu po skladateljevi smrti pa je za sočnost razlag in upodobitev poskrbel tudi njegov izjemni libretist Lorenzo da Ponte (1749–1838) v svojih slikovitih zapisih Memorie (1823).

Lik naslovnega junaka je spodbujal nastanek filozofskih razprav, smernice globljim razmišljanjem so kmalu začrtali misleci 19. stoletja. V »demonskem siju« don Giovannija so prepoznavali Goethejevega Fausta in Puškinovega Kamnitega gosta, izklesani značaji dramme giocose so ponujali vzporednice z dramatiko Williama Shakespeara, njegovemu duhu naj se ne bi mogel odreči niti Richard Wagner. Podoba svobodomisleca brez vseh zavor je od druge polovice 20. stoletja naprej postajala vedno bolj živa in namerno provokativna ter izzivalna tudi po zaslugi interpretacij številnih kultnih režiserjev. Ob razkošju razlag in umetelnih režijskih konceptih, za katere bi oproda Leporello bistroumno lahko na novo odpel arijo Tisoč in tri, ostaja dejstvo, da je legendo oživila predvsem glasba. Mit o don Giovanniju sta ustvarila genialni skladatelj in spretni libretist.

Od naročila do izvedb v Pragi in na Dunaju

Opera buffa in due atti, tako je zapisano v Mozartovem tematskem katalogu, z naslovom Il Dissoluto Punito, ossia Il Don Giovanni (Kaznovani razuzdanec ali Don Juan), je drugo delo, pri katerem sta sodelovala Lorenzo da Ponte in Wolfgang Amadeus Mozart. Po izjemnem uspehu postavitve Figarove svatbe v Pragi decembra 1786 je Mozart za operno družbo Pasquala Bondinija (?–1789) takoj dobil vabilo za ponovitve v januarju 1787. Predstavo je 20. januarja 1787 sam dirigiral in tudi pripravil koncert, hkrati pa dobil naročilo za novo delo. Bondini mu je za opero obljubil plačilo po tedaj ustaljeni ceni 100 dukatov. Premiera je bila načrtovana sredi oktobra 1787 v enem najlepših praških gledališč grofa Nostitza Rienecka. V danes bolj znanem Stanovskem gledališču, zgrajenem 1783. leta, je v Mozartovem obdobju delovalo sedem italijanskih pevcev, šolanih in preizkušenih v italijanskih opernih hišah. Z novo opero naj bi slavili poroko cesarjeve nečakinje nadvojvodinje Marije Terezije s saškim princem, poznejšim monarhom Francem II.

Naročilo za novo delo naj bi Mozartu predal impresarij, sicer italijanski pevec Domenico Guardasoni (1731–1806). Njegovo je bilo tudi priporočilo za uglasbitev Bertatijeve enodejanke Don Giovanni Tenorio, čeprav libretist da Ponte v svojih spominih vztrajno trdi, da je bila ideja o uglasbitvi Don Giovannija njegova. To naj bi podkrepil z dejstvom, da je Casanovo, model za lik demonskega zapeljivca, tudi sam osebno poznal. Libretist da Ponte je bil sicer ob prvem vabilu že zaseden s pisanjem libretov za priljubljena dunajska dvorna komponista Antonia Salierija (1754–1806) ter Martina y Solerja (1750–1825). Prav dela španskega mojstra so bila v času Mozartovega življenja prave uspešnice. V dvorni operi so doživela tudi čez trideset ponovitev.

Bertatijev libreto je prvi uglasbil Giovanni Gazzaniga (1743–1818), eden zadnjih italijanskih skladateljev opere buffe in član napolitanskega opernega kroga. Premiero je Gazzanigova opera doživela v javnem opernem gledališču v Benetkah že v februarju 1787. Da Ponte je osnovo Giovannija Bertatija požlahtnil še z novimi viri, med njimi je posebno vlogo odigral Molièrov Don Juan ter pripovedka o Kamnitem gostu, razširjena povsod po Evropi. Legendo o zapeljivcu so upodabljali številni literati, med prvimi in glavnimi viri poznejših upodobitev pa je najbolj znano delo El burlador de Sevilla y convidado de piedra (1630) španskega dramatika, mojstra detajlnih orisov zapletenih ljubezenskih razmerij, Tirsa de Moline (1579–1648). Med glasbenimi upodobitvami španskega zapeljivca je na Dunaju veliko priljubljenost užival balet Don Juan, ou Le festin de Pierre (1761) Christopha Willibalda Glucka (1714–1787).

Libreto za Mozartovo opero buffo je nastajal v tesnem sodelovanju skladatelja in libretista. Operno besedilo vsebuje elemente izvirne drame Tirsa de Moline, Molièrovega Le Festin de pierre (1665), Goldonijeve igre v verzih Don Giovanni Tenorio ali Il dissoluto (1736), Righinijeve Il convitato di pietra, osnova pa je bil le Bertatijev libreto za Gazzanigovo uspešnico Don Giovanni Tenorio ali Il convitato da pietra (1787). Več kot polovica libreta pa je kljub vsemu izvirno da Pontejevo delo.

Mozart je začel ustvarjati opero že poleti, saj je poznal glasovne zmožnosti večine praških pevcev. Libreto je bil končan v juniju 1787, premiera pa naj bi bila sredi oktobra. Z Dunaja naj bi Mozart pripotoval v Prago 4. oktobra, torej le štirinajst dni pred premiero, opera pa je bila še v nastajanju. Namesto premierne postavitve je bila znova na sporedu njegova Figarova svatba, postavitev nove opere pa se je premaknila na 29. oktober. Kljub prestavitvi datuma pa naj bi, sodeč po številnih zapisih, uverturo pisal še zadnjo noč pred premiero. Opera je doživela izjemen uspeh – »nikoli česa podobnega ni bilo slišati v Pragi« – kot je zapisano v spominih. Mozart je dirigiral štiri predstave in se nato vrnil na Dunaj. Praško navdušenje nad opero je bilo dobra popotnica za dunajsko premiero 7. maja 1788, kjer pa opera ni doživela tolikšnega uspeha, saj se je zdela Dunajčanom prezahtevna. Mozart je za dunajsko izvedbo imel v mislih izvrstno pevsko zasedbo, kjer naj bi zahtevno vlogo done Ane poustvarila Alojzija Lange, »dunajska« Elvira pa je bila prav tako izvrstna pevka Caterina Cavalieri.

V risu glasbene simetrije

V nasprotju s Figarovo svatbo je pozornost v operi Don Giovanni usmerjena v naslovnega junaka, kar naj bi narekoval tudi prvotni vir za nastanek opere – Bertatijev libreto –, da Pontejev izvirni libreto pa dodaja še vrsto možnosti za gradnjo mojstrskih duetov in ansamblov. Dramatske pomanjkljivosti je skladatelj mojstrsko izravnaval z instrumentacijo. V klasicistični zasedbi orkestra sta vpisana tudi klarineta, dodana je še mandolina. Orkestru pod odrom se v dveh prizorih, za poseben učinek ter v službi simbolike, pridružijo godbeniki na odru. Zanimivo je, da se prav naslovni junak ne izkaže s svojo značilno barvo, ampak v skladu s svojim nemirnim duhom lahkotno sledi in prevzema glasbo svojega okolja. Mozart je pretanjeno sledil silnicam novega časa, hlepečega po svobodi, in izbor glasbenih upodobitev opernih junakov razširil od plemenitih arij ter plesov aristokratskega značaja do preprostih, lahko zapomnljivih, popularnih napevov. Tako je na novo opredelil standardno obliko opere buffe in kar je še pomembneje, tradicionalna ustaljena pričakovanja pri ustvarjanju tega žanra.

Pri komponiranju arij in ansamblov je sledil glasbenim oblikam Figarove svatbe. Edina izjema je z vzorcem hitro-počasi znamenita »register« arija Leporella.

Posebej občudovanja vredna je uporaba tonovskih načinov, ki ustvari simetrijo v glasbi. Že uvodni takti uverture presenetijo z uporabo molovskega načina (d-mol) in v pretečem kromatičnem postopu v lahnem tempu andante napovedujejo vrhunec opere. Iz primeža mračnih napovedi se kmalu izvije osnovna tonaliteta D-dura v dinamični molto allegro. Sonatna oblika, s katero naj bi skladatelj naslikal portret demonskega zapeljivca in življenje nemirnega svobodomisleca (v njej se v figuri petih tonov oglasi tudi prst mračne usode), prav hitro preskoči v prvi prizor. Kot ugotavljajo raziskovalci operne literature, smo v redko kateri operi tako bliskovito vrženi v središče dogajanja. Harmonski jezik, ki nakazuje don Giovannijevo pogubo, odločno nakaže odstopanje od zahtev karakterjev opere buffe. Junaki so veliko bolj resno vpleteni v intrigo kot pa v predhodni Figarovi svatbi.

Dramma giocoso v dveh dejanjih je razdeljena v 13 prizorov, praška in dunajska različica partiture pa se razlikujeta po razporeditvi arij ter sklepu opere. Opera Don Giovanni ima namreč dve avtentični različici. Vsaka naj bi imela za don Ottavia le eno arijo. Tenorska arija Ottavia Il mio tesoro se je, ob uvrstitvi nove zahtevne arije In quali eccessi/Mi tradí (K540c) za Caterino Cavalieri v vlogi Elvire v drugem dejanju, na prvi dunajski postavitvi izpustila. Elvirino arijo so v 19. stoletju celo uvrstili v 1. dejanje. Mozart je za don Ottavia napisal arijo Dalla sua pace (K540a). Na dunajski premieri je Mozart dodal še duet Zerline in Leporella Restati qua/Per queste tue manine (K540b), ki naj bi se ponorčevala iz Dunajčanov, vendar pa se ta duet pogosto izpušča. Nove arije je Mozart vpisal v svoj katalog med 24. in 30. aprilom 1788. Po pričevanjih naj bi se na dunajski premieri izpustil tudi epilog z moralnim podukom. To izročilo je posebej izpostavil direktor dunajske dvorne opere, skladatelj Gustav Mahler.

Današnje izvedbe večinoma posegajo po hibridu praške in dunajske različice, kjer tenoristi v vlogi don Ottavia lahko navdušijo z dvema briljantnima arijama, umestitev sklepa pa sledi različnim režijskim pristopom. V skladu z uveljavljanjem zgodovinsko ustrezne interpretacije pa se pojavljajo tudi izvirne praške postavitve, brez dodanih novih arij.

Vodnik po operi z glasbo

Po uverturi v prvem prizoru Introduzione zaslišimo pritoževanje Leporella, zvestega služabnika don Giovannija, ki se pred komturjevo hišo predstavi z arijo v F-duru Notte e giorno faticar (Skači, tekaj).1 Zmoti ga, ko iz hiše hrupno prihajata njegov gospodar in dona Ana, ki obtožuje don Giovannija. Komtur, njen oče, brani čast svoje hčere, zato izzove osvajalca na dvoboj. Dramatsko napetost spopada podčrta pavza, ob kateri zastaja dih, dvoboj pa ponudi priložnost orkestrski spremljavi. Zapeljivec smrtno rani očeta in ob lahni spremljavi v c-molu se oglasi nenavadni tercet sotto voce treh nizkih moških glasov. Na sceni se znova pojavi dona Ana, tokrat s svojim zaročencem Ottaviem, in po dramatičnem recitativu v duetu v d-molu priseže maščevanje Ma, qual mai s'ofre, o Dio (Ah, k očetu hitiva). Na ulici pa don Giovanni in Leporello naletita še na eno zapuščeno plemenitašinjo, dono Elviro, ki tarna nad izginulim ljubimcem. Leporello ji po gospodarjevem nasvetu slikovito razkrije vso resnico v znameniti »register« ariji Madamina, il catalogo è questo (Lepa dona). Ob sklepu se glasba iz štiridobnega takta v tempu allegro porogljivo prestavi v tridobni ples aristokracije v tempo andante con moto. Nemirni duh Giovannija pa je že ugledal novo žrtev. Ženinu in nevesti nazdravlja zbor z živahno plesno melodijo, ženin pa kmalu prestreže plemičeve poglede nevesti. V preprosti ariji Ho capito (Saj razumem, da gospod) Masetto izrazi ves svoj sarkazem in gnev. Don Giovanni nadaljuje igro zapeljevanja z Zerlino. Pastoralni duet La ci darem la mano (Tam mi roko boš dala) v A-duru je dragulj sredi umetnine, kjer lahko zaslutimo, da bi Mozart prav lahko osrednjo vlogo namesto plemkinji doni Ani posvetil preprosti Zerlini. Očarljivi duet prekine Elvira in reši naivno Zerlino v umetelno baročno zasnovani ariji Ah fuggi traditor (O beži, proč le zdaj), vredni junakinj iz Haendlovih oper. Ko prispeta na sceno dona Ana in Ottavio, se oglasi znameniti kvartet Non ti fidar, o misera (O beži nesrečnica), kjer don Giovanni Elvirine obtožbe pripiše njeni norosti. Dona Ana prepozna napadalca in v dramatičnem recitativu, ki mu sledi arija Or sai chi l'onore (Oh, grozno, pregrozno), pozove Ottavia, naj izpolni zaprisego. Za dunajsko izvedbo je Mozart za tenorista Morello v vlogi Ottavia napisal novo arijo Dalla sua pace (Le v njenem miru). Dogajanje burnega dneva se nadaljuje in don Giovanni že vabi na razkošno zabavo Fin ch'han dal vino (Dokler se pije), kjer se najbolj odkrije njegov nebrzdan značaj.

Zerlina v preprostem F-duru z arijo Batti, batti (Bij me, bij) miri Masetta. Besedilo arije je Mozartov dovtip in odgovor na ženino pismo. Don Giovanni se vrne in odide na zabavo z Zerlino in Masettom. Sledijo jim dona Ana, dona Elvira in don Ottavio. Na vrsti je menuet.

Don Giovanni in Leporello povabita maske na ples. Na odru zaigra godba, trije instrumentalni sestavi, za katere je Mozart natančno izpisal zasedbo. Po vzklikih maščevanja done Ane don Giovanni zapoje hvalospev svobodi in na odru hkrati zazvenijo tri plesne glasbe. Genialni Mozartov domislek v glasbo ujame razlike med pripadnostmi določenemu razredu. Po uvodnem plesu aristokracije se oglasi kontradanse, ples meščanov v tridobnem hitrejšem tempu, živahno se mu pridruži nemški ples kmečkega stanu. V popolnem kaosu Giovanni zgrabi Zerlino in jo odvede s slavja, reši jo tercet Elvire, Ane in Ottavia. Zapeljivec zvito naloži krivdo Leporellu. Tercet odloži maske in obtoži za hudodelstvo don Giovannija. V naraščajočem kaosu pade zavesa in don Giovanni znova uspešno uide.

Drugo dejanje se prične z duetom Giovannija in Leporella Eh, via buffone (Eh, ne budali), sledi tercet, v katerem Giovanni prepriča Leporella, da zamenjata vlogi pri zapeljevanju Elvire. Giovanni v Leporellovi preobleki pa se bolj vnema za njeno služkinjo in ji zapoje canzonetto Deh, vieni alla finestra (Daj, skloni se skozi okno) ob spremljavi solo mandoline in godal. To pot ga prekine Masetto, vendar mu don Giovanni ne ostane dolžan in ga pošteno premikasti. V čutni ariji v C-duru Vedrai carino (Ako boš priden), pospremljeni s hudomušno oznako grazioso, Zerlina tolaži svojega Masetta. Na sceni se znova pojavi Elvira z Leporellom, ki je še vedno preoblečen v don Giovannija. V znamenitem sekstetu Di molti faci il lume (Od tamkaj vidim bakle) se soočita z Ano, Ottaviem, Zerlino in Masettom. Sekstet, prvotno načrtovan za finale opere, je s svojo mojstrsko gradnjo, drzno modulacijo iz Es-dura v oddaljeni D-dur, spodbudil vrsto razprav. V analizi nemškega biografa Hermanna Aberta preberemo, »da ta glasba nagovarja najgloblja čustva in se vzdigne visoko nad zahteve gledališča v sijočo umetnost«. Ansamblu refleksije sledi buffo arija v G-duru, v kateri se predstavi Leporello, ki mu je končno uspelo pobegniti. Ottaviu je zdaj namenjen spev hvale zaročenki Ani Il mio tesoro (Moj zaklad), virtuozna arija, napisana za praško premiero. Duet Zerline in Leporella po ariji tenorista danes navadno izpustijo, Elvirina arija, znova v maniri baročnega affetta Mi tradě (Me prevaral je), pa je od dunajske izvedbe naprej še vedno hvaležen izziv sopranistkam. V duetu se don Giovanni in Leporello znajdeta pred spomenikom komturja. Izzvan od objestnega zapeljivca kamniti gost povabi don Giovannija na večerjo in ta privoli. Napetost se stopnjuje in z virtuozno koloraturno arijo v F-duru Non mi dir, bel idol mio (Ne reci mi) v tempu larghetto Mozart zdaj nameni pozornost doni Ani. Prizor v F-duru vodi do serenade v D-duru Già la mensa è preparata (Glej, glej, je mizica pripravljena). Svojevrstna simbolika in slutnja mračnega konca se zrcali v postopnem vodenju melodije navzdol. Na odru se znova pojavi skupina glasbenikov, kar ponudi vzporednice s finalom 1. dejanja, in ob vrsti priljubljenih napevov zaigra tudi melodijo iz Figara. V sklepni prizor slikovito vstopi dona Elvira in skuša še enkrat prepričati don Giovannija, naj se pokesa, on pa ostane neomajen. Dramatična glasba, ki jo prepoznamo že iz uverture, najavi prihod komturja. V veličastnem prizoru komtur pozove don Giovannija, naj prizna grehe, po odločni zavrnitvi ga doleti poguba in zgrmi v pekel. Kot na začetku glasba iz d-mola nenadoma modulira v D-dur in po Abertu je to »učinek, ki mu ne najdemo primere. Srečne rešitve ni, le izraz hladnega veličastja brez milosti«.

V zadnjem prizoru se kot moralni poduk v tempu presto oglasi ansambel Questo il fin. Prav ta finale pa se je izpuščal že v Mozartovem času, verjetno že na dunajski premieri in v skladu z občutjem romantičnega duha skozi vse 19. stoletje.

Pot do slovenske izvedbe

Opera Don Giovanni si je gostovanja na evropskih opernih odrih zagotovila šele s prevodom v nemščino. Zaradi oznake, da je prezahtevna, so se je gledališki impresariji izogibali, izjema je bila le Guardasonijeva družba, ki je že leta 1789 pripravila postavitev v Varšavi. V nemškem prevodu je v letu skladateljeve smrti kot spevoigra polnila blagajne nemških gledališč, kmalu pa gostovala tudi v Amsterdamu (1793) in St. Peterburgu (1797). Da je za uprizoritev v SNG Ljubljana potrebovala skoraj stoletje in pol, si danes težko razložimo. Prva izvedba naj bi bila, tako izpričujejo viri, 24. januarja 1925. Kot je še zapisano v ohranjenem programskem listu iz 1950. leta, naj bi se s te premiere ohranil tudi plakat v bohoričici, ki ga je pripravil Niko Štritof. Drugo uprizoritev je leta 1938 vodil Mirko Polič, medvojno 1944 Anton Neffat, do vrhunske postavitve, kjer je vlogo don Juana interpretiral Samo Smerkolj, je prišlo 1955 pod vodstvom dirigenta Boga Leskovica. Leta 1963 je ta izjemna zasedba pripravila tudi zgodovinski posnetek opere v slovenščini, Mozartovo umetnino pa so v Ljubljani uprizorili še 1978, 1986 in 2001. V naslovnih vlogah smo spoznali Ferdinanda Radovana, Josipa Lešajo in Roberta Vrčona.    

 

Opombe

1  Prevod Smiljan Samec

 

(Iz gledališkega lista)

Povezani dogodki

SNG Opera in balet ljubljana, Veronika Brvar, 22. 5. 2014
Seviljski brivec v ljubljanski Operi
Veronika Brvar, 19. 1. 2017
Jan Gorjanc, skladatelj in harfist