Tibor Mihelič Syed, 12. 9. 2017

Neobvezna navodila za rabo sezonske fraze

Ob pričetku 62. sezone v Slovenskem mladinskem gledališču pod geslom "Vse lepo in prav / No Alarms and No Surprises" objavljamo tekst direktorja SMG, Tiborja Miheliča Syeda.

Tibor Mihelič Syed / Foto: Luka Kaše

I.

Da je vse lepo in prav, je hipoteza; in to pomeni: ne vemo, ali je res lepo in prav. Ne vemo, kdaj in kaj je lepo in prav. O tem imamo očitno pomisleke.

*

Naj bo zato že na samem začetku jasno, da je vse lepo in prav predvsem notranje razklana fraza. Na površini izreka dobro, razglaša pa slabo.

*

Ampak se k frazi nujno pripenja že po definiciji, s tem pa nam omogoča sprevračanje pogledov na preteklost, sedanjost in prihodnost.

*

Iz tega sledi, da je vse lepo in prav fraza, ki se nanaša na govorca samega. Več kot o tistem, kar je lepo in prav, in o tistem, kar to ni, pove o nameri tistega, ki jo izreka. Običajno zato, da bi se pomiril z (ne)predvidljivim ali pa dobrim in lepim samim po sebi.

*

Fraza torej vpeljuje načelo argumentacije, ki bistveno vpliva na naše soočanje z realnostjo, pri čemer je vse lepo in prav lahko tudi simptom potrebe civilizacije, da nevtralizira kakršnokoli potencialno emancipacijsko dejanje, ki bi jo utegnilo spodkopati.

*

Vsakdo ima svoj lepo in prav.

II.

Etična drža, ki se upira imperativu ampak, nedvomno obstaja. S tem vidikom se je veliko ukvarjala literatura, nas pa bo zanimal precej manj, kot je nemara pričakovati. Vse lepo in prav se namreč vriva pred premislek o možnostih preživetja, ki ga od nas terja civilizacijsko nesprejemljiva situacija, vse lepo in prav slepo zaupa v napovedane rešitve tistih, ki so to nesprejemljivost povzročili. Vse lepo in prav kljub načelni skepsi zaupa privlačno zapakiranemu zdravilu, ne da bi resno problematiziral dejstvo, da nam ga predpisujejo tisti, zaradi katerih smo kot družba zboleli. Kajti naši simptomi, ki niso nič drugega kot odziv posameznika na nesmisle, pred katere nas postavlja bivanje v digitaliziranem svetu, so javno razglašeni za disorder. Motnjo, ki jo je treba zdraviti. Na videz normalizirati. Napraviti predvidljivo in zanesljivo. Integrirati v sistem, ki za svoj obstoj potrebuje permanentno krizo, vse lepo in prav pa je tu zato, da motnjo venomer prekopicuje v normalnost.

Vse lepo in prav je dober prijatelj spletnega komentarja. Tiste patologije, ki je izšla iz doktrine svobodnega izražanja mnenj. Pomeni vseprisotno, a zaradi kontinuitete in inercije resničnosti že v izhodišču kastrirano kritiko.

V svetu medijev je lepo in prav preprodajalec pozornosti. Kopičenje senzacionalizmov, pri izgradnji katerih tvorno sodelujemo. Krogotok je torej takšen: mi posredujemo zgodbo, mediji nanjo preusmerijo pozornost in ustvarijo senzacijo, ki jo oglaševalci nevtralizirajo s predlogom za potešitev. Vrstni red je lahko tudi poljuben, vedno pa je nekje točka nevtralizacije.

III.

Vse lepo in prav se lahko sicer pred vsem zateče v preteklost. Postane reminiscenca, mit, potvarjanje zgodovine, pobeg v zlate čase »vélikih dejanj in dosežkov«, v čase, ko posameznik še ni bil razgradljiv na pakete reprezentacij.

V prihodnosti se lepo in prav navdušuje nad pametnimi mesti (smart cities) in nad vzpostavitvijo kolonije na Marsu. Medtem pa se mu prihodnost kot etična kategorija razblinja pred očmi. Nadomeščajo jo tehnološke in tehnokratske proteze, ki naj bi nam vendarle omogočale, da jo bomo dosegli.

V tem kontekstu je vse lepo in prav slepilo. Obrambni mehanizem meritokratske družbe, ki neizogibnemu podeljuje status priložnosti. Izbire, ki je, kot vemo, lažna. Tam je le zato, da se ne bi ozirali prek meja zapovedane realnosti. Vse lepo in prav je program evgenike, ki pripada hiperdigitalni revoluciji. Bojda se ta že dogaja, bojda je neizogibna.

IV.

Genij ni kratkomalo svetloba, temveč predvsem vztrajno zaznavanje mraka, ki ga obdaja, bistvo njegove strahopetnosti pa je kajpak v tem, da bi se rad sončil v lastnem sijaju in se, dokler se le da, ne oziral onkraj njegovih meja. Ne glede na to, koliko je v njem pristne moči, vselej ostaja dobršen del, ki ne more biti drugega kot le hlinjenje te moči.

(Stanisław Lem, Gospodov glas)

*

Tisto, kar sledi po ampak, je hlinjenje te moči.

*

Vse lepo in prav je moj beg v paradokse.

*

Mednje se z bridkim humorjem in zapeljivo ironijo, s pesmijo in preprosto magijo vrinja gledališče.

*

Gledališče, v katerem je vse lepo in prav, bo v svoji 62. sezoni Mladinsko.

*

Vi boste postavili svoj ampak.

 

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča