Rok Andres, 20. 6. 2018

Močnejša od usode

Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj, Manlio Santanelli KRALJICA MATI, režija Damir Zlatar Frey, premiera 20. junij 2018.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Naj bo poletje ali jesen,
pisanje ali ljubljenje,
spominjanje ali pozabljenje,
človek ne sme potrošiti svojih sanj,
kot bi bile drobiž.

(Monika van Paemel)

 

Dramsko besedilo Kraljica mati je ena prvih dramskih uspešnic Manlia Santanellija (1938), nastala je v letu 1984 in zanjo je v letu 1985 prejel nagrado Premio IDI (Istituto Dramma Italiano). Od nastanka je bila uprizorjena v vrsti evropskih držav (Francija, Avstrija, Nemčija, Švica, Poljska …), v Rusiji, leta 1986 so jo posneli za Radio Italiana in leta 1996 za Televisione Italiana. Na tem mestu moramo posebej poudariti, da gledališki list, ki ga držite v rokah, spremlja prvo uprizoritev tega besedila v slovenščini in da je Santanelli obenem tudi prvič predstavljen slovenskemu občinstvu.

Da se Manlio Santanelli ukvarja tako s pisanjem za gledališče kot za televizijo, je razvidno že po prvem branju njegovega dramskega besedila Kraljica mati, ki uprizoritelju postavlja vrsto vprašanj. Neapeljčan Santanelli je sodobni italijanski dramatik, toda zaradi slabe (redke) prisotnosti sodobne italijanske dramatike na naših odrih, skoraj popolnoma neznan. Gotovo obstajajo (zgodovinski) razlogi, čemu v slovenskih gledališčih skoraj nismo znali uprizarjati še kaj drugega kot klasike (Goldoni, Gozzi ...) in sodobne klasike (Pirandello, Fo, Betti, Pasolini, De Filippo ...). Razumljivo je, da več italijanske dramatike uprizarjajo na zahodnem robu narodnega ozemlja: v Trstu in Novi Gorici, od obuditve gledališča pa tudi v Kopru. Siceršnja slovenska javnost na splošno pa z uprizoritvami italijanskih avtorjev ni seznanjena. Manlio Santanelli je, bolj zaradi želja svoje družine, diplomiral iz filozofije prava in bil nato vrsto let zaposlen, toda ne v pravniški službi, na italijanski državni televiziji (RAI), nato se je povsem posvetil pisanju in za svoje delo prejel vrsto nagrad.

O svojih otroških letih v avtobiografiji zapiše zanimivo anekdoto. Ko je bil star štiri leta, se je med drugo svetovno vojno v neapeljskem pristanišču zgodila nesreča. Vnela se je ladja, napolnjena z eksplozivom. Ob eksploziji je bilo v mestu razbitih veliko oken, tudi okna njihove hiše, ki je stala blizu pristanišča. Oče zdravnik se je ob splošnem pomanjkanju stekla (in denarja) s sodelavcem radiologom dogovoril, da mu je zagotovil večje število rentgenskih posnetkov, s katerimi je Manliev oče zaprl okenske odprtine, da so družino vsaj deloma ščitili pred dežjem in mrazom. Toda stene in tla so se ob sončni svetlobi porisali z lobanjami, rebri, golenicami in medenicami različnih oblik, velikosti in patologije. Santanelli ob tem zapiše, kako pomembno je otroštvo za formacijo osebnosti. In za deformacijo.

Prav s posledicami v tej fazi razvoja osebnosti (in tudi poznejšimi) se srečujemo v delu Kraljica mati, kjer razmere v družini Giannelli privrejo do vrhunca in tragičnega razpleta. Sinopsis Santanellijevega dramskega besedila je na prvi pogled preprost: sin se vrne domov k ostareli materi, da bi ji pomagal in obenem napisal knjigo o njenem umiranju. Prihod, kar se izkaže pozneje, čustveno nezrelega sina, k v lastne iluzije (kar vidimo že na začetku) potopljeni materi, je formula za katastrofo. Podobno so se v zgodovini dramatike z (med)družinskimi in (med)osebnimi zgodbami ukvarjali že številni avtorji in dramska pisava Manlia Santanellija v tem ni posebej izstopajoča. Vsaj glede teme ne. Njegova fabula postaja zanimiva z razpletanjem, z razkrivanjem značajev po principu lupljenja čebule, ko nas avtor s pomočjo obeh likov vodi v negotove (in včasih nerealne) vode absurda in groteske. 

Nekako se soočamo z življenjem med razvalinami antične drame, parafrazo Ibsenovih Strahov, Pinterjeve Vrnitve domov ali s počasi se pogrezajočo Winnie iz Beckettovih Srečnih dnevov. Tudi sam zapiše, da so njegovi najljubši dramski avtorji Pinter, Beckett, Bernard in Mrožek, toda če bi moral izbrati najljubšega, bi bil to zagotovo Pinter; zaradi »njegove možnosti, da se postavi v vlogo hladnega opazovalca propadajočih družinskih razmerij, ne da bi se zatekal v nekakšno teroristično gledališče, v katerem so gledalci žrtve, podvržene mučenju, zaradi ekspresivnega čudeža, povezanega z neprekinjeno ironijo, ki preveva njegove drame ter njegove briljance v formi podteksta«. 

Santanelli je v tem oziru izpisan presenetljivo poetično in z močno mislijo na dramsko napetost, čeprav se včasih zazdi, da ga lastni slog vleče v mediteransko sproščenost, tako bliža svoje besedilo bolj mimobežnim melodramskim zapletom ali lahkotni komediografskosti. Toda dramski svet, ki je zgrajen okoli dveh temeljnih zgodb, dveh monologov, se ob natančnem (uprizoritvenem) branju odstira v obe smeri: v lahkotnost ali v labirint pomenov. Regina sebe in svoj svet vzpostavlja na podlagi spominske pripovedi o plavanju in morskem psu. Je obenem popolnoma samozavestna in krhka, hkrati kraljica in služabnica, v tej večplastnosti se psihologija dramskega lika razrašča nebrzdano, metastazasto in mestoma s presenetljivimi obrati. Prava beseda bi bila: diagnoza. Gotovo bi bilo tovrstne dramske like lahko zapreti v enostavne enačbe diagnoz, psihoanalize ali tipologije, vendar Santanelli piše drugače, bolj skrivnostno in odprto, ne želi, da osrednji ženski lik njegove dramatike (Regina Giannelli gotovo spada med izrazitejše ženske like sodobne dramatike nasploh) zbanaliziramo s pomočjo učbenikov za psihologijo. Brez njih gospa Giannelli postaja prava kraljica mati, lik, ki je parafraza vseh podobnih in bodočih, realnih ali fiktivnih, ženskih likov. Tudi zato je njen sin Alfredo lahko brez hrbtenice, z izgubljeno voljo do vsega, vendar materinim talentom do zgodbarstva. Kar dokaže s svojim kanibalskim monologom, kjer avtor z muzikalično natančnostjo pokaže vso bedo čustveno (psihično ...) zlorabljenega otroka, ki je ujet v lupino petdesetletnika, globoko v sebi pa nosi željo po materini ljubezni in gon po maščevanju hkrati. Obe skrajnosti se v njem mešata skoraj do nerazpoznavnosti, ustvarjata kompleksen notranji svet lika – pomočnika, predvsem pa o Alfredu odpirata več vprašanj, kot je besedilo (in Alfredo sam) nanje zmožno odgovoriti.

V Santanellijevih besedilih najdemo vplive dramatike absurda, še najmočnejša so stanja nemožnosti premika (spremembe) in apatija, absurdne situacije predstavljajo osrednje zaplete, pa tudi norost in mejna čustvena stanja. Različni avtorji poudarjajo tudi pomembno vlogo jezika, saj Santanelli velikokrat piše v mešanici italijanskega jezika in neapeljskega narečja, kar ustvarja situacije, ki se gibljejo na meji med komičnim in tragičnim. Prav v tem območju se gradita imaginarni in realni svet Kraljice. O tej žanrski klobki smo nekaj že zapisali, vendar je ponovno treba poudariti, da gre v izhodiščnem besedilu (nikakor pa ne v uprizoritvenem) za precej običajno družinsko melodramo, katere narativo prekinjajo absurdni momenti. Uprizoritvena predloga pa gradi na teh absurdnih momentih, ki jih z mislijo na oder dopolnjuje z elementi groteske, vnašanjem atmosferskih stanj, ki samo Santanellijevo besedilo oddaljujejo od standardnih uprizoritvenih prijemov (nekatere lahko najdete na medmrežju), s tem pa dramskemu besedilu dopisuje nekatere, na prvi pogled manj opazne, poudarke.

Več kot trideset let po nastanku dramsko besedilo o kraljici materi in nevrednem prestolonasledniku, še vedno aktualno, prihaja pred slovensko občinstvo, ki bo v njem (in v uprizoritvi) morda prepoznalo kakšen domač literarno-dramsko-zgodovinski arhetip. Najsi bodo to patologije iz Grumovega Dogodka, komediografsko preigravanje odnosov iz Möderndorferjevih ali Partljičevih tekstov, jovanovićevski ludizem, Božičev ali Javorškov absurd ... Mogočih iztočnic je mnogo. Predvsem pa je Kraljica mati seštevek ali faktor, rezultat zgodovinskega trenutka in bogate italijanske gledališke tradicije.

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Rok Andres, 6. 12. 2013
Batman – poslednjič
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«