Maja Borin, 4. 3. 2016

Nataša Matjašec Rošker: »Čas za domišljijo, fantazijo, iluzijo, utopijo«

Drama SNG Drama Maribor, avtorski projekt Nataše Matjašec Rošker HIC SUNT LEONES - TUKAJ SO LEVI, premiera 4. marec 2016.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Če ste v avtorskem projektu Do tu sega gozd (produkcija Drame SNG Maribor 2012) ustvarili »vrhunsko harmonijo vseh izraznih sredstev sodobnega gledališča in v svojem pomenskem sloju prodrli globoko v srce ključnih problemov današnjega sveta«, si v novem avtorskem projektu Hic sunt Leones – Tukaj so levi v ospredje umetniško-raziskovalnega preizpraševanja postavila človeka, eksistenco posameznika in možne načine (so)bivanja znotraj določenega prostora in časa. Kje na tem neskončnem zemljevidu »človeštva« ste z ekipo naleteli na neraziskana območja, tista, kjer se skrivajo »levi«?

V Gozdu me je obsedalo razmerje/relacija sistem-človek. Predvsem neoliberalni sistem prostega trga, investicijskih utvar in prevar, finančnih »balonov«, manipulacije korporacij, strategije vsiljenih želja in potreb potrošniškega marketinga … skratka vse to orodje in okolje, ki pritiska na človeka in njegovo željo spreminja v žejo, lakoto v nenasitnost, bivanje v posedovanje, ki biti nadomesti z imeti … sistem, ki ti za primerno ceno oz. plačilo ponuja in tudi izpolni vse tudi najbolj bizarne ali obskurne želje, ki ti govori: »Ja, tvoja želja je tvoja pravica, pripada ti, svoboden si, vzemi si … samo ti si pomemben, ti ti ti …« Sistem, v katerem posameznik razmišlja izključno kot JAZ, kjer MI postane motnja in ovira ali kjer MI v kontekstu demokratičnih politik postane perverzno pretkana floskula o nas in naših interesih. Vsem tem strategijam navkljub, ki se jih bolj ali manj prav vsi zavedamo, ker človek ni samo razmišljujoče bitje, je tudi intuitivno in instinktivno bitje, pa vendar ali preprosto radi živimo, celo zelo radi živimo in to brez nekih specialnih ali ekskluzivističnih pripomočkov ali dodatkov. In čeprav nas permanentno obdelujejo in pritiskajo, se v življenju vsakega izmed nas zgodijo trenutki brezmejne radosti, sreče, milosti … lepote, plemenitosti, krhkosti, trenutki, ko fizika »postane« metafizika. In ko sem v knjigi Tomáša Sedláčeka Ekonomija dobrega in zla prišla do sklepnega poglavja Hic sunt Leones, je v meni nekaj »zazvenelo«: kaj »iščem«, kaj sem izgubila ali sem sploh izgubila, kako živim, v kaj upam, še sanjam, kaj ali kdo sem, zakaj se vse to sprašujem, kdo so ljudje, s katerimi sobivam, ljubim, delam, sem srečna ali sem zadovoljna ali obstaja razlika, me je strah staranja, ali je to sploh pomembno, kaj se je spremenilo, kakšen otrok sem bila, zakaj me mamin pogled včasih stisne, zakaj me očetova neizmerna volja do življenja spravi v jok, zakaj brez objema moža ne morem zaspati, zakaj se rada smejem, zakaj je eden od najbolj žalostnih dnevov v mojem življenju dan, ko je umrl moj pes Pan, zakaj zapeljem s ceste in gledam v zahajajoče nebo, zakaj se še zmeraj pogovarjam s staro mamo, čeprav je že več let ni, zakaj izkoristim vsak trenutek, da ti rečem ljubim te, zakaj se ne naveličam, zakaj sem tako zelo rada živa … zakaj se o nekaterih stvareh ne pogovarjamo več in o nekaterih preveč, zakaj smo tako hitro jezni, zakaj smo tako glasni, ko zagovarjamo svoja stališča do dnevne politike, do Grčije, do istospolnih, do beguncev, zakaj tako radi »nakladamo«, zakaj smo vulgarni, zakaj smo brezsramni, je to svoboda, zakaj se zmrdujemo ob besedi umetnost, zakaj smo taki frajerji, kdo so vsi ti mladi ljudje, ki si želijo priložnosti, zakaj nimajo več priložnosti, kdo še ve, da je Melina Mercouri bila grška igralka in kulturna ministrica in predvsem »mati« evropskih prestolnic kulture, in da zaradi te ideje prosperirajo in služijo velika in majhna evropska mesta … vse to in še veliko več se je zganilo v meni in odprlo območje ali jaso sredi gozda za Leve.

So ti »levi« sledili že na poti v Gozd, jih je mogoče prebudil medved s plakata za Heddo Gabler ali so te napadli čisto nepričakovano?

Levi so se sprožili ali zarenčali v Gozdu. Po eni od predstav smo imeli pogovor s publiko in izjava nekega mladega dekleta me je stresla, rekla je nekako tako: »… saj vsi vemo, kaj vse je narobe in kako izigrani smo lahko, ampak v zadnjem prizoru pa nam vseeno sporočate, da je edino, kar šteje v življenju, ljubezen.« Glas tega dekleta, strast in skoraj obup v načinu izrečenega me je prav pretresel. Sedeli smo tam in pametovali o bankah, korporacijah, korupcijah … ona pa izstreli ljubezen in zadene v polno. Po tem »dogodku« sem začela razmišljati, kdaj, kako ali sploh predvsem v sodobnih uprizoritvah »govorimo« o ljubezni, ne da bi jo seksualizirali, vulgarizirali ali politizirali, se o lepem, »lepih« čustvih sploh da narediti predstavo, prijazno, blago, humano, plemenito, subtilno, sublimno, intimno, drobno … so besede, ki so mi brnele v glavi. Predstavo kot dotik, kot stik, kot pogled, dih … Predstavo, ki prezenco nadomesti z eksistenco. Ki se odpove velikim gestam, velikim »lokom«, velikim in predvsem aktualnim temam, ki si vzame čas. Čas za podaljšan čas, čas za čas. Čas za domišljijo, fantazijo, iluzijo, utopijo. Ker kot pravi Franco Berardi - Bifo (Stop working, start living please): »Kapital ne krade vaše duše, krade vam čas …« Ker v »času« v zastoju, v izstopu iz tega hipernavitega tempa lahko spoznamo, da za kvalitetno življenje rabimo veliko manj stvari, manj dogodkov, manj dražljajev, manj senzacij, manj … spoznamo, da si zmoremo življenje predstavljati in živeti drugače, kot nam ga kaže ali vsiljuje sistem …

Anekdota s »Heddinim medvedom« ni bila konkretno sprožilo, pa vendar: na plakatu za predstavo sem zelo vehementno in suvereno pozirala v družbi medveda …in vse je bilo lepo in prav, do trenutka, ko me je po predstavi neki gospod zelo nejevoljno nagovoril, češ saj predstava je še kar v redu, ampak KJE JE PA MEDVED??? To je bilo genialno oz. če si predstavljam, da je ta človek prišel na predstavo in čakal samo medveda … si lahko samo rečem, gledališče je »zakon«.

Uvod v uprizoritev s Schrödingerjevo mačko je nastal iz naključne replike, ki je padla med odmorom za kavo. Kako iz realnih, naključnih, vsakdanjih situacij razbiraš in izbiraš kamenčke, ki v obdelani podobi postanejo odrski biseri?

O Schrödingerjevi mački nisem imela pojma, in ko jo je Nejc nekega jutra »plasiral« kot vic, smo vsi reagirali – ja, seveda, spet ena iz Nejčeve zakladnice: jaz sem študiral fiziko … ampak način, preblisk in lucidnost, ki jo je v tem trenutku posedoval, je bila tako izjemna in samo njemu lastna, da sem popoldne vendarle šla poguglat to mačko in … Davor je že v Gozdu razkril svojo neverjetno intuicijo, senzibilnost in prav fascinantno poznavanje glasbe, ki ga je skrajno nesebično posredoval v vseh fazah procesa. Nika in Jurij pa sta preprosto prelepa: mlada, divja, radovedna, predrzna, pogumna, neposredna, temperamentna, duhovita, občutljiva, zaljubljena, taka prava … Odločitev, da raziskujemo, detektiramo in artikuliramo odrsko eksistenco in ne prezence, kot se po navadi od nas igralcev pričakuje, je že v štartu narekovala postopke, ki se temeljno razlikujejo od večine ustaljenih praks. V bistvu je lažje vzpostavljati ali artikulirati sebe in jaz preko klasične dramske predloge, v kateri so liki in razmerja med njimi jasno in hierarhično predpisani. Predpogoj za realizacijo »avtorskih« projektov pa je konsenz vseh sodelujočih predvsem glede interesa ali zainteresiranosti do teme, pripravljenosti na tveganje, profesionalno in človeško zaupanje, odkritost … Kljub dokaj obsežni predlogi besedila sem/smo se odločili, da ohranimo samo fragmente, ki smo jih prepoznali, kot intimno zavezujoče in hkrati dovolj obče, da se gledalec lahko z njimi enakovredno poistoveti. Zaradi odpovedi preverjenim strategijam, za katere vemo, da učinkujejo, smo se spustili v zelo občutljivo in tvegano območje ali kot je nekje zapisal Derrida: »… obstaja neka meja in ta meja ima svoje onstranskost … bit na meji …« Dejansko smo na meji, na tankem ledu, na rezilu … ampak smo skupaj. In zelo sem vesela, da je petim sodelavcem, bolj znancem kot prijateljem, uspelo vzpostaviti skupnost. In tudi zato so ti tako imenovani avtorski projekti tako zelo dragoceni in hkrati tudi zelo tvegani v kontekstu tako etablirane ustanove, kot je SNG Maribor.

»Neznosna svoboda, to je stvar umetnosti,« si rekla na prvi vaji. Kam te je v snovanju projekta vodila svoboda misli, besed, podob, inspiracij?

Hm? Naveličala sem se »resničnosti«. Ne. Naveličala sem se resničnosti, ki iz ulic ali časopisov ali tv-ekranov paradira, se šopiri in renči po odru. Nočem te resničnosti na odru, hočem več. Albert Camus je zapisal: »… nestrpni zavoljo sedanjosti, sovražno razpoloženi nasproti preteklosti in oropani prihodnosti. Ostala nam je edino domišljija.« Želim si ali pogrešam domišljijo. Vse več ljudi je popolnoma brez domišljije. Preko resničnosti lahko pogledaš samo z domišljijo. Pred leti sva z Racem igrala Kvartet, predstavo, v kateri sem skoraj dve uri objestno žrla in goltala pečene piščance, torte, rdečo peso, kumare, popila več litrov mleka …

Po eni od predstav sem bila povabljena na obisk k prijateljem v bistvu na večerjo. Dialog je potekal približno takole: Nataša, jej no … Lučka, ne morem …Pa zakaj si taka, vsaj probaj … Lučka, ne morem, zdaj sem dve uri v teatru žrla … Ah, tisto je bila samo predstava, zdaj se pa končno malo najej … Moja prijateljica je gledala predstavo, gledala je iluzijo, resnična jaz zanjo v tistem trenutku nisem obstajala, na odru sem bila lik, konstrukt, dogovor, kot tudi moje prenažrto telo … to mi je dalo misliti o marsičem v angažiranem ali alternativnem teatru … kdo nas gleda, kako nas gleda, kaj vidi, ko nas gleda … Wolfgang Tillmans, moj priljubljeni fotograf, se je s fotoaparatom odpravil na pot »okrog sveta«, najprej je fotografiral samo, kar je videl, in to, kar je videl, je bilo nasilje, revščina, kaos, beda … ta pogled na svet ga je tako utrudil in izžel, da je mislil končati vse skupaj … potem pa je med betonsko razpoko v tleh neke obskurne soseske opazil rasti rastlino s prelepim cvetom noro intenzivne barve. Ta »rožica« je bila razlog, da je potovanje nadaljeval in postal pozoren tudi na tiste trenutke, objekte, detajle, eksistence, ki bivajo ali obstajajo v senci velikih »kadrov« in zaradi katerih je še tako težko življenje znosno.

V procesu preizpraševanja o eksistenci vsakega posameznika in možnih načinih (so)bivanja se znotraj tvojega gledališkega prostora in časa izrisujejo horizonti avtonomne moči gledališča. Verjameš v utopično moč gledališča, čeprav, kot zapišeš v enem od prizorov, »Prihaja novi svet, ki bo strašnejši od starega …«?

Ja, verjamem v »moč« gledališča in umetnosti nasploh. Ne verjamem, da bi lahko neko umetniško delo povzročilo revolucijo ali imelo kak fatalni vpliv na razmere v svetu ... ne, umetnost ne more »spremeniti« ničesar in to dejstvo jo osvobaja »odgovornosti« do sveta in razmer na svetu, hkrati pa ji daje svobodo, ki lahko »osveži pogled« na življenje … Jan Lauwers (Needcompany) je nekje rekel: »Bog ne obstaja, umetnost obstaja.« No, jaz poleg umetnosti verjamem tudi v Boga. Ker ne glede na obdobje ali fazo evolucije sveta oz. planeta Bog in umetnost zaenkrat še zmeraj nekako preživita.

Intervjuvala: Maja Borin

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor

Povezani dogodki

Maja Borin, 10. 1. 2014
Noč brez dneva ali dan brez noči
Maja Borin, SNG Maribor, 7. 10. 2011
Lahko se zgodi kaj zanimivega ali pa tudi ne