Via Negativa, 24. 5. 2011

Mandić? What the fuck is Mandić?

Performans v produkciji Vie Negative bo del programa mednarodne konference (Performance Studies international) Camillo 2.0 Technology, Memory, Experience (Camillo 2.0 Tehnologija, Spomin, Izkušnja) in bo na sporedu 27. maja ob 20. uri v UCK Theaterzaal, v Utrechtu na Nizozemskem.

Viva Mandić / foto Marcandrea

Performans esej Mandić? What the fuck is Mandić? je zasnovan na performansih Marka Mandića Ekstrakt Mandić in Viva Mandić.

Zaradi sodobnih digitalnih možnosti virtualizacije, arhivacije, prenašanja in mreženja podatkov je danes mogoče neskončno obnavljati, razmnoževati, posredovati, prikazovati, montirati ali brisati trenutke, slike, besede, misli naših življenj, ne da bi pri tem tvegali stik z življenjem drugega. Virtualno smo vse bolj izpostavljeni in opazni, naše realno sobivanje pa postaja vedno bolj konzervativno – realnost postaja interakcija brez tveganja. Digitalna izmenjava nam omogoča, da varno ostajamo skriti v ozadju zaslona. Najhitrejša in najvarnejša poteza je postati neviden: sign out, log off, shut down – v resničnem življenju bi to pomenilo: stel v glavo in smrt.

Toda zakaj smo tudi mi, scenski umetniki – umetniki živega – zmeraj bolj obsedeni s tehnologijo digitalizacije in njenimi možnostmi shranjevanja, predvajanja, prenašanja, množenja, mreženja itd? Ker je to edini način, da ohranimo sledi našega minljivega objekta raziskovanja in mu zagotovimo prisotnost v zgodovini umetnosti? Ali predvsem iz potrebe, da živ dogodek pretvorimo v otipljiv izdelek, s katerim mu omogočimo široko dostopnost (vsaj v obliki informacije) in prisotnost (ali vsaj goli obstoj) na kulturnem trgu?

Morda pa za to obsedenost obstajajo še kakšni drugi, globlji razlogi? Mogoče pa se je živost sodobne scenske umetnosti znašla v slepi ulici. Radikalna scenska praksa se že nekaj časa sooča z lastno politično nemočjo, strategije odpiranja in preizkušanja živosti scenskega dogodka so samo še stilizirane forme, transgresija obstaja samo še kot estetizirani eksces, relacija izvajalec-gledalec postaja sinonim za impotentno razmerje… Izgleda kot da je vztrajanje na telesu in živi prisotnosti danes že anahronizem živosti; da živa izkušnja, kot “predmet dela” sodobne scenske umetnosti, brez digitalizacije prisotnosti enostavno ni več realna.

***
Zasnova za PSi #17: Marin Blažević in Bojan Jablanovec.
Avtorji in izvajalci: Marko Mandić, Marin Blažević, Anna Teresa Scheer, P.A. Skantze, Nicolas Salazar-Sutil, Erik Lichte Fischer
.