STA/Maja Čehovin Korsika, 19. 6. 2017

Obsežno delo Žive Kraigher oživlja manj znano zgodovino slovenskega izraznega plesa

Plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Živa Kraigher velja za eno od utemeljiteljic sodobnega plesa na Slovenskem. Pri založbi Maska je v sodelovanju z JSKD posthumno izšla njena knjiga "dokumentiranih spominov" Ko se zgodi ples. Zapisi, dokumenti, spomini, v kateri je avtorica osvetlila manj znano obdobje slovenskega izraznega plesa.

Živa Kraigher: Ko se zgodi ples: Zapisi, dokumenti, spomini / Foto: Arhiv Maska

Živa Kraigher (1920-2011) se je pisanja knjige lotila, ko je bila stara med 83 in 91 let. Zadnje poglavje je sklenila le teden dni pred smrtjo. V knjigi je želela bolje osvetliti doslej manj poznano obdobne v zgodovini slovenskega izraznega plesa, med drugim pa je to delo tudi odgovor na trditve nekaterih kritikov in plesalcev, da je slovenski sodobni ples brez tradicije in da ga v obdobju med Meto Vidmar in ustanovitvijo Plesnega teatra Ljubljana, ni bilo.

Poleg tega je po besedah urednika in sina plesalke Tomaža Kraigherja v delu orisala svojo osebno plesno pot od učenke do plesalke, koreografinje in predvsem plesne pedagoginje. Na pedagoškem področju je razvila svojo metodo in si zadala poslanstvo "dati mlademu človeku trdno plesno-tehnično znanje, da bi lahko obvladal telo in iz njega izvabljal lasti plesni izraz".

Kritik, publicist in teoretik Rok Vevar je povedal, da knjiga vključuje ogromno podatkov, ki so bili doslej neznani ali skriti v zasebnih arhivih: "To delo prinaša neke vrste hibridno zgodovinjenje, saj dokumentira neko obdobje, je delno memoaristično, delno pa vključuje določeno avtopoetiko in predstavi določene pedagoške principe. Se pravi zajame plesno delo v nekem širšem smislu." V spremni besedi h knjigi je zapisal, da sta "ravno memoaristika in biografija prva žanra plesne zgodovine in teorije ter katalizatorja pisanja o plesu".

Kam segajo korenine slovenskega sodobnega plesa?

Vevar je pojasnil, da sta v začetku minulega stoletja obstajali dve šoli nemškega plesnega ekspresionizma, ki sta vplivali na slovensko sceno. Prva pod vodstvom ene pomembnejših plesnih osebnosti 20. stoletja Mary Wigman in druga pod vodstvom pedagoga in koreografa nove plesne smeri Rudolfa Labana. Mary Wigman je z razliko od Labana menila, "da je izrazni ples možen zgolj kot neka radikalna alternativa institucionalnim oblikam plesa, ki po njeni presoji ples ponavadi uničijo".

Idejo Mary Wigman so v razvoju izraznega plesa v Sloveniji nadaljevale najprej njena učenka Meta Vidmar v svoji Šoli za moderni umetniški ples, nato pa njene tri najbolj prizadevne učenke - Živa Kraigher, Marija Vogelnik in Marta Pavlin - Brina, ki so po drugi svetovni vojni v različnih izobraževalnih programih učile ples predvsem otroke in mlade. V Labanovih programih sta se sicer izobraževala priznana baletnika Pino in Pia Mlakar.

Plesni solo Upor ter opozicija partizanskega dela slovenskega izraznega plesa z nemškim kontekstom

Leta 1953 je bila v Drami prva povojna produkcija šole Mete Vidmar, v sklopu katere je Živa Kraigher predstavila plesni solo Upor, ki po besedah Vevarja velja "za eno od najbolj ikoničnih del iz prvega obdobja slovenskega izraznega plesa". Solo je zanimiv, "ker je na nek način vezan na antifašistično gibanje pri nas, vanj je prelita eksistencialna izkušnja Žive Kraigher v tem kontekstu".

Zamisel za solo Upor sega v medvojni čas, ko je Živa Kraigher navdušeno prebirala pesniško zbirko Mateja Bora Previharimo viharje, uresničila pa ga je leta 1953, ko je bila "zrela zanj". "Vse, kar je v meni vrtalo leta 1942, je takrat kar izbruhnilo v ples," se v knjigi spominja plesalka. Glasbo za solo podpisuje Vilko Ukmar.

Vevarju se zdi zanimivo, da je bil partizanski del slovenskega izraznega plesa v opoziciji z nemškim kontekstom, kjer je velika večina protagonistov t.i. Ausdrucktanza v času rajha sodelovala z Ministrstvom za propagando in razsvetljevanje ljudstva Josepha Goebbelsa in tekmovala v tem, kdo bo avtor novega nemškega plesa.

Med večjimi koreografijami Žive Kraigher so bile še Vodič po orkestru Benjamina Brittna, 7. klavirska sonata Sergeja Prokofjeva, Groteskni plesi po glasbi Janeza Matičiča ter Concertino za harfo in godala po glasbi Zvonimirja Cigliča.

Ustanovitev Studia za svobodni ples

Leta 1956 je Živa Kraigher uvedla plesne urice za otroke v Pionirski knjižnici - Centru za estetsko vzgojo mladine v Ljubljani in nadaljevala pedagoško delo na oddelku za izrazni ples Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Bila je tudi pobudnica in nekaj časa vodja leta 1973 ustanovljenega Studia za svobodni ples, prve povsem samostojne plesne skupine.

V Studiu so delo nadaljevali najboljši učenci oddelka za izrazni ples, ki so se odločili, da je treba več časa posvetiti produkciji. "Tu člani skupine delajo polprofesionalno, ob drugih zaposlitvah. V 70. letih delovanje v nevladnem sektorju namreč še ne zagotavljale profesionalnega statusa," je pojasnil Vevar.

Prvo samostojno predstavo, naslovljeno Pozdravljen svet, so v Studiu leta 1974 oblikovali s pomočjo svobodne skupnosti ustvarjalcev Kinetikon. Za večer, na katerem so predstavili produkcijo, so uspeli obnoviti tudi predstavo Upor z Jasno Knez, ki je solo iz partizanskega upora razširila "na lastni upor proti vsemu, kar jo je utesnjevalo". Jasna Knez ga je nato predala Urši Rupnik, ki ga je prvič plesala leta 2005.

Vevar je pojasnil, da je bilo to, da so koreografi svoja dela prenašali na naslednike, značilno za krog Mary Wigman. Pri solih, ki izvirajo iz nemškega plesnega ekspresionizma, pa je po njegovih besedah "najbolj zagatna rekonstrukcija nekega podteksta, ki je generiral ta abstrakten ples, ki je oseben in vezan na doživetje danega trenutka".

Spomini na gledališče in televizijske koreografije ter pokloni učiteljici in učenkam

Avtorica knjige je popisala tudi slovo od Studia za svobodni ples leta 1975. Med njo in plesalkami so se začela pojavljati vse večja razhajanja, saj so plesalke iz tujine prinašale nova znanja in razmišljanja. Živa Kraigher je ob umiku iz Studia kljub vsemu zapisala, da namerava še naprej spremljati njegovo delovanje, saj je čutila "preveč soodgovornosti za nadaljnji razvoj plesne moderne scene pri nas". Delo je nadaljevala na oddelku za izrazni ples.

V knjigi je osvetlila tudi svoje koreografsko sodelovanje z Mestnim gledališčem ljubljanskim in RTV Slovenija, orisala pot Skupine za izrazni ples Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje med letoma 1976 in 1982 ter se posebej poklonila Meti Vidmar in samostojnim potem nekaterih od svojih učenk. Aktivno plesno pot je sklenila leta 1989.

Ob tem delu bi se Vevarju "zdelo zanimivo ugotoviti, koliko sodobno-plesne produkcije je obstajalo že pred drugo svetovno vojno, za katero vemo, da so jo večinoma predstavljali v Operi, ter pregledati obseg tujih gostovanj". Z digitalizacijo periodike se po njegovih besedah razkriva, da se je o plesu pisalo veliko več, kot nam je bilo znano doslej in da je bil moderen ples, kot se mu je tedaj reklo, dosti bolj popularna umetniška oblika, kot menimo danes.