Maja Borin, 10. 1. 2014

Noč brez dneva ali dan brez noči

Drama SNG Maribor, Liliana Cavani/Barbara Alberti/Amedeo V. Pagani/Italo Moscati/Nona Ciobanu NOČNI PORTIR, režija Nona Ciobanu, premiera 10. januar 2014.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Za režiserko Liliano Cavani (1937), eno redkih uspešnih režiserk v italijanski filmski industriji, je bil Nočni portir (Il portiere di notte, 1974) prelomnica v karieri. Kompleksna narava njenih filmov, socialna, politična in seksualna kontroverznost so pripomogli k temu, da so bili že nekateri njeni prvi filmi (Frančišek Asiški, Galileo, Kanibali, Gost, Milarepa) kamni spotike – označeni tudi kot »heretični, blasfemični, v sramoto italijanskemu narodu« – z Nočnim portirjem pa je do konca razburkala in razdelila javno mnenje. Inspiracijo za film je dobila ob raziskovanju zgodb preživelih taboriščnikov, predvsem dveh taboriščnic, ki ju je spoznala med snemanjem dokumentarnega filma Zgodovina tretjega rajha (1962). Zgodba učiteljice, ki se vsako poletje vrača v Dachau, kjer se sooča s spomini treh grozljivih let, je Cavanijevi ponudila ozadje, psihološko razumevanje in izziv, da je nacistično tematiko transformirala v svojevrstno kinematografsko interpretacijo v t. i. nemški trilogiji – Nočni portir, Onstran dobrega in zlega (1977) in Berlinska afera (1985). V trilogiji »osebe razkrivajo svoje najbolj skrite misli in občutke v prostoru, ki postaja gledališče večje zgodovinske realitete«1.

Eros, tragično bistvo filma, je gonilo, ki si prilasti življenje in ga prižene do skrajnega roba, do smrti. »Tovrstna erotična izkušnja se ne zgodi vsakemu, zahteva sofisticiranost, senzibilnost. Eros je tekmovalna oblika ljubezni, ki se ne ozira na meje, bori se s pogumom, avanturo, proti vsemu, to je kreativna ljubezen, ki jo hočemo pregnati, ker pravimo, da nas uničuje. Videti je, kot da se zaljubljenci uničujejo, v resnici pa se obnavljajo do trenutka smrti. Smrt zanje ni abstrakten pojem, je del njihove izkušnje, doživetja.«2 Zgodbo Maxa in Lucie poganja eros, ki oba požene v objem tanatosa. Sliši se skoraj kot ilustracija Bataillove definicije erotizma, v kateri pravi, da »o erotizmu lahko rečemo, da je potrjevanje življenja celo v smrti«3.

»Čutila sem potrebo, da analiziram meje človeške narave in meje verodostojnosti, da pustim stvari do ekstremov, ker nič ni bolj fantastično od realnosti. To sem hotela prikazati v Nočnem portirju, začetek realnosti. V svetu ne prevladajo vrline, ampak zločini. Zato je markiz de Sade zame temelj, ki bi ga morali obravnavati in analizirati v šolah. Nočni portir je osnovan na psevdomazohistični zgodbi, ki je upravičena zaradi ekstremne situacije, v kateri se znajdeta oba, moški in ženska. To je detonator, ki jima dovoljuje, da se razkrijeta,« je v intervjuju s Claire Clouzot povedala Cavanijeva. »Max in Lucia sta klimtovski par: sofisticirana, popačena, z občutkom za underground, sta tragična transgresivna individuuma, iščeta novi smisel življenja, sta neodvisna in provokativna, ne zapleteta se v romantično pornografijo (kot je bilo očitano), ampak predstavljata antitetičnost med močjo in ljubeznijo, kjer, na koncu, ljubezen obrne moč, supermoč, v popolno odsotnost moči.«

»Max in Lucia utelešata dionizično strast, ujeto med spominjanjem in pozabljanjem, prikazanim in zatrtim. Nista psihopata, ampak tragični osebi, ki nadaljujeta igro zunaj historičnega časa, ki je njuno zvezo dopustil. Njun prevrat se nanaša na moč in prevlado, ki izvira iz nasilja: ta okoliščina ju na koncu privede do družbene smrti. Demone, ki ju obsedajo, lahko preganjata, a jih ne moreta uničiti. /…/ Max in Lucia sporazumno odigrata 'predstavo' v gledališču krutosti, kjer pa reprizo njune prekomerne nasilnosti in zasužnjenosti držita pod nadzorom, saj jima predstavlja neke vrste Foucaultovo iskanje potencialno transformacijske resnice. Stilistično napetost in fragmentiranje režiserka poudarja s pomenljivim odmerjanjem tišine. 'Značilnost njunega odnosa je, da govorita malo ali nič – njuna skupna izkušnja iz preteklosti govori namesto njiju. Sporazumevata se s pogledi in gestami,' pravi Cavanijeva.«4

O režiserki Noni Ciobanu

Nona Ciobanu, rojena v Romuniji leta 1967, je izjemen gledališki talent pokazala že leta 1992 s prvencem Tinereţe fără bătrâneţe şi viaţă fără de moarte (romunska mitološka zgodba Mladost brez starosti in življenje brez smrti), uprizorjenem na festivalu Edinburgh Fringe Festival. Diplomirala je na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Bukarešti leta 1995. Naslednje leto je z igralcem in scenografom Julianom Baltestescujem ustanovila nevladno in neprofitno kulturno fundacijo Toaca, ki nudi ustvarjalcem prostor interakcije med socialno, politično in umetniško sfero in v katerem potekajo delavnice za mlade romunske ustvarjalce različnih umetniških smeri.

V Romuniji je režirala v Narodnem gledališču v Bukarešti, gledališču Mic (katerega direktorica je od leta 1995), Mladinskem gledališču Piatra Neamţ, gledališču Bulandra in pod okriljem fundacije Toaca. S svojimi predstavami je gostovala po Romuniji, Veliki Britaniji, ZDA, na Irskem, Malti, Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Madžarski, Slovaški, Češki, Bolgariji. Predavala je na Univerzi za gledališče in film v Bukarešti in vodila gledališke delavnice v Romuniji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Irskem, Malti in v ZDA.

V San Diegu (ZDA) je v gledališču La Jolla Playhouse zrežirala Zaljubljen v tri oranže. Leta 2005 je po besedilu Gellua Nauma zrežirala dramo Orfej ali kako se znebiti svojega perja, ki je bila premierno uprizorjena na festivalu East Meets East v Cambridgeu, nato pa gostovala v Norwichu, Colchestru in na Fringe Festivalu v Edinburgu.

V letih 2006 in 2007 je Nona Ciobanu živela in delala v ZDA in Mehiki, kjer je ustvarila tri različne performanse v mestih Palenqua, San Cristóbal de las Casas in Santa Fe (Mehika).
Leta 2010 je v koprodukciji z Ljubljana Festivalom in Fundacijo Toaca skupaj s Petrom Koširjem pripravila projekt Ristanc prostorska video instalacija, ki na izviren način predstavlja resničnost Bližnjega vzhoda. Danes je Nona Ciobanu ena najbolj priznanih gledaliških režiserk v Romuniji.

 

Opombe

1 Gaetana Marrone, The Gaze and the Labyrinth, Printon University Press, 2000, str. 82.
2 Liliana Cavani, citat je povzet po Gaetana Marrone, The Gaze and the Labyrinth, Printon University Press, 2000, str. 89.
3 Georges Bataille, Erotizem, Maska, št. 1–2, pomlad 2000, str. 26.
4 Gaetana Marrone, The Gaze and the Labyrinth, Printon University Press, 2000, str. 95.



Iz gledališkega lista uprizoritve

SNG Maribor

Povezani dogodki

Maja Borin, 10. 4. 2015
Ohcet
Andraž Golc, Maja Borin, 30. 5. 2012
Paradoks o gledalcu