Matej Bogataj, 4. 10. 2019

Migracijska mrzlica

Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Celje, Goran Vojnović RAJZEFIBER, premiera 4. oktober 2019.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Goran Vojnović se je že prej, od svojega romanesknega prvenca Čefurji raus! naprej, ki je dobil naslov po domačijskem grafitu, ukvarjal z migranti. Kar smo pravzaprav vsi, še pri nas je priimek Novak, ki priklicuje spomin, da je nekdo prišel na novo, od nekod drugod – in so potem različice po teh izvorih Hrovat, Horvat, Furlan, Lah – najbolj pogost. Marko iz prvenca je s Fužin, iz soseske, ki je bila po mnenju Ljubljančanov še posebej etnično mešana, ima sicer rodbino v Bosni in če ga lomi po ljubljanskih ulicah in se sprašuje, kako pojasniti nekatere specifike Fužinčanov ostalim in so zato na začetku poglavij romana vprašanja, na katera potem zapisano odgovarja. Vendar Marko potem, ko ga kazensko pošljejo k "žlahti" v Bosno, ugotovi, da to ni nikakršna sanjska ali rajska dežela in da bo moral živeti s svojo dvodomnostjo, da so Fužine in prilagoditev njegova usoda.

Jugoslavija, moja dežela je roman, ki je dokazal, da imajo o njem, še najbolj morda o naslovu, mnenje tudi ali celo predvsem tisti, ki ga niso prebrali, kar je nedvomno potrditev Vojnovićevega slovesa, da prozno odpira občutljive teme, in splošno uveljavljenih predsodkov o jugonostalgiji, ki jih še prav posebej pogosto drugim očitajo tisti, ki so bili v prvih vrstah, ko je bilo treba slaviti simbole nekdanje države. V romanu je izpisal, da je za določen del generacije iz mešanih zakonov, predvsem recimo za sinove oficirjev razpadle in degradirane armade, preteklost in krvava balkanska morija še kako živa, Jugoslavija se kaže kot prostor splošnega plemenskega prekopavanja grobov in izkopavanja svetih kosti in Vladan, ko izve, da je njegov oče na spisku haaških obtožencev in da se skriva, da torej ni mrtev, ga gre iskat. Od Gorazda do Beograda in Dunaja. Izkaže se, da je bil zraven, ko je njegova enota zagrešila pokol nad civilisti, in Vladan kot sodoben mladenič zahteva, da se preneha s krvnim maščevanjem in logiko, da se za ustaške zločine v Liki zdaj izživlja nad Hrvati v Slavoniji.

Tudi roman Figa se začne ob slovensko-hrvaški meji ob koncu druge vojne, ko na domove izseljenih in preseljenih (ezulov in optantov, torej tistih, ki so bili razseljeni, in tistih, ki so svoje domove in zemljo zamenjali prostovoljno) pridejo "neki novi klinci", oficirji, ljudje iz drugih delov Jugoslavije. Ne nazadnje o podobni temi govori tudi Vojnovićev film Piran Pirano, ko se srečata nekdanji migrant in tisti, ki se je po njegovem odhodu naselil v njegov dom.

 

"Iraški moški so slovenski moški"

Rajzefiber je drama o tujstvu. In frustracijah, ki gredo zraven. In o različnih načinih dojemanja družbene vloge ženske, kjer se vzorci tudi pri mlajših kažejo kot okoreli in patriarhalni, tradicionalni, času in pretočnosti neprimerni.

Ko si Saševa mati zlomi kolk in je priklenjena na voziček, on pa bi moral za svojo zaročenko v London, ji najdejo pomoč. Amino, Iračanko, zakrito. Tudi njena mati z muslimanskim imenom si je zakrivala lase z ruto, vendar zato materini predsodki niso nič manjši, hkrati pa se ji zdi, da morajo otroci skrbeti za starše, ne pa biti prepuščeni nekakšnim tujcem, s slabim razumevanjem jezika in čudnimi oblačilnimi navadami. Vidimo nekaj stopenj zanikanja pred sprejetjem, na – po njenih trditvah – iraške begunke, očita ji, da ni usposobljena, da se zakriva, vendar se nekako sprijazni in se spoprijateljita. Kot se v nekakšnem poslovilnem ritualu spoznata, prav v biblijskem smislu, Amina in Saša, in je potem, ko njen mož končno prebrodi mejno reko, vse narobe: Saša, ki si punco očitno malo lasti in je sicer čisto neodločen, pa še njegova preselitev v London se vleče in kaže, da mu ni do tega, "kelnarjenja" in bivanja v okolju, ki ga nikoli ne bo čisto razumel, oni pa njega tudi ne, pahne njenega moža po stopnicah. Ker da ji je zvijal roko. Kar on nemočno zanika, vendar mu ne verjamemo. Saša poseže v odnos para, ki ga je v tujino pregnalo ravno napačno zavedanje, da imamo pravico posegati v tuja življenja; spomnimo se lažnih podatkov, s katerimi so opravičevali vojaško intervencijo, ki je pahnila Irak globlje od tistega stanja, iz katerega smo ga reševali. Na koncu Amina, ki je s svojo privlačnostjo in drugačnostjo, ko jo "scagani", a zato nič manj agresivni Saša grobo prime in ji marsikaj očita, začne recitirati sure iz Korana. Njeno tujstvo je s tem pripeljano do pojma, ona, ki sta ji svoboda in neodvisnost (od patriarhalnosti) toliko pomenili, zdaj nastopi kot ikona radikalizacije. Prej se je vsemu temu upirala; ruti, ko jo je morala nositi, in jo zdaj, v Sloveniji nosi zato, ker ji jo prepovedujejo, pa čeprav nemo.

Rajzefiber je drama o sprejemanju tujstva, vsi akterji delujejo pravzaprav na podlagi predsodkov, Sašev prijatelj in sodelavec misli, da je Aminina spolnost kupljiva, Daša, ki je prebegnila iz Bosne v času vojne, v njej najde identifikacijsko točko, begunstvo je tisto, kar ju druži in jo zato opravičuje, tudi v primeru laži; ob tem je še ena pretekla zgodba, ona in Saša sta se pred petnajstimi leti napila in se spečala, in to jima zdaj vsi po vrsti očitajo in mečejo naprej – namreč, da sta bila par, čeprav se dogodka komaj spomnita: kaže pa ta dogodek, zavit v meglo, kako tradicionalno vsi po vrsti doživljajo telo in lastništvo nad njim. Saša, ki se ne zna postaviti zase in ne ve, kaj v resnici hoče, se znaša nad Amino, malo tudi zaradi zaročenkine superiornosti in lastnih frustracij, strahu pred tujino in lastnim tujstvom. Vojnović v Rajzefibru pravzaprav preigra široko paleto naših prepričanj o tujcih, njegove osebe Aminino prisotnost in neulovljivost opremljajo z raznovrstnimi demagoškimi polresnicami (službo naj bi recimo odjedla kakšni upokojenki s podeželja), ljudi zaradi noše ali barve kože (zamorčica, pravi Saševa mati) stigmatizirajo in jih poklicno podcenjujejo (da je frizerka in ne medicinska sestra, pravi ista). Hkrati z likom Amine, ki je nekakšna obrnjena različica Lepe Vide, ona je že na "španskem dvoru", kamor Vido odpelje hrepenenje in "zamorc" in je tudi svobodna – dokler je prihod moža in vtikanje delodajalkinega sina Saše v njeno privatno sfero popolnoma ne razoroži. Ji odvzame vsakršno svobodo. Jo prisili, da gre bodisi po svoje, zapusti rod in razdre zakon in se znajde kot Ibsenova Nora na začetku, v novem življenju. Ali pa ostane vse isto. Medtem pa lahko čaka. In moli.

Povezava: PDF Gledališkega lista

PG Kranj, Gledališče Celje, Rajzefiber

Povezani dogodki

Matej Bogataj, 16. 10. 2016
Zabava s tabletami sreče
Matej Bogataj, 12. 5. 2017
Matej Bogataj bere sodobno slovensko dramo