Manca Erzetič, 26. 4. 2010

Krivda '(ne)obstaja' …

V fikciji in praznem listu papirja… Življenje piše zgodbe s prozornim 'črnilom' …

Prispevek je nastal kot replika Mance Erzetič na prispevek Samosmrtniki

Neuravnovešenost in nesreča ženske (v članku - umetnice) ni bila in ne bo nikoli (v resnici!) odvisna od moške (ne)naklonjenosti. So le skrite besede, tkane v mrežo feminističnih gibanj, ki so bila obdobno bodisi povzdignjena na piedestal bodisi že konceptno ovržena. A vprašanje tiči drugje – zakaj? Ker je večina predstavnic destruktivno nastrojena (čeprav naj bi po zakonu relativnosti destrukciji sledila konstrukcija, večkrat ni tako) in pravzaprav nima pravega pristopa do različnih mnenj.

Pod krinko 'saj me razumemo, saj hočemo le pravico' se skriva 'plačaj za nazaj'. In gibanje bi doseglo visoke norme, če se ne bi vmes situacija spremenila in bi ugled, ponos in želja po opaznosti postala tržna niša. Svet, kljub vsej zdeči se noriji, se vendarle prav vrti. Vendar, kdor nastavlja past, se sam ujame vanjo (slej ko prej). Veljalo za mačistični in velja za feministični vzorec. Vzorec 'obsojanja' je tendenčnega pomena. Besedi feminizem se pogosto in odvisno od življenjskega obdobja avtomatično, brez(raz)umno opredeli stigmatizacija, bodisi za ali proti. Tudi ni res pogovorna predpostavka, da nihče ne uvidi bistva, kam teorija '–izma' teži, le režimski oklep, t.i. lažna varna družba in morebitna sinekura, je močnejša od individualnega pristopa in javne razprave. 'Nič novega na obzorju', štafetno palico krivde si spoloma različni bitji podajata že od samega začetka. Morda le kot opomba, da sociološka teorija in razmejitev 'sex and gender' med Slovenci še vedno ni popolnoma stopila v zavest. Tektonskim premikom, ki so (očitno še vedno) željni na tej ravni, se pridružujejo istospolno usmerjeni ljudje, ki z veseljem pristavijo (tukaj precej nazorno kam) 'lonček' k podpori. Nikakor rasistična izjava, le dejstva raziskav, ki jih je delalo med drugim tudi feministično gibanje.

Poraja se vprašanje - Se zdi težnja k miru, za mir, zgolj in samo še ena simbolična fraza iz ust tistih, ki so željni slave in ploskanja na odrih? A ta nasmeh in plosk dlani, kakorkoli in kjerkoli že, ni iskren. V njem je skrito razočaranje tistega, ki ploska, grenkoba, katero se v tako imenovanem intelektualnem krogu ne spodobi pokazati in se raje prikrije s 'solidarnim' nasmehom. In kar je več, glas ženske se mora usmeriti proti moškemu, saj bi ji v nasprotnem lahko pripisali stanje ljubosumja, kar pa se nikakor tako za 'umetnico' kot sodobno žensko, ne spodobi. Zato absurdno, že zdavnaj prežeto feministično gibanje, se vleče kot stari, zarjaveli, škripajoči voz … a, tako pač je. Slovenija ni Francija, Francija ni Amerika, Amerika ni Kitajska … 'nikoli dokončana zgodba'. Kdaj se bo prenehalo kazanje s prstom na druge, ko ostali štirje kažejo h 'kazajočemu'? Človek je odgovoren za svoja dejanja in to predajanje 'štafetne palice krivde' je ne samo absurdno, temveč kaže na nestabilnost, nekompetentnost, nedoraslost svojemu stanu in položaju samomorilno nagnjene osebe. Popolnoma človeško je, da so situacije, ki človeka postavijo na rob in se sprašuje o smislu življenja, a le redki odkrijejo v tistem trenutku dano priložnost za uvid, za ključ, za nov začetek. Korak do roba prepada je bližji in marsikomu lažji. Seveda, umetnice, pesnice, pisateljice, filozofinje, skratka vse tako imenovane in zgoraj navedene intelektualke, pa naj bi za svojo smrt bile opravičljive?! Zakaj se začne takoj agonija proti moškim oziroma takoj iskanje opravičil za samomorilnost (pretežno) feministk?

In kot Ženska, predvsem pa kot Človek, zagovornica enakopravne komunikacije in avtorica natečajno nagrajenega eseja Če bi svet vodile ženske – praktični nasveti, se sprašujem zakaj danes, ko je doba feminizma v svetu že izživela svojih 'pet minut slave', ko je vprašanje v svetovnem kontekstu že prežeto in že izžeto, se vzorce vleče naprej? A tu se spuščamo na spolzka tla psihologije oziroma analitične psihoterapije. Po Jungu le-ta temelji na zamisli, da si vsak človek prizadeva doseči notranjo celovitost. Mar samomorilnost ni kontradiktorno dejanje … proti sebi kot Bitji, kot človeku. O individuaciji, kolektivnega zavednega in nezavednega sigledal.com ni primeren portal (mogoče primernejši sipogledal.vase.com). Vsekakor žalost in razočaranje, ki naj bi ji ga povzročil moški, jo zavrgel, itd. ne opravičuje samomorilnosti žensk. Vzroki so drugje, sicer pa se iz te predpostavke 'krivdo moškemu, ženski slavo' (primeri Sylvie Plath, Fride Khalo, Virginie Woolf  …) naredi dobra dramska tragedija ali vsaj tragikomedija. Morda pa se bo kdo vendarle našel, ki bo na tej konceptni osnovi gledal vse skupaj kot komedijo.

Čustveno zrel in odgovoren individuum se v razmerje poda z lastno voljo, na lastno odgovornost, z lastno željo … kdor nasprotno, ima nerazčiščene koncepte o tem kaj razmerje je, kaj kompenzira in kaj potlačuje. Če se moški ali ženska odloči zapustiti partnerja in zapuščeni naredi samomor, kaže na nezrelo osebo, nesposobno soočenja z dano situacijo in čustveno labilno integriteto. In to naj bi imenovali umetnice? Potem so likovne, glasbene, dramske gimnazije in vsi umetniški visokošolski centri (da niti ne omenjano primarni status Agrft) polne potencialno samomorilnih dijakov oz. dijakinj in študentov oz. študentk? Pri umetnicah, ki (so ali) želijo izstopati je značilno, da se sklicujejo na l'ennui , kar pa v resnici in izven medijskega prostora, prikaže zgolj in samo sliko infantilnosti, ki se pridruži katera izmed značilnosti femme fragile. Lepo slišano, a v primeru samomora precej resna zadeva, v ozadju duševna travma, ki pa se nikakor ne more avtomatično prilepiti moškemu spolu.

Zato bom z naslednjo izjavo (verjetno) razburila marsikatero bralko – če se pojavi ''Pogost vzorec, znotraj katerega si umetnice vzamejo življenje,'' to ni ''prostovoljno žrtovovanje svojih darov in talentov in silen aganžma za vzpon in uspeh svojega moškega. Ko moški doseže svoj cilj, se za svojo tovarišico ne briga več, kar jo zlomi in pahne čez rob v žalosten konec.'' Za vzeto življenje si je kriva ženska sama! 

Mar bi prav ženska roka posegla po topem predmetu, ki bi ji je olajšal trenutno stanje le v tolikšni meri, da se v tem telesu, v tem življenju, z dotičnim primerom ali občutjem, ki ga ni zmogla preseči, ne več ukvarja? Če velja ljudski rek, da sta v vsaki zgodbi krivca dva, zakaj moški kar na enkrat nosijo tričetrtinski del krivde ali kar celoto? Krivdo za kaj … za sicer sposobno žensko z darom, a notranje nestabilno in mazohistično in samomorilsko nagnjeno? In če se vpleta vmes ljubezen je tukaj popolnoma izpodbitna z več razlogi: človek, ki ni sposoben živeti sam s seboj, ne zmore živeti s partnerjem; človek, ki nima sebe kot prioriteto tudi v ljubezni in le-to ne jemlje kot dar, ne more ljubiti sočloveka; človek, ki išče in izsili ljubezen pri drugem, ne bo nikoli čutil prave osrečitve; človek, ki ne ljubi brezpogojno, sploh ne ljubi.

Med brezpogojno ljubeznijo in samomorilnostjo je nedoumljiv prostor oz. kozmos, ki ju avtomatično izpodbija; nikoli nista na isti točki in s tem je zavesa vprašanja o ljubezni, krivdi, moškemu, ženski, padla. Sicer pa so, zgoraj omenjene umetnice, imele tako ali tako pestre življenjske zgodbe iz predzakonske oz. partnerske zveze; iz samega otroštva, kjer pa figurativno ni kriv samo navzoči moški lik ali njegova odsotnost, pač pa se večina prevzetih in nosečih se travm prevzema v dobi do dveh let preko identifikacije z navzočo ženskim likom. Resnično je čas, da se prikrita agonija do moških preneha in vsakdo prevzame svoj del krivde, če krivda sploh obstaja (!), ter se sooči pred lastnim zrcalom. Mar ni čas, da izstopimo iz sence 'bovarizma'? Veliko bolj kompetentna od pesmi Samomorilci je Kosovelova pesem Človek pred zrcalom (ZD 2, 1974):

 

ČLOVEK PRED ZRCALOM
 
Sivi človek
strmi v zrcalo
in se gleda.

Sivo zrcalo,
sivi človek,
sivo je vse.

Ti. Jaz.
Jaz. Ti.
Laži-jaz.
A resnice ni.
 
(Srečko Kosovel)
 

 

Slovensko ljudsko gledališče Celje

Victoria Benedictsson
UROK
(Den Bergtagna, v novi verziji Clare Bayley The Enchantment)
Prva slovenska uprizoritev,

Premiera 14. maja 2010

 

Igrajo:

 

PLAKAT

 

KRITIKE:

Povezani dogodki

Tamara Matevc, 22. 3. 2010
Tipično žensko pisanje?
Tamara Matevc, 5. 4. 2010
Še par besed o avtorici
Dve pesmi Toneta Pavčka, 19. 4. 2010
Samosmrtniki
Polona Petek, 3. 5. 2010
Feminizem
Polona Petek, 10. 5. 2010
O ljubimcu, ki ni mogel ljubiti
Katja Mihurko Poniž, 14. 5. 2010
Ljubezen za smrt
Manca Erzetič, 16. 4. 2010
Replika da repliko: Manca Erzetič
Frida

Oprostite, morda sem premalo razgledana, vendar imam vprašanje za vas: kaj pravzaprav želite povedati? Namreč, kontradiktorni ste v vsakem stavku, poglobili se niste niti v to, o čem feministične študije pravzaprav govorijo. Brez zamere, ampak morate si nekaj temeljnih del na to temo resnično prebrati oz. si zanje vzeti več časa in šele potem pisati in se na feministke sklicevati kot poznavalka in ne zgolj kot obračalka besed. Saj bo morda tudi za vas pot pisanja replik, kritik uspešna, ampak dajte se za to potruditi. Pa pravopisne napake!!! Kje sta uredništvo in lektorska služba na tem portalu? Saj vendar niste amaterji, ali pač?

5. 5. 2010

Tamara Matevc

Frida, hvala za vaš komentar; Prispevek je nastal kot replika Mance Erzetič na članek z naslovom SAMOSMRTNIKI - in ta podatek sedaj dopisujem. Zavedamo se tudi nuje po sodelovanju z lektorjem in upamo, da bomo (najkasneje) v novo sezono stopili skupaj z njim. Prijazen pozdrav

5. 5. 2010

MancaE

Spoštovana Frida, replike ni priporočljivo začeti s samodestrukcijo, aplicirano na na videz vljudno frazo: 'Oprostite, morda sem premalo razgledana …' O podobnih občutjih najbolj markantno pričajo dela Dostojevskega. Morda bi bilo od vas, kot bolj vešče poznavalke slovenskega jezika od mene, o tem pričakovati nekaj več vedenja. Žal v sestavku ne razložite, kje se, po vašem mnenju, kažejo kontradikcije, glede na to, da je bila replika sestavljena zgolj in samo na članek Samosmrtniki? Priporočam, da se pred repliko na repliko prebere izhodiščni sestavek, katerega pa je ob pozornem branju moč zaslediti (o.p. v poševni kurzivi) tudi v mojem prispevku. Članek ni negativna kritika feminističnih študij, vendar roko na srce, dandanes si marsikdo ravno pri feminističnih študijah ne prizadeva več za enakopravnost ženskih možnosti v relaciji z moškimi niti ne skuša razkriti resničnega položaja ženske v družbi. Še več, obenem družbo opazuje kot a priori nastrojen subjekt, ženski zorni kot pa usmerja v prid trenutnemu statusnemu položaju. Na podlagi vaše replike na repliko lahko sklepam, da o feminističnih študijah veste veliko več kot jaz, torej mi najbolj bazičnih stvari ni potrebno navajati, kakor tudi ne prvotnega namena in teženj feminističnih študij po spremembi neenakopravnega položaja žensk in posledično družbe v celoti. Kar se kaže kot sporno, je, da pri tem ni ostalo in da so marsikatero feministično teorijo in prizadevanja za enakopravnost pod vprašaj postavile prav najbolj angažirane ženske. V družbenosocialnem okolju takšen zorni kot predstavlja disharmonijo v prizadevanju za enakost in enakopravnost vseh živih bitij. In ne glede na to, s katere pozicije gledamo, bodisi patriarhalne bodisi matriarhalne, je nemogoče doseči harmonijo (ki ni samo fikcija in iluzija), dokler stojimo hladno in nepremično na enem bregu. Mogoče branje Webrovih moško predispozicioniranih pogledov na celoten sistem ter tudi ženskega pogleda radikalno konzervativne teorije feministične estetike, med katerimi izstopajo študije Paglie in v drugem kontekstu Miletine, prikažejo zanimiva izhodišča za razprave, a pozitivni kontekst se ne more poroditi iz zgolj enega zornega kota, kakorkoli ga že iščemo. Kolikor sem bila osveščena, so pred dobrimi tremi leti nekateri politologi in politologinje radi brali moja študijska prispevka (o.p. z zgolj na videz spornim naslovom) Feminizem moških in mačizem žensk in Spolno nasilje nad ženskami – Freudovi drobci, kar verjetno priča, da kakšno skromno znanje o feminizmu pa le premore moja bitnost in članek ni narejen brez osnove. Tako kot tudi ta replika, ki bo s časom izzvenela, se v življenju vse spreminja - odhajanje in prihajanje, pisanje in brisanje, slava in dno … In ne pozabimo, da je bila replika napisana na drobce Samosmrtnikov. Oprostite (moji zavedni kontradiktornosti sami sebi), a profesionalnost spada med znanstvenike in znanstvenice … zanimivo bi bilo vedeti, kakšno (skorajda nadčloveško) 'moč' imajo 'intelektualni elitni krogi', da lahko potrjujejo nekoga kot znanstvenika in nekoga kot amaterja ter na kakšni osnovi? Se vam ne zdi vse skupaj (v pogledu človeškega etosa) banalno? Torej, če že, potem vzemite to kot amatersko izjavo, a feministične študije so le še eno odprto področje, na katerem nekateri resnično garajo in se trudijo, a kar nekaj jih gradi zgolj kariere. In kariera je že sama po sebi zelo trda beseda, mar ne?

28. 5. 2010

Tamara Matevc

Spoštovana Frida, vaš komentar je bil odstranjen. V zvezi s tem me lahko kontaktirate na naslov sigledal@gmail.com. Prijazen pozdrav.

19. 6. 2010