STA, 7. 2. 2013

Nagrajenci Prešernovega sklada - obrazložitve

Nagrade Prešernovega sklada so letos prejeli prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink, pesnik Gorazd Kocijančič, baritonist Jože Vidic, prevajalka Marija Javoršek ter režiser in scenarist Metod Pevec.
:
:

Regina Križaj / foto: Arhiv SNG Opera in balet Ljubljana

Prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj je nagrado Prešernovega sklada prejela za baletni opus v zadnjih dveh letih, še zlasti za predstave Klasika in tango, Zlitje stoletij ter Bajadera. S svojim plesnim opusom presežno združuje obsesivno težnjo po utopični transcendenci baletnega kanona z ostrino in plastiko sodobnosti. Prefinjenost baletnega jezika prepričljivo utemeljuje v vseh klasičnih vlogah, med drugim kot Umirajoči labod v istoimenskem baletnem solu, ali pa kot očarljiva Rajmonda v istoimenskem baletu ter kot strastna Nikija v baletu Bajadera. Križajeva je virtuozinja baletnih sfer, ki je s svojo prepoznavno plesno estetiko in visokim nivojem baletne tehnike postavila nov mejnik slovenskega baleta, je v utemeljitvi nagrade zapisal Saša Tabaković.

Mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink sta nagrado prejela za zgoščenko Slovenija! in odmevni cikel koncertov po Sloveniji, z osrednjim koncertom 8. februarja lani v ljubljanski Operi. Na Večeru slovenskih samospevov je ob njiju nastopil pianist Anthony Spiri. Samospev zahteva vsestransko zrelega in ponotranjenega izvajalca in Finkova sta to zahtevo ne samo upravičila, temveč visoko presegla. Kot je v utemeljitvi zapisal Stojan Kuret, je njuna pevska izvedba vrhunska, tehnično dovršena, v sporočilnosti iskrena in doživeta, prežeta z globoko muzikalno izpovednostjo in posluhom za slovensko besedo. Izid zgoščenke, v celoti posvečene slovenskemu samospevu, pa je za slovensko glasbeno kulturo nedvomno uspeh v svetovnem merilu.

Pesnik Gorazd Kocijančič je prejel za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano. Zbirka govori o tem, kaj se je godilo s Trubarjem, ko je moral po večletnem verskoreformatorskem in knjižnem delu za svoj narod zapustiti Ljubljano. O tem ne pripoveduje, ampak govori na način lirske izpovedi. Kocijančič v svoji liriki ne izpoveduje sebe, ampak drugega. Glas - pesnikov glas, ki zveni skozi svojo persono, Trubarja - iz njegove notranjosti prinaša na plan magmatsko tvarino občutij, ki se kristalizira v besedi in artikulira v duhovni boj. Po drugi strani je v Kocijančičevi zbirki pri delu postsekularni revizionizem, ki premešča začetek slovenske literature, je v utemeljitvi nagrade zapisal Vid Snoj.

Baritonist Jože Vidic je skladovo nagrado prejel za vlogi vojvode Lorenza v operi Črne maske in Grudna v operi Ljubezen kapital. Z obema vlogama je dosegel vrh svoje dosedanje umetniške poti. Pri zasnovi obeh likov se je soočil s pevsko in igralsko izjemno zahtevnima nalogama. Lik Lorenza, ki se odmika od resničnosti in potaplja v blaznost, je uspel - kljub izjemnim pevskim in igralskim naporom, ki jih vloga zahteva - predstaviti z izjemno občutljivostjo in psihološko poglobljenostjo. Kot je v utemeljitvi zapisal Aleš Nagode, pa je v vlogi Grudna uspel izrisati popolnoma drugačen, a glasbeno nič manj zanimiv lik. Nekoliko enoznačno vlogo negativnega junaka je poživil s pestrimi zvočnimi barvami in prepričljivo igralsko radoživostjo.

Prevajalka Marija Javoršek je nagrado prejela za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Kot je v utemeljitvi zapisal Tone Smolej, je Javorškova z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti. S pretanjeno pesniško spretnostjo je poslovenila zahteven verz francoskega aleksandrinca, in sicer z jambskim enajstercem, ohranila pa je tudi zaporedno rimo. Prav dosledna uporaba zaporedne rime, ki je sicer redka v slovenskih prevodih francoskih klasicistov, izkazuje njeno mojstrstvo.

Metodo Pevcu so nagrado podelili za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksandrinke. Zgodbe "lešadrink", žensk iz revne Goriške, ki so se v drugi polovici 19. stoletja začele izseljevati v bogati Egipt, da bi lahko tam kot dojilje, varuške otrok ali kuharice preživljale svoje v domovini ostale otroke, brezposelne može in starše, sestavljajo eno najbolj pretresljivih pa tudi pogumnih poglavij ne tako oddaljenega slovenskega preteklika. V Pevčevem dokumentarcu to poglavje ni bilo prvič predmet ustvarjalne refleksije, pa vendar je šele njegov film uspel prikazati vso kompleksnost tega specifično slovenskega fenomena in ga umestiti v univerzalni okvir raznoterih človeških usod, je v utemeljitvi nagrade zapisala Ženja Leiler.

Nagrada Prešernovega sklada, Regina Križaj