Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 11. 2010

Najboljši plesni izziv

Miriam Kičiňová je Slovakinja, diplomirana dramaturginja bratislavske Akademije za gledališče, ki na enem izmed bratislavskih konservatorijev srednješolcem predava zgodovino gledališča. Pred dvema letoma je svoj ustvarjalni pečat pustila tudi v Ljubljani, saj je kot prva Erasmus študentka na AGRFT praktično sodelovala pri nastajanju predstave Helena.

V diplomski nalogi se je ukvarjala z antično dramo in z njenim uprizarjanjem, zato ji je dramaturško sodelovanje v Sloveniji pomenilo dodaten izziv in možnost drugačnega vpogleda k uprizarjanju antike. Redno – vsaj preko spleta – spremlja slovensko gledališko dogajanje in se veseli naših gostovanj v bratislavskih gledališčih. Kmalu bo šolske klopi zamenjala za delo v bratislavskem Narodnem gledališču, potem pa bo za nekaj dni skočila nazaj do Ljubljane, njej tako ljube kulturne prestolnice. Več o svoji ljubljanski izkušnji pa nam je povedala sama:

Za izmenjavo v Ljubljani sem se odločila predvsem zato, ker je Slovenija dovolj blizu Slovaški in da bi poiskala meni neznane gledališke ustvarjalce. V Prago ali na Poljsko – njuno gledališče tudi precej dobro poznam – grem lahko vsako leto, celo vsak mesec, saj sta dovolj blizu. O slovenski gledališki sceni pa nisem vedela ničesar; slišala sem samo nekaj o Slovenskem mladinskem gledališču in režiserju Diegu de Brei.

Če se sedaj ozrem nazaj, menim, da je bil študij na AGRFT zelo premišljena in dobra odločitev, saj sem – poleg gledališča in slovenske kulture – spoznala veliko novih prijateljev in videla tudi ostale slovenske kraje. Vem, da sem bila prva tuja študentka, kar je bila sploh dobra izkušnja, tako zame kot za akademijo. Sistem se mi je zdel super, predavanja zanimiva. Naj se na tem mestu (še enkrat) zahvalim predavateljem in mentorjem.

Največja izkušnja je bilo praktično delo (praktična dramaturgija) pri nastajanju predstave Helena z režiserko Niko Melink in dramaturginjo Nino Šorak. Dobila sem vpogled v čisto drugačen sistem dela, drug pristop k problemom, k ustvarjalnosti sami. Prav tako se mi je odprlo novo polje pristopa k igralcem, k iskanju poetike. Naš mentor pri predstavi nam je dal proste roke, ustvarjalno svobodo, in to je bil bistven razloček v primerjavi z delom na Slovaškem. Mentor mora pravilno usmeriti študente, jih pripraviti do kreativnega in produktivnega razmišljanja, jim stati ob strani, vendar z distanco. Rezultat na odru (predstava) je suma vseh soustvarjalcev. Občutila sem svobodo mišljenja, govorjenja in dela. To je meni najpomembnejše.

Znotraj akademijskih sten mi je veliko dal predmet Dramaturgija. V Bratislavi sploh nimamo teoretičnih predavanj o dramaturgiji. V Ljubljani sem to našla. Spoj zgodovine dramaturgije in same teorije. Poleg praktičnih gledaliških ustvarjalcev sem spoznala tudi slovenske dramske pisatelje, njihove drame in – sicer v grobem, ampak dovolj za nadaljnje raziskovanje – razvoj slovenske dramatike in zgodovino dramske teorije. Teoretični predmeti so kvalitetni in veliko dajo, prav tako je bila dobra komunikacija – ne samo, kar se tiče predmeta Zgodovina gledališča – z Barbaro Sušec Michieli, saj mi je pomagala glede Erasmus birokracije in vseh organizacijskih zadev.

Vsak predmet mi je odstrl nov svet, predvsem zaradi kvalitetnih mentorjev. Ni pomembno, kaj od zgoraj naštetega je pri meni na prvem mestu, pomembneje je, da sem od vsakega mentorja in snovi prejela nekaj meni neznanega. V spominu so mi ostala tudi predavanja s Sebastijanom Horvatom, kjer je šlo za analiziranje vseh mišljenj, tako njegovega kot našega/študentskega. Sebastijan je človek z izjemno energijo, z velikim spektrom znanja; na njegove ure sem vedno rada prihajala, saj je razgledan in dovzeten za ostala mnenja.

Vsa predavanj sem lahko vključila v praktično delo, v praktično dramaturgijo. Vse se mi je zdelo smiselno in teorija ter praksa sta hodili z roko v roki. Morda mi je samo žal – z vidika razumevanja vseh predavanj – da moja slovenščina ni bila ravno bleščeča, saj nisem obiskovala tečaja. Ampak vse svoje praktične izkušnje na slovenskem skušam projicirati pri delu na Slovaškem. Prvič sem se seznanila z buta plesom in to je bil moj »the best dance time«.

Domov na Slovaško sem prinesla več, kot sem Sloveniji dala. O ničemer nimam slabega mnenja; morda se to zdi komu čudno, vendar tako je, to je res. Spoznala sem drugačno kulturo, drugačno mišljenje o njej in prej nepoznan pristop k delu, k problemom, k ustvarjalnosti. Na Slovaškem nimamo takega odnosa do kulture. Naučila sem se, da je prav odnos najpomembnejši pri ustvarjanju. Najtežje pa ga je seveda najti oziroma sploh (pravilno) vzpostaviti …

 

Miriam Kičiňová

Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 11. 2010
Tam na Nazorjevi
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 11. 2010
Red mora biti!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 11. 2010
Posebno obdobje ...
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Eva Hribernik, 17. 11. 2010
V študentski vasi sonce sije
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...
Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010
Bistvena je izkušnja delovanja
Iztočnica Kaja Pregrat, SiGledal, 24. 11. 2010
Postakademijski občutki
Anita Volčanjšek. SiGledal, 23. 11. 2010
Akademijska pozlata
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
“Režija je orkestriranje človeških duš”
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 29. 11. 2010
Raziskovalna dejavnost na UL AGRFT
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost