Lana Krmelj, 25. 10. 2019

Lana Krmelj bere sodobno slovensko dramo

Lana Krmelj, dijakinja četrtega letnika II. gimnazije Maribor, svoj čas rada preživlja v umetniškem svetu, saj meni, da v njem odkriva svojo notranjost, ta pa postaja z umetnostjo vse globlja in bogatejša. Zanima jo predvsem gledališče, ki je zanjo prostor brezmejnih razsežnosti, prostor dajanja in prejemanja, prostor svobode. Štafeto branja je prejela iz rok Tine Mojzer in s pomočjo SiGledalovega iskalnika prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil ter se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči besedilo Dvigalo Petra Semoliča.

Foto: osebni arhiv

“Nastavim drugo lice. Toda pazi
potem nastavim tretje lice.
Potem nastavim četrto lice.
Potem nastavim peto lice.
Potem nastavim šesto lice.
Potem nastavim sedmo lice.
Potem nastavim osmo lice.
Potem nastavim deveto lice.
Potem nastavim deseto lice.
Potem nastavim enajsto lice.
Potem nastavim naslednje lice.
Potem nastavim še naslednje lice.
(Brez konca.)”
  Miklavž Komelj

In katero lice bi nastavili, ko ugasnejo luči v dvigalu in ostanemo ujeti z neznanci?

V besedilu Petra Semoliča spremljamo sedem oseb različnih starosti, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega, pa vendar jih nekaj povezuje ujeti so v dvigalu, ki se je nenadoma zaustavilo. Tema, slab zrak, klavstrofobičnost in utesnjenost je le nekaj pojmov, ki bi lahko povzeli začetno dogajanje in občutke. V dvigalu je nekaj skrivnostnega, prav tako je v vsakem posamezniku svojevrstna energija, ki vpliva na ostale prisotne. Majhen prostor, ki daje občutek odrezanosti od resničnosti, postane svet zase, v katerem mora nekdo prevzeti vlogo vodje, nekdo drug pa vlogo žrtve nastalega sistema. Po začetni paniki, ki jo skuša petdesetletni (in s tem najstarejši) Jakob preprečiti, se stanje počasi umiri. Da bi bilo vzdušje bolj sproščeno, se preštejejo in predstavijo; nekateri povedo le ime in priimek, spet drugi govorijo o svoji službi in povedo, kam so namenjeni, o stopnji iskrenosti pa lahko brez strahu, da bi jih pri morebitni laži kdo zasačil, odločajo sami.

Pomemben motiv v drami se mi zdi motiv svetlobe. Sprva je v dvigalu trda tema, nato se luči za nekaj trenutkov prižgejo. Začetna tema vzbudi posameznikovo domišljijo, svetloba pa je kot sredstvo za spoznavanje resnice tako o sebi kot o drugih. Če so prej o drugih sklepali zgolj po njihovih glasovih in tudi sebe predstavljali takšne, kot bi želeli biti, resnice ob prižigu luči več ne morejo prikriti. Prisotni v dvigalu ugotovijo, da je med njimi nekdo, ki do trenutka, ko so se prižgale luči, ni spregovoril niti besede. V temi so si predstavljali, da je v dvigalu duh, in si pripovedovali zgodbe o duhovih, ko se prižgejo luči in zares vidijo “duha”, pa se prestrašijo. Čutijo se povezane in združene proti Gogiju, ki le nemočno stoji na sredini dvigala.

Dlje kot so osebe ujete v dvigalu, več je med njimi konfliktov, ki pa kažejo njihove resnične obraze. Zaradi nenehnega čakanja se napetost stopnjuje in tako se stopnjuje tudi njihova nestrpnost. Vse skupaj napreduje do te mere, da se v dvigalu zgodi umor. Prelomna točka v drami, saj začutimo tragičnost dogodka, prav tako se začne razkrivati še več skrivnosti. Takoj po umoru se za hip prižgejo luči svetloba jih sooči z resnostjo situacije in tako spet pokaže resničnost.

V naslednjem prizoru se znajdemo v sanjah vseh prisotnih. Spoznavamo njihove neuresničene želje, neizrečene besede, neizživete čustvene nagibe in s tem njihove resnične osebnosti, ki so bile prej vsaj delno prikrite. In če se navežem na uvodno pesem: v dvigalu je vsak pokazal eno svoje lice, v naslednjem trenutku drugo, tretje itn., v sanjah pa kažejo le eno tisto pravo. Ko se zbudijo iz sna, se začnejo ponovno zavedati, kje in s kom so (ter svoj pravi obraz ponovno zakrijejo). Še zadnje napetosti in dvigalo se premakne. Rešeni so. Rešeni pretvarjanja, skrivanja in nelagodnega občutka. Svetloba jih vrne v resnični svet, kjer bodo lahko ponovno nastavili drugo, tretje lice in tako nadaljevali brez konca. Ali dokler se dvigalo znova ne zaustavi.

Zahvaljujem se Tini Mojzer za predajo štafetne palice. Prepuščam jo Mili Kotnik, ker občudujem njeno predanost gledališču in spoštujem njena razmišljanja. Draga Mila, izvoli.

Povezava: Dvigalo

Peter Semolič, Dvigalo

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Kristian Koželj, 6. 10. 2017
Kristian Koželj bere sodobno slovensko dramo