Sprašujejo: Pia Brezavšček, Katja Čičigoj in Ana Perne, 21. 4. 2009

o PRINCIPU z ustvarjalci

"Kje ste, revolucionarji, je sploh kje še kak ostal?" - Ob premieri v gledališču Glej: Predstava Iz Principa, režiserja Jureta Novaka.
:
:

Uprizoritev bo precej mozaična. Ta »agit-prop« sem vzel kar resno, kar pomeni, da je bil osnovni koncept za nabor materialov ciljanje z vsemi sredstvi ... (režiser Jure Novak)

Avtorski (raziskovalni) projekt Iz Principa režiserja Jureta Novaka je sad večmesečnega ustvarjalnega dela, ekstenzivnega v času in intenzivnega v procesu, znotraj katerega je »troglavi« Princip v igralskih utelesitvah Barbare Krajnc, Jelene Rusjan in Roka Matka ter ob pomoči besedilopiske in dramaturginje Simone Semenič slikal svojo zgodovinsko in še kako drugače členjeno podobo. Ko smo jih pol meseca pred premiero v namen sledečega pogovora zmotile na eni izmed dolgih popoldanskih vaj, ta seveda še ni bila izgotovljena – se je pa temu cilju vneto približevala.

 

Jure, lahko za začetek predstaviš genezo projekta Iz Principa?

JURE: To je agit-prop mjuzikl o Gavrilu P., idejo zanj pa sem dobil, ko sem v zagrebškem NUK-u našel knjižico Princip o sebi: gre za zbornik zapiskov njegovega zdravnika, psihiatra dr. Martina Pappenheima, ki ga je obiskoval v zaporu, Principovih pisem in njegove kratke biografije. Knjižica ponudi zelo nenavadno sliko, ki je ne bi pričakoval od superevropskega megaterorista, saj lahko bralec v njem ugleda bodisi romantičnega mladeniča bodisi skrušenega izkoriščanca ali tudi zavednega nacionalista – vse te opcije odpirajo zapiski in pisma. In to me je zelo zintrigiralo: ob snovanju koncepta me je zanimala predvsem psihologija atentatorja oziroma, če jo razširimo, psihologija človeka, ki skrajno aktivno poseže v politiko, v realno politično situacijo. Delovni proces sem si zamislil avtorsko, kar pomeni, da smo začeli brez dramske podlage, samo na osnovi zgodovinskih faktov, ves čas pa smo delali na tem, da bi dobili eno skupinsko sliko oziroma skupinski pogled vseh vpletenih v proces na problematiko, ki smo si jo zastavili. Temu primerno se je potem tudi konceptualno osrediščenje malo zamaknilo.

 

V zasedbi sta dve igralki in igralec (na odru pa je prisoten še glasbeni sodelavec Boštjan Narat). Po kakšnem ključu si – glede na odsotnost dramske predloge – sestavil igralsko ekipo?

JURE: Definitivno nisem izbiral likov, vlog, ampak sem k sodelovanju povabil štiri izmed zanimivejših in ustvarjalnejših igralcev na slovenski sceni; trije so se odločili, da bodo v projektu tudi ostali. Njihove vloge oziroma položaji na odru so kolaž možnih interpretacij zgodovinskega lika, hkrati pa so konstrukt lastnih prepričanj ali položajev – tako njih samih kot tudi ostalih sodelujočih pri projektu.

 

Projekt predstavlja Gavrila Principa na osnovi treh principov. So vam bili ti dodeljeni?

BARBARA: Ne. Vseskozi sem iskala neke vzporednice med mano samo in tem likom; potem pa se je izoblikoval nek princip, ki je podoben mojemu in ni moj.

JELENA: Na začetku sploh nismo vedeli, kateri bodo ti trije principi – vedeli smo le, da bodo trije.

ROK: Pri vsem tem je zanimivo, da ni bilo potrebno veliko racionalno operirati, ker so se stvari zelo instinktivno kar zložile same od sebe.

SIMONA: Na začetku so igralci delali improvizacije na različne teme, potem pa so se iz tega gradile stvari.

JURE: Tudi vsebinsko. V uprizoritvi je toliko linij ali principov – tu moram poleg igralskih dodati še tiste, ki jih nosij(m)o ostali (sodelavci) –, ker forma sama dopušča tovrsten »anything goes« – v smislu kam nas bo zdaj predstava peljala. Izhodiščna teza se je že kar precej zamaknila oziroma še niha levo-desno; tudi Simona je prinesla svojo zelo specifično interpretacijo zgodovinskosti, tako da imamo kar veliko različnih pogledov vpletenih.

SIMONA: To se bo odražalo tudi v večžanrskosti uprizoritve. Navdihnila nas je tudi relativizacija: danes Gavrilo Princip na različnih geografskih področjih pomeni različno, odvisno pač od kraja branja zgodovinskih faktov – ker to so fakti, toda zbrani na način, da je za eno geografsko področje Gavrilo Princip junak, za drugo zločinec, spet drugje ostaja nekje vmes. In mislim, da bi se ta neoprijemljivost lika morala pokazati tudi skozi predstavo. To je bila ena od stvari, ki so nas zanimale: vprašanje junaštva in njegove relativnosti v današnjem času.

 

Ta relativnost pojmovanja Gavrila Principa je značilna za vse takšne radikalne politične figure ali pa teroriste itn., ker gre za neke jasne ideološke pozicije in seveda za različno razumevanje. Gre morda prav v reflektiranju tega iskati politični potencial uprizoritve?

JURE: Tudi realnost nas samih kot ustvarjalcev, našega osebnega odnosa do materiala je še ena stvar, ki – poleg nekih ideoloških predispozicij – razplasti možno interpretacijo.

SIMONA: Gavrilo Princip je časovno in geografsko ravno tako daleč in hkrati tako blizu, da je še zmeraj zelo vpet v dogajanje, v katerem smo danes, in se nas definitivno tiče bolj kot Osama bin Laden. Gavrilo Princip kot ideja – in ne kot tisti fant, ki je ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda – nosi leta 2009 s sabo še eno celo zgodovino oziroma več različnih zgodovin, ki so danes bolj različne, kot so bile, ko smo se rodili.

 

Za »zgodovinsko« pomoč ste se obrnili na strokovnjaka, kajneda?

JURE: Goran Dekleva, naš zgodovinar in svetovalec za zeitgeist, je moj prijatelj in erudit, literarni kritik in novinar. Z njim sem na začetku procesa opravil več pogovorov, predvsem v smislu kontekstualizacije; enkrat smo ga povabili na vajo, kjer nam je orisal tudi širšo zgodovinsko sliko.

 

Kakšno pa je igralsko soočanje s Principom?

BARBARA: Stopili smo v dano temo in v njej iščemo izhodišča, ki nam lahko pomagajo pri osebnem izrazu oziroma iskanju sebe kot potencialnega atentatorja. To sicer na koncu pripelje do kontraefekta, vendar je ves čas prisoten ta namen: poiskati način, kako delovati v svetu danes, biti aktiven ali pasiven državljan, se vključevati v politiko ali ne, spremeniti kaj ali ne spremeni ničesar, si sploh želeti vključevati ali ne ipd. Istočasno imamo tu sodobno stvarnost, ki se kaže skozi to, in željo po dejanju, spremembah, vključitvi; hkrati gre za nemoč oziroma različnost (osebnih) stališč, zakaj nekaj ne, drugo ja.

ROK: Zelo zanimivo se mi je zdelo, ko smo v literaturi raziskovali sam karakter ali pa duh Gavrila Principa in poskušali zlesti v njegove možgane, secirati njegovo psihologijo in na tak način pokazati ogromno spektrov, to nekako reprezentirati na odru in zraven vključiti naše izjave, vezane na njegov revolucionarni duh, ki ga je imel v tistem času, ter se ob tem vprašati, kaj od tega je še ostalo danes, v tej novi dobi, kje smo; vzpostaviti, skratka, neko primerjavo.

 

Kako bi opisali vstop v ta lik?

BARBARA: Od znotraj navzven. (Smeh.)

ROK: Zdi se mi, da v veliki meri na nivoju simpatičnosti; kaj, kje sem se najbolj našel z njim, v čem sva se najbolj strinjala ipd. Menim, da smo v bistvu vsi delali na podoben način, vsak sicer po svoje; iz tega materiala pa smo nato potegnili poteze, s pomočjo katerih smo zgradili lik, ki je v enih pogledih skupen, v drugih pa zelo različen, usmerjen v svoje ideje. Drugače rečeno, ideja je bila ista, toda principi, kako priti do nje, so bili različni.

 

V ospredju je Princip. Pogledi nanj so različni, toda stekajo se v skupno celoto. V kaj se je ta sestavila, kako bi jo v tej fazi ustvarjalnega procesa strukturno predstavili?

JURE: Uprizoritev bo precej mozaična. Ta »agit-prop« sem vzel kar resno, kar pomeni, da je bil osnovni koncept za nabor materialov ciljanje z vsemi sredstvi; naenkrat imamo vključena vsa odrska izrazna sredstva (razen plesa): poje se, igra se, žanri se menjajo, vmes nastajajo še performativni elementi, skratka, marsikaj se dogaja.

SIMONA: Potrebno je poudariti, da so tudi igralci napisali tekste, ki jih skupaj popravljamo; dodajamo in odvzemamo, razporejamo, skratka, gre za delo v sožitju.

 

Pomemben element v uprizoritvi je glasba. Gre pri tej za sredstvo manipulacije ali je njena vloga v posredovanju nekega lastnega sporočila? Nastopa kot sredstvo, ki zbuja določene afekte in omogoča večjo manipulacijo čustev?

JURE: Ja.

SIMONA: Songi – njihov avtor je Jure – so dovolj povedni, močno sporočilni in delujejo kot nek agitacijski moment.

JURE: Songi so napisani skozi proces, iskreno videnje, občutenje problematike, s katero smo se ukvarjali, in so v uprizoritvi točno s tem namenom. Vendar je tu še ogromno drugih elementov; in zdi se mi, da bo predstavo treba brati predvsem kot gestalt (celoto v smislu izoblikovanosti, op. a.).

 

A če se še nekoliko pomudimo pri glasbi … Sama uprizoritev je opredeljena kot mjuzikl.

JURE: Iz Principa je nalašč opredeljen z besedo mjuzikl, kar definitivno ni pravilna slovenska beseda in tudi ni prevod angleškega oziroma anglosaksonskega musical-a (slovenjeno muzikal), zelo specifičnega žanra. Naša uprizoritev je »nekaj s songi« – kar ji daje to mjuzikaličnost. Način namreč, na katerega slovenska gledališča prevzemajo muzikal, se mi zdi nepremišljen in zaletav ter podprt zgolj z logiko všečnosti in tem, da ljudje nimajo možnosti dobiti teh vsebin v res kvalitetni obliki. Menim, da bi glede na naše danosti morali veliko bolj natančno raziskovati recimo nemško tradicijo singspiela, ki je že v svojem času stal ob boku schauspielu in izhaja iz popolnoma drugega izhodišča kot anglosaksonski muzikal; v tem smislu se mi zdi, da je napočil čas, da se recimo perspektivne dramatičarke lotijo kakšnih bolj slovenskih muzikalov (moja ideja: Boj na požiralniku Prežihovega Voranca kot prvi slovenski kmetski muzikal). Kar pa zadeva glasbo, je ta v skoraj vseh mojih dosedanjih uprizoritvah igrala pomemben vlogo, ker je zelo močan element in ker mi je osebno zelo blizu. Glasbo imam rad, temu projektu pa pristoji: v njem imamo tri super pevce in odličnega kitarista, tako da: mjuzikl ja, muzikal ne.

 

Torej mjuzikl, ki pa ga v izrazu značilno (politično) okarakterizira oznaka »agit-prop«. Kakšno je vaše razumevanje gledališča kot političnega oziroma politike reprezentacije? Uprizoritev to tematizira ali vpisuje na impliciten način? Kakšno je razmerje do gledalcev?

SIMONA: Glede na to, da je agitpropka, je političnost implicitna. Pri tem ne gre za vključevanje občinstva; mislim pa, da ga bo predstava nagovarjala na več različnih nivojih.

JURE: V naši uprizoritvi domet političnega v tem pomenu ostaja na odru, se pravi, da se posebej ne ukvarjamo še z vprašanjem intervencije, posegov z odra in nazaj nanj, implicitno so seveda prisotni, kot v vsaki predstavi, toda nanje nismo bili posebej pozorni. Kar pa zadeva samo politično sporočilnost, se nagibamo v situacijo, kjer bomo predvsem naplastili možne interpretacije, se z različnimi ustvarjalnimi elementi opredelili do njih, toda končna odločitev bo prepuščena racionalni (ali pa morda tudi ne nujno racionalni) interpretaciji gledalcev.

 

(Intervju je bil objavljen v gledališkem listu Iz Principa, ur. Ana Perne, in je na voljo v Gledališču Glej.)

 

Glej, Jure Novak