Lena Gregorčič, SiGledal, 17. 6. 2011

»Ni lepšega kot združitev celotne družine …« je Lovrenc rekel kostem

Pretkano besedilo Neje Repe, Zbiralci kosti, se bralcu predstavlja kot sodobna groteska, slika neke vasi »ob robu gozda«.

Drama Zbiralci kosti je nastala v letu 2009, ko se je Neja Repe, mlada  dramatičarka in diplomirana dramaturginja, udeležila PreGlejevega laboratorija za dramsko pisanje, ki se zdaj odvija pod okriljem Kulturnega društva Integrali (dolga leta je obstajal v sklopu gledališča Glej). Drama je bila kasneje tudi bralno uprizorjena v režiji Jureta Novaka, in sicer v okviru festivala dramske pisave Preglej na glas. Slednjega v koprodukciji s Cankarjevim domom in Tednom slovenske drame organizira že omenjeno Kulturno društvo Integrali. Zbiralci kosti so sicer tudi avtoričino diplomsko delo in prvi javno predstavljeni tekst, čeprav začetki njenega pisanja segajo še v srednješolska leta.

Zgoščeno dramsko besedilo s strnjenimi replikami je osvobojeno didaskalij, na ravni forme pa se drži klasične strukture enodejanke – lahko bi rekli tudi slike – z zapletom, vrhom in razpletom. Zvrstno se giblje med psihološko dramo, fantastiko in grotesko, podkrepljeno z elementi absurda, predvsem na ravni (ne)racionalnega dramskega dogajanja.

Besedilo bralca do zadnjega prizora drži v suspenzu, saj se avtorica v drami nenehno izmika glavni artikulaciji problema, hkrati pa ustvarja trdno in premišljeno dramsko dogajanje, ki se odvija med vaščani – zbiralci kosti, zunanjim svetom, ki želi ta obred preprečiti, ter sveto Ivano, ki niha med obema stranema. A kot bomo videli v nadaljevanju, se ta konflikt niti na koncu ne razreši popolnoma, ostaja odprt, predvsem zaradi kompleksne strukture odnosov, ki se tvorijo med dramskimi liki in se nam razkrivajo postopoma, a nikoli dokončno.

V Nabrežini pri Trstu, kamor je locirano dramsko dogajanje, skupina vaščanov na čelu s »poglavarjem« Lovrencem zbira kosti ter jih daruje sveti Ivani. Prav vprašanje, zakaj zbiralci kosti sploh zbirajo, do konca ostaja nerazrešeno; vloga svete Ivane kot zavetnice vseh mučencev, ujetnikov in preganjanih je diskreditirana in oropana vse svoje svetosti, na trenutke celo samoironizirana. Tik pred vrhuncem drame sveta Ivana sicer nastopi kot podpornica vaščanov v njihovem boju proti »zunanjemu svetu«, a nikoli dokončno ne izvemo, kdo je žrtev in kdo rabelj; so bili vaščani ubiti zato, ker so »grešili«, ali so grešili tisti, ki so ubijali? Avtorica pravi, da je ta »kolektivna psihoza« čaščenja kosti povezana predvsem z dejstvom, da »vsi vaščani vedo, da nad vsemi njimi visi težko etično breme, obenem se pa tudi zavedajo, da bi soočenje z mrtvimi, ki so bili umorjeni, in to od preživelih, uničilo še to, kar so uspeli ohraniti od skupnosti.« Kdo je kriv, je pravzaprav nepomembno; pomembno je ohranjati status quo, ki vlada v tej nikogaršnji vasi; pomembna je pripadnost skupini, ki se udejanja prav skozi zbiranje kosti.

Bralec je v začetku vržen v in medias res dogajanje, v nekakšen bakhantski zanos vaščanov, ki se morbidno zbirajo ob mizi, polni kosti svojih (!) prednikov, da bi jih počastili z obrednim pitjem vina. Kosti nastopajo v funkciji dramskih oseb in so navedene tudi med dramatis personae (Rozalija, Franc, Jože, Mihela itd.). Poleg »živih« likov so prav kosti glavni dramski aktanti, okoli katerih se gradi dramsko dogajanje.

Uvodni prizor dogajalni čas sprva orisuje kot neko oddaljeno obdobje, a kasneje lahko razberemo, da se drama pravzaprav izogiba časovne kategorizacije. Ne gre za težnjo po nadčasovnosti, temveč kvečjemu po univerzalnosti; lahko jo umestimo kamorkoli in kadarkoli.

»Vas v gozdu«, kjer se odvija dramsko dogajanje, v spomin priklicuje vas ob robu gozda, katere scenerijo poznamo iz istoimenske filmske grozljivke (a drama se odmika daleč stran od trivialnega žanra grozljivke). Glavna vzporednica s filmom je predvsem koncept zaprte skupnosti, ki jo gojita obe skupini vaščanov; tisti v filmu zato, da bi pobegnili urbaniziranemu svetu, ti v drami pa zato, da bi lahko v miru izvajali svoj ritual čaščenja kosti in smrti zavoljo svete Ivane.

Čeprav je Lovrenc kot »poglavar vaščanov« predstavljen kot glavni protagonist, je Natan v resnici tisti, ki drami da zagon, ko na pomoč pred vaščani pokliče Tonija in Hermana, meščanska uradnika (vojak in politik), ki bosta vas odrešila norosti in pogrošne mistifikacije, kar jima nenazadnje tudi uspe. V nadaljnjem dogajanju se izkaže, da sta s skupnostjo povezana tako Natan (ki kmalu obžaluje posredovanje zunanjega sveta, katerega je prav on opozoril na nepravilnosti) kot Toni, ki je v vasi odraščal še kot otrok. Herman ostane edini antagonist, edini, ki ni nikoli bil neposredno vpet v dogajanje in je predstavnik racionalnega glasu, ki tovrstnih obredov ne priznava, ne razume in ne dopušča za razliko od Natana in Tonija, ki sta definirana s svojim primarnim okoljem. 

V delu gre za moderno sintezo fizičnega in metafizičnega sveta, ki se udejanja v epizodah prikazovanja svete Ivane, imenovane tudi Device Orleanske, in se kot taka najbolj manifestira na ravni telesnosti, s spolnim odnosom mučenice in zemeljskega smrtnika, lahko tudi grešnika, Natana. Ne gre za dramo z religioznim sporočilom ali tematiko (bi lahko kot taka danes sploh še funkcionirala?), temveč bolj za prikaz tega, kako v sodobnem svetu (in nenazadnje tudi v gledališču) ritual, pa naj bo religiozni ali posvetni, na neki višji, metafizični ravni ni več mogoč prav zaradi nenehnega vdora realnega in racionalnega. Sodobni človek je naravnan tako, da povsod išče logiko, smisel in vse poskuša utemeljiti z razumom. Pri Zbiralcih kosti umanjka prav ta raven logičnosti in racionalnosti; zbiralci kosti preprosto so.

Zato tudi sveta Ivana nikakor ne more biti prikazana kot neka višja idealiteta, temveč prej kot zdolgočasena, a pač beatificirana smrtnica, ki se trudi biti nepredvidljiva. Prav njena vloga je kljub neki konotaciji svetosti najmanj sveta; Lovrenc kot smrtnik verjame v svetost sveta, Ivana se kot svetnica iz te svetosti dolgočasi in norčuje. Gre za nek paradoksalni, če ne že oksimoronski svet, ki ne preigrava zgolj svete nesvetosti, temveč razpira tudi izrazito »zemeljske« grehe, povezane z incestom med Lovrencem in njegovo hčerko Sašo.

Na koncu Hermanova vojska s streli pokonča celotno vas in s tem je pokončana tudi ta »bizarna« skupnost zbirateljev kosti. Zadnjo pričo tega ritualnega dogajanja, Lovrenčevo hči Sašo, z revolverjem pokonča Toni. To sklepno dejanje drame je na neki metaforično-simbolni ravni tudi sklepna zmaga Dobrega nad Zlim, Pravice nad Krivico, kot jo razume zunanji, »normalni« svet.

Gre za dramsko delo, ki bi ga že zaradi brezhibno izdelane kompozicije pripisali prej zrelemu piscu z dolgo kilometrino v pisanju kot pa mladi dramatičarki, ki ga je pravzaprav napisala za svojo diplomsko nalogo. S trdno dramsko strukturo, ki je hkrati dovolj odprta, da kot taka dopušča mnogoterost interpretacij, izzivalno kliče po čimprejšnji uprizoritvi v intimi kakega malega odra.

 
 
Povezava:

Neja Repe

Nika Arhar, SiGledal, 15. 6. 2011
Inventura v C(/k)orpusu družbenih anomalij
Katja Čičigoj, SiGledal, 13. 6. 2011
Shizoanaliza dramske forme
Nika Leskovšek, SiGledal, 20. 6. 2011
Dialog iz sna (Tibor Hrs Pandur: Sen 59)
Lena Gregorčič, SiGledal, 16. 6. 2011
Srce hiše v KUD-u
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 10. 2010
Amado mio, ljubljeni moj