SMG, 20. 4. 2017

Navzkrižni samointervju

Slovensko mladinsko gledališče HITCHCOCK, režija Weronika Szczawińska, premiera 20. april 2017.
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje

O Hitchcocku

Katarzyna Leks: Kaj je najbolj pritegnilo tvojo pozornost, ko si prvič gledala Hitchcockov(e) film(e)?
Agata Maszkiewicz: Najbolj so me pritegnili nenavadna varčnost z besedami, smisel za humor in precizna, naravnost koreografska uporaba kamere.
Agnieszka Jakimiak: Ali obstaja kaj takega, zaradi česar Alfreda Hitchcocka in njegovih filmov ne maraš?
Piotr Wawer Jr.: Moti me to, da je snemal filme, ki so tako formalno premišljeni in tako brezhibno načrtovani, kar zadeva vplivanje na dojemanje gledalcev, obenem pa tako klišejski glede spola ali razreda in tako nereflektirano ideološki.
Agnieszka Jakimiak: Ogledala si si veliko filmov Alfreda Hitchcocka in ob tem te je gotovo spremljalo veliko čustev. Katero od čustev si občutila najmočneje in ali ti ga je bilo prijetno občutiti?
Weronika Szczawińska: Med gledanjem Hitchcockovih filmov me najbolj preveva veselje. Veselje zaradi formalne preciznosti teh podob. Veselje zaradi tako čudovitih besedil, kot je »you look so sexy with your face clean«.1 Veselje zaradi parodistične obravnave vsake pretirano koherentne identitete. Veselje, ker se moralna zahteva po »spodobnosti« največkrat izkaže za najpreprostejši način, da postaneš morilec, lažnivka in tatica. Zelo uživam ob Psihu: v formalni lepoti tega filma, umetelnosti varčnih kadrov in ritmični modulaciji glasov junakov.
Katarzyna Leks: Katera anekdota s Hitchcockom te je najbolj navdihnila?
Agnieszka Jakimiak: Običajno anekdote sovražim, ne razumem jih in zdijo se mi odveč, anekdote, ki jih pripoveduje Hitchcock ali v katerih nastopa Hitchcock, pa se mi iz nekega razloga vtisnejo v spomin in me neizmerno veselijo. Morebiti je to zaradi njihove konstrukcije – pogosto so zgrajene po enakem načelu kot Hitchcockovi filmi, usmerjajo jih suspenz, črni humor in absurd. Eno izmed anekdot sem si še posebno pozorno ogledovala – to je Hitchcockova pripoved o rojstnem dnevu njegove žene Alme Reville. Ob sprejemu, na katerega je prišlo okoli dvesto ljudi, je Hitchcock prosil znanko, starejšo aristokratko, naj se za mizo usede na častno mesto. Ženska je tam sedela ves sprejem, Hitchcock pa je, kadar so ga vprašali, kdo je, odgovarjal: »Nimam pojma.« Tudi Alma je zanikala, da pozna to žensko. Na zabavi je zavladala zmeda, vsak je poskušal izvedeti, od kod se je vzela neznanka, ki je trdila, da jo je povabil sam Hitchcock. Nazadnje je eden izmed gostov izjavil: »To je gag!« Drugi gost je pogledal moškega, ki je stal poleg njega, in rekel: »Tudi vi ste gag!« V tej anekdoti mojo radovednost vzbuja vse. Ali so se vsi med dvesto povabljenimi poznali tako dobro, da je ena neznanka lahko povzročila takšno zmešnjavo? Zakaj je Hitchcock izbral aristokratko, in ne na primer delavca ali prodajalke? Ali je ženska povedala še kaj drugega razen tega, da jo je povabil Hitchcock? Fascinantna se mi zdi tudi ideja iz živega človeka narediti gag ali nosilca suspenza. Poleg tega obožujem način, na katerega anekdoto pripoveduje Hitchcock – to je prava mala fabula in do potankosti premišljen scenarij.
Piotr Wawer Jr.: Kaj v Hitchcockovih filmih se ti zdi najbolj vizualno zanimivo?
Katarzyna Leks: Če bi to morala opisati z eno besedo, potem mislim, da name največji vtis naredi preciznost. Noben element, ki se pojavi na zaslonu, ni naključen, vse – kostumi, scenografija, rekviziti – tvori zelo premišljeno celoto. V barvnih filmih se temu pridružujejo še kombinacije barv, ki so po mojem res mojstrsko načrtovane. Vsak kader je zaključena, dovršena slika.

O našem delu

Piotr Wawer Jr.: Weronika, kateri Hitchcockov film se ti zdi najbolj zanimiv v kontekstu našega dela?
Weronika Szczawińska: Še zlasti zanimiv se mi zdi Marnie. To je čuden film, ki mu je François Truffaut pravil »bolna veleumetnina«. Marnie me fascinira zaradi izjemne zgostitve paradoksov: zgodba je hkrati zelo seksistična in zelo emancipacijska, na zanimiv način prikaže problem s »hitchcockovsko blondinko«. Marnie – frigidna in travmatizirana patološka tatica, ki jo igra Tippi Hedren – je obenem mračen predmet poželenja in samozavedajoč se lik, ki se izmika nadzoru, tako nadležnega moža kot tudi samega režiserja. Ker v našem delu precej prostora zavzema analiza načinov reprezentacije spolov v Hitchcockovih filmih, se mi zdi Marnie nadvse pomembna podoba.
Agata  Maszkiewicz:  Kako je na tvoje delo pri predstavi vplivala igralska izkušnja?
Piotr Wawer Jr.: Ker sem igralec, si zlahka zamislim praktične odrske rešitve za posamezne prizore, tako da jih »spustim« skozi svoje telo in svoje navade. Včasih je to koristno, še večkrat pa omejujoče, ker je pri delu dramaturga ali vsake druge osebe, ki na vajah bolj gleda, kot deluje, pomembnejše, da ustvarja priložnosti in daje povratne informacije tistim, ki bodo morali najti rešitve za lastna telesa in lastno domišljijo.
Weronika Szczawińska: Ali so hitchcockovska telesa lahko gledališka telesa?
Agata Maszkiewicz: Če je hitchcockovsko telo takšno, ki reprezentira določen način konceptualizacije teles (kot določen način gibanja, oblačenja, vedenja), gledališko pa takšno, ki te načine odigra na odru, potem nedvomno so. Obenem hitchcockovska telesa velikokrat uporabljajo gledališke tehnike.
Weronika Szczawińska: Kako je potekal tvoj proces priprave pri zasnovi kostumov in scenografije?
Katarzyna Leks: Predvsem – poleg gledanja filmov, seveda –  sem si nabrala precej veliko zbirko vizualnega gradiva (fotografij, plakatov, kadrov), povezanega s Hitchcockom samim in z njegovo produkcijo. Raziskava je bila zelo obsežna, ker sem hotela, da bi se vse, kar se bo pojavilo na odru, nekako navezovalo na hitchcockovski univerzum. Kar zadeva scenografijo, se je ob številnih pogovorih o zasnovi, ki smo jih imeli, kazalo, da bi bilo dobro, če bi na odru lahko operirali s čim, kar spominja na filmski kader, da bi bilo treba uvesti delitve, možnost fragmentarizacije telesa in kontraste po načelu vidno/nevidno. Zato zamisel o žaluzijah: primerne so za doseganje vseh teh ciljev, obenem pa so pogost element notranje opreme v Hitchcockovih filmih. Glede kostumov je bila pot nekoliko drugačna. Tako kot je predstava nekakšen poskus analize in sinteze Hitchcockove ustvarjalnosti in njegove osebe, so kostumi, ki se pojavljajo na odru, poskus analize in sinteze kostumov, ki jih vidimo v njegovih filmih. Najpomembneje mi je bilo, da bi na oder prenesla eleganco teh oblačil in skrb za detajle. Moški in ženski kostumi tvorijo dve liniji, vsaka od njiju je variacija na temo »kostum hitchcockovske junakinje«, »kostum hitchcockovskega junaka«.
Agata Maszkiewicz: Koliko je na tvoje ustvarjalno delo vplival Hitchcock, koliko pa ekipa?
Agnieszka Jakimiak: Kljub vsemu navdušenju nad Hitchcockovo estetiko in vsej zbeganosti v zvezi z etično razsežnostjo njegovega dela je bilo zame ključnega pomena srečanje z ekipo, tako realizatorsko kot igralsko. Presenetil me je način dela v Mladinskem, kjer si – kakor se mi zdi – lahko dovoliš veliko svobode, prevratnosti in abstrakcije, vprašanje iskanja skupnega jezika z igralkami in igralci pa je predvsem užitek in fascinanten izziv. Pri delu že dolgo nisem občutila takšnega veselja in zadovoljstva. Imam občutek, da si v izjemni igralski skupini lahko privoščimo raziskovanje tistega, kar nas zares zanima in privlači.

Prevedla: Tatjana Jamnik

Opomba

1 "S čistim obrazom si videti tako seksi" – replika iz filma Marnie (op. prev.).

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki