Srečko Fišer, 12. 5. 2016

Ondina in njena duša

SNG Nova Gorica, Jean Giraudoux ONDINA, režija Janusz Kica, premiera 12. maj 2016.
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica/Blaž Erzetič

Jean Giraudoux je našel zgodbo za svojo pravljično igro v povesti Undine, ki jo je dobro stoletje poprej (1811) objavil nemški romantik francoskega priimka (potomec hugenotskih beguncev) Friedrich de la Motte Fouqué.

Motiv vodne vile je sicer v bajeslovju in književnosti, ki zajema iz njega, zelo razširjen, vendar se zdi, da je prav Fouqué, čeprav sicer ne spada v najožjo elito nemških piscev svojega časa, iznašel tisti prevoj, s katerim se je zgodba usidrala v kasnejše evropsko literarno in nasploh umetniško izročilo. Njena bržkone najslavnejša potomka je Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena.

Avtor poimenovanja undina je Paracelsus, ki velja za (pra)očeta novoveške medicine, bil pa je, kot v tistih in še kasnejših časih ni bilo nenavadno, tudi alkimist, filozof, ezoterik in še marsikaj. Po Paracelsu so undine ena od štirih vrst elementarnih bitij, katerih vsaki ustreza eden od štirih konstitutivnih elementov stvarstva: gnomi (škratje) so bitja zemlje, silfi zraka, salamandri ognja in undine kajpak, kot pove že ime (latinsko unda = val), vode. Elementarna bitja niso duhovi, so snovna bitja, četudi njihova snov ni čisto enaka človeški; imajo številne in raznolike čudežne lastnosti in moči; a predvsem se razlikujejo od človeka po tem, da nimajo neumrljive duše.

Jo pa pod določenimi pogoji lahko pridobijo. »Undina se lahko poroči z moškim in živi skupaj z njim in njeni otroci bodo človeška bitja in ne undine, ker od človeka pridobijo dušo, in tudi undina sama od njega dobi kal nesmrtnosti. Človek je zvezan z Bogom prek svoje duhovne duše in če je undina združena s človekom, bo prek njega tudi ona združena z Bogom. Kakor undina brez svoje zveze s človekom umre kot žival, tako je tudi človek kot žival, če preseka svojo zvezo z Bogom.« (Navajam po: Franz Hartmann, The Life and Doctrine of Paracelsus, 1891/1998, 155–156.)

Tako kot pri Giraudouxu se tudi pri Fouquéju naslovna junakinja in vitez, ki se tu imenuje Huldebrand von Ringstetten, že v koči njenih krušnih staršev fulminantno zaljubita – in se tako rekoč od danes do jutri tudi poročita, sicer bi bil spričo njegove razorožene prevzetosti in njene neposredne nravi smrtni greh neizbežen. V ta namen je moral avtor naročiti vladarjem jezera silovito neurje, ki je ribiško kočico začasno odrezalo od sveta in navrglo na njen prag brodolomnega duhovnika, da je opravil ustrezni obred.

Dan po poroki Undina razkrije vitezu resnico o sebi. Njen dom je vodni element, njen oče je pomemben kralj v Sredozemskem morju; zaželel si je, da bi imela njegova hči nesmrtno dušo, to pa si lahko pridobi samo tako, da … opis postopka se bolj ali manj ujema s Paracelsovim, a z eno pomembno razliko: undina obdrži dušo, četudi se njena zveza s človekom pretrga, t.j. če jo on zapusti – saj da bi ona zapustila njega, to pač ne pride v poštev, ker so bitja njene vrste zelo zvesta; in če se zgodi, da jo on zapusti, mora ona sama svojega nezvestega človeka ubiti.

Zares Fouquéjeva Undina obdrži dušo, tudi potem ko se kasneje vitez poroči z njeno tekmico Bertaldo; ona pride de profundis in ga, sicer proti svoji volji, ubije, kot je bilo zaukazano – ubije pa ga tako, da ga »izjoka do smrti«, prav lepa romantična podoba – in se vrne k očeti. Duša, ki jo obdrži, je poslej namenjena le še objokovanju, a tudi takšna (mnogi, ne le romantiki, menijo, da predvsem takšna) je blagoslov.

Andersenova pravljica Mala morska deklica (Den lille havfrue, 1837), se napaja iz istega motivnega bazena, a je nekoliko drugačna. Mala morska deklica sliši, kakšen blagor je človeška duša, in si je zaželi; izve, da si jo lahko pridobi le prek ljubezni človeka. Izbranca ima: nekoč je videla princa in se strastno zaljubila vanj. Da bi lahko osvojila njegovo srce, se mora (fizično) počlovečiti. V ta namen privoli v strašne muke, celo pohabo; a njegove ljubezni se ji kljub temu ne posreči pridobiti, princ se – kakopak – poroči z drugo. Zdaj bi ga morala ubiti, da bi spet postala morska deklica in se lahko vrnila k sestram v morje; tega ji ljubezen ne pusti, zato ostane sama, smrti in brezdušnemu izginotju zapisana. A njena smrt je popisana kot nekakšna (po mnenju nekaterih zgodbi umetno prilepljena) apoteoza: mala morska deklica se v smrti dvigne med hčere zraka (to bi bile Paracelsove silfide) in te ji povedo, da si bo mogla, tako kot one, v borih tristo letih ustvariti nesmrtno dušo, in sicer tako, da bo omenjena stoletja delala (ljudem) dobra dela.

Danskemu pravljičarju ni bilo všeč, na kakšen način je Fouquéjeva Undina prišla do duše. V nekem pismu, napisanem leta 1837, po tistem, ko je končal svojo zgodbo, pravi: »Nisem hotel, da bi bilo odvisno od nekega tujega bitja, od človeka in njegove ljubezni, ali bo morska deklica dobila nesmrtno dušo. Prepričan sem, da bi bilo to narobe. Saj bi bilo v tem primeru kar veliko prepuščeno naključju, mar ne? Ne morem sprejeti česa takega na tem svetu. Jaz sem odprl svoji morski deklici bolj naravno, bolj božansko pot.« (Navajam po: Maria Tatar, The Annotated Hans Christian Andersen, str. 120.)

Andersenovo rezoniranje je malce bizarno – ali pa tudi ne, odvisno od gledišča. Zdi se mu napak, da bi morska deklica prišla do duše po poti, ki da je preveč človeška in premalo naravna oz. božanska, kot pravi sam – a nemara v resnici misli: prepoceni. Kupnina za neumrljivo dušo (kar pač pomeni obljubo večne blaženosti) je po njegovem edinole temeljito trpinčenje telesa plus zadostna količina dobrih del.

Gotovo bi marsikdo podvomil, ali je res boljši njegov recept, ki vsebuje vseživljenjsko torturo najbolj sadistične sorte, na koncu pa za tolažbo tristoletne vice kot odkupnino za greh – kateri pravzaprav? Najbrž tisti, ki se mu reče »preveč hoteti«. Morda je njegova ideja (krščanske) pravičnosti povezana z okoliščino, da so med vsemi Paracelsovimi elementarnimi bitji ravno undine pretežno ženske.

Stoletje kasneje je za Giraudouxa duša drugačna stvar. Kar je bilo za romantike brezdušno nadnaravno ali celo protinaravno bitje – vsaj Andersen je to naziranje dobro ponotranjil, medtem ko se pri Fouquéju da posumiti, da so njegove resnične simpatije bolj heretične – se njemu zdi »narava sama« (I, 7). Pomensko polje metafore duša določa drugačen, pravzaprav zrcalno nasproten (gladina vode …) koordinatni sistem. Kraljica Izolda pravi (II, 11): »Duša sveta vdihuje in izdihuje skozi nosnice kakor skozi škrge. A človek je hotel imeti svojo posebno dušo. Po neumnosti je razkosal skupno dušo. Človeške duše ni. So le majhne zaplate duše, kjer poganja klavrno cvetje in borna zelenjava.« Človeški monopol je padel in kar je bilo prej brezdušno, je zdaj avtentični nosilec duše. Duša se nekako vrača v etimološko pradomovino.

In kako se pride tja? Katera je pot spoznanja? Zanesljivo ne doktrinarna, najsibo starih časov ali nove dobe. Giraudoux, čigar francoska eleganca ni nikdar brez empatije ne empatija brez hudomušnosti, se zdi, da nam v odgovor ponuja nekakšno Jakobovo lestev iz besed, ki je prav trpežna, čeprav so njeni klini dostikrat čudno zasukani; še več, niso niti zares klini, na katere lahko trdno stopiš, marveč so nenadne zastranitve in paradoksi, ki ne veš, ali držijo navzgor ali navzdol ali nemara ne eno ne drugo, temveč počez; so pravzaprav govorični ekvivalent Ondinine podobe sveta, ki migetava preseva skozi gladino jezera. Taka je z druge strani ona nam; zmeraj tako blizu, zmeraj tako daleč. Duša.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2,9Mb)

Janusz Kica, SNG Nova Gorica

Povezani dogodki