Živa Čebulj, 17. 9. 2014

Kritika festivalske predstave: Saga

Saga, gostujoča predstava v koprodukcijski newyorško-norveške gledališke skupine Wakka Wakka Productions in Nordland Visual Theatre, ki sta jo po svojem scenariju zrežirala Kirjan Waage in Gwendolyn Warnock, je festivalskemu občinstvu prinesla aktualno zgodbo o Gunnarju, mladem moškem, ki začenja krčiti prostor pod soncem zase in za svojo družino ravno pred gospodarskim zlomom in državnim bankrotom. Neskromno se odloča za kredite in ambiciozno načrtuje turistično sezono, vendar ga prav te neprevidne odločitve potegnejo v vrtinec propadanja. Zaradi neplačanih kreditov mu banka zaseže hišo, avto in konje, zato se mu žena Helga in sin Oli odselita na Norveško, kamor jima Gunnar iz nekakšnega islandskega ponosa noče slediti.

Foto: Arhiv Wakka Wakka Productions

Mimične lutke, ki sta jih izdelala scenarista in režiserja Waage in Warnock, animirajo igralci, zamaskirani v islandske konje. Človeška podoba lutk sicer omogoča hitro poistovetenje, vendar ravno lutkovni učinki, ki jih režiserja odlično izkoristita, predstavo obdržijo v fantastično-grotesknem okviru. Zgodba Gunnarjeve družine, o njenem začetku, padcu v neplačane kredite in ločitvi, se odvije v naglem ritmu retrospektivne pripovedi, ki bi se brez lutkovnih elementov posušila v stereotipno zgodbo popreproščenega posameznika, čigar naivnost se kar preveč zlahka izkorišča. Končno mora prodati celo svoj ponos, čredo islandskih konj, ki ga tako ali tako še edini držijo pokonci, dobesedno in metaforično.

Gunnarjeva sla po maščevanju je personificirana v podobi krvoželjnega Vikinga, ki je sprva še obvladljivo majhen, saj 10-centimetrsko lutko Gunnar lahko še hitro zapre med neplačane račune, nato pa njegova rastoča moč  - in skoraj 3-metrska podoba - potegne Gunnarja v sanjsko maščevanje izkoriščevalcem. Vikinška sla po maščevanju še ni potešena in od Gunnarja zahteva ponovni krog (istih) umorov, česar Gunnar ne more storiti, zato se njegov obup obrne v avtodestrukcijo. Po požigu hiše se odpelje v novem, še ne odplačanem džipu, njegovo negotovo vožnjo pa v lutkovni fantazmi usmerja sin Oli, ki se na Norveškem igra s prav takšnim majhnim zelenim džipom. In Gunnarjeva vožnja se tragično konča sredi nedokončanega džakuzija.

Zgodba nemoči se zaradi spretno vodene retrospektivne pripovedi počasi sestavlja. Stereotipni naivni posameznik v vrtincu propada izgubi skoraj vse človeške lastnosti, njegov boj z neizprosnim in pokvarjenim sistemom pa je tako okleščen, da se iz premočrtne zgodbe prekucne v naravnost groteskno karikaturo. Tudi likovna podoba lutk je v bistvu karikatura, prav kakor zgodba družine, ki se smešno hitro zaplete in razdrobi v neuspešni komunikaciji. Scenski elementi so stisnjeni v majhen odrski prostor, kar ustvarja klavstrofobičen občutek nemoči. Ubrana animacija, kjer včasih tudi več igralcev-animatorjev upravlja eno samo lutko, na nekaterih mestih povsem ustrezno razpade, denimo, pri Gunnarjevem podivjanem plesu ob podpisu tretjega kredita.

Predvsem pa se duhovita režija spretno poigrava z možnostmi, ki jih ponujajo lutke, denimo, da je ena oseba lahko na različnih mestih hkrati, in sicer v različnih velikostih. V sago, islandsko-skandinavsko zvrst realistične pripovedi o usodi ene osebe ali rodu, se v uprizoritvi vpletajo fantastični in groteskni elementi, vendar vseeno ostaja povsem realistična in aktualna pripoved o propadu posameznikove eksistence v hudi gospodarski krizi.

 

***

 

Kritiška besedila o predstavah 12. mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2014 nastajajo v okviru XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti: Animirane forme, ki ga organizirata Zavod Maska in Lutkovno gledališče Ljubljana. Mentor delavnice je Rok Vevar.

Povezava: 12 mednarodni lutkovni festival Lutke 2014

Povezani dogodki

Festival