Dramsko besedilo Panj me je navdušilo z upovedovanjem družbeno relevantne teme našega časa, in sicer premislekom o tem, da se število svetovnega prebivalstva povečuje, roboti pa so cenejša delovna sila, zato je vedno več »odvečnih ljudi«, ljudi brez zaposlitve, najpogosteje so to mladi, ki vstopajo na trg delovne sile. Drama v dveh dejanjih je časovno postavljena v bližnjo prihodnost, ko bo svet razdeljen na manjšino privilegiranih ljudi, ki imajo zaposlitev, ter na drugi strani na vse tiste brezposelne, za katere avtorica predvidi posebne ustanove, panje. V panjih je človeku vrnjeno »dostojanstvo delovnega človeka«, t. i. čebelice zdaj šivajo eko copate, v zameno pa dobijo zastonj hrano, zdravila, sterilizacijo in meditativno glasbo s pozitivnimi mislimi. Obvezna pravica do vseživljenjskega bivanja v panju doleti tudi Maksa, presežnega umetnika tridesetih let, ki skozi svoja razmišljanja in ultimativni umetniški akt odpira vprašanje vloge umetnika in umetnosti v sodobni družbi. Na novo urejeni svet pa se zamaje, saj so panji predraga ureditev, ki zahteva drastične varčevalne ukrepe. Tjaša Mislej tako v novi družbeni kontekst postavlja mehanizme inštitucij in oblasti, kot jih poznamo že iz Jančarjevega Velikega briljantnega valčka ali Flisarjeve drame Kaj pa Leonardo. Z distopičnim pogledom na svet nadaljuje kultni Huxleyjev roman Krasni nov svet, od novejših del pa lahko zaznamo tudi idejne sorodnosti s knjižno in filmsko uspešnico Igre lakote.
Povezava: Panj