SMG, 21. 2. 2015

Kralj Matjaž se je zbudil in hodi po deželi …

Slovensko mladinsko gledališče, Draga Potočnjak VSI JUNAKI ZBRANI, režija Branko Potočan, premiera 21. februar 2015.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Sodobno slovensko dramsko besedilo Drage Potočnjak Vsi junaki zbrani nagovarja mlade junake, naše otroke, ki pred televizijskim sprejemnikom in pred računalnikom presedijo toliko časa, kot otroci niso sedeli nikoli poprej! In ravno v tem vprašanju se odpira aktualizacija pravljičnih junakov v današnjem času, ki ga bolj kakor kdaj prej določa medijsko konstruirana realnost, v kateri »kraljujejo« pametni telefoni, ruačunalniki, play stationi, twitterji, facebooki, skypi in drugo. Nadzor je v rokah medijskih mogotcev in oglaševalcev, ki skušajo čim več prodati čim mlajšim »potrošnikom«. Kaj se zgodi, ko mladi »potrošniki« sprevidijo njihovo igro? Je mogoče igrati tekmo, v kateri na koncu zmagajo vsi, tako tisti, ki imajo, kot tisti, ki nimajo?

Pravljice različnih zapisovalcev so dobile novo preobleko ter iz knjig in ekranov »skočile« naravnost pred nos vsem, ki jih že poznajo, pa tudi tistim, ki jih ne. Na videz oddaljeni in zaprašeni svet preteklosti bo ob gibu Branka Potočana in besedilu Drage Potočnjak oživel v prav posebnem besedno-gibalnem prepletu, razumljivem vsakomur, ki se pusti zapeljati svetu domišljije in urbanih gibalnih veščin – parkurju! (Beseda izhaja iz francoščine (parcour), angl. free running. Gre za premagovanje ovir, ki se pojavijo na poti – medtem ko se premikamo z enega mesta do drugega, čim bolj inovativno premagujemo ovire, na katere naletimo, npr. klopce, korita za rože, količke, drogove.) In medtem ko se realni svet spaja z nevsakdanjim, čudežnim, svet skrivnostnih pravljičnih bitij tiho spaja otroška srca in svet odraslih, sploh tistih, ki iz svoje zavesti še niso prepodili drobnih skrivnosti življenja.

Besedilo, ki vsebino črpa iz zakladnice slovenskega pripovedništva in bajeslovja, se prepleta z gibom, ki je igriv, navdušujoč in mestoma vratolomen, razpira prostor za igro v igri, v kateri se zdi, da je [kakor v pravljici] vse mogoče! Današnji svet se povezuje s svetom junakov in z – junakom v vsakem od mladih gledalcev! Ravno zato se bodo v novi predstavi znašli vsi skupaj, pod eno streho, na enem mestu, kjer (ga) bodo znova lomili po svoje: France (pesnik), Peter (Klepec) in Mojca (Pokrajculja) pa Krištof (Lambergar), Martin (Krpan) in (Miklova) Zala, Kralj Matjaž. Ob njih pa še Francetova mama in v televizijskem studiu voditeljica kviza Liza. Predstava Vsi junaki zbrani poudarja aktualnost pravljic danes, saj s pomočjo parkurja in resničnostnega šova dobijo razsežnost, ki sega dlje kot junaki iz arhaičnega sveta.

Junak nad junaki France ni drugačen le zato, ker je dve leti mlajši od drugih, pač pa tudi zato, ker je drugačen po značaju. Fant se vedno znova izkaže s svojo zrelostjo in neprecenljivim znanjem. Zaradi izjemnih sposobnosti je tudi preskočil dva razreda v šoli. Vendar je to zanj v vsakdanjem življenju prej težava kot prednost, saj je telesno precej manj razvit od sošolcev. Telesna moč in spretnost pa sta posebej pri odraščajočih dečkih, ki začenjajo iskati svoj prostor pod soncem, še kako pomembni.


Foto: Miha Fras
Lastnosti junakov vstopijo v ospredje v trenutku, ko hočejo mediji in korporacije na vsak način doseči svoje in »junakom« vsiliti svoja pravila igre. Princip na videz brezizhodne situacije, v kateri se prvi znajde France, pozneje pa še vsi drugi junaki, ki pridejo v spor s svojo okolico, z natanko tistim medijsko konstruiranim svetom, brez katerega ne moremo več preživljati vsakdana, je hkrati položaj malega človeka v sodobnem svetu, ki ga sistem melje in melje, sam pa ne ve več, kako se mu postaviti po robu, kaj narediti.

Junaki so junaki ravno zato, ker naredijo nekaj, s čimer [si] odgovorijo, kako [si] pomagati v svetu, ki je nepravičen in krut, ki dopušča, da imajo nekateri vsega preveč, drugi pa ničesar, in ki ne prenese [več] pravljic. Ob tem uživajo, saj so močni oziroma to postanejo natanko v tistem hipu, ko začnejo – držati skupaj!

Ustvarjalci o predstavi

Tomaž Toporišič: Kaj si vsak od vas želi povedati s to predstavo?

Branko Potočan: Vsak mora v sebi samem najti junaka. Tako kot pravi kralj Matjaž v naši predstavi: na koncu si sam in sam boš moral nekaj storiti. To ni tragika, ampak resnična morala zgodbe. Če sam ne narediš koraka v smer, ki si jo želiš, se to ne bo zgodilo. Parkour kaže na to, da stvari ne bomo dosegli na kavču, v mirovanju, ampak v gibanju, v druženju z drugimi, s pomočjo katerega bomo našli mesto v družbi. In gibanje je za otroke naravni način realizacije, doseganja ciljev. Parkour je orodje, ki je brezplačno in s pomočjo katerega se lahko uresničimo ne glede na socialne in druge družbene omejitve. Je prostor svobode. Parkour je način življenja. Hkrati pa ni samo telesna dejavnost, ampak vključuje snemanje, fotografiranje, montažo, celo vrsto drugih reči.

Draga Potočnjak: Strinjam se z vsem, kar je izpostavil Branko. Bistveno pa se mi zdi še to, da bi otroci ob ogledu predstave začutili, da smo tudi vse tisto, kar je že pred nami živelo na tem zemljepisnem prostoru. Da zgodovina tega prostora, njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologija, da vse to živi v nas. Da nismo le to, kar gledamo zdaj, ampak tudi vse, kar so bili ljudje nekoč. […] Pravljice nas opominjajo, da so stvari od nekdaj jasne, da junaka določa njegov značaj, da obstaja natančen razloček med dobrim in zlim. Kdor je dober, mu je z dobrim povrnjeno, če ne gre drugače, mu pri tem pomagajo nadnaravna bitja. […] Prav se mi zdi, da naši mladi junaki nosijo njihova imena in da značajske lastnosti pravljičnih junakov presevajo na junake iz sodobnosti. Življenje dobi pravi smisel takrat, ko v sebi premagamo strah oziroma v njem najdemo pogum.

Andreja Kopač: Govorimo o arhetipskem vzorcu, ki kot preteklo živi v sedanjem. Vedno imaš možnost, da nekaj narediš, potegneš za seboj prijatelje. Vsak od nas lahko sproži dejanja, kakršna so nekoč sprožili arhetipski junaki, sprejme odločitev, ki ni vsiljena od zunaj, ampak je njegova. Parkour omogoča, da stopimo iz svoje sobe in pogledamo stvari v novi luči, gremo ven. Arhetipski vzorci junaštva vse to že vsebujejo, aktivirati pa jih mora vsak sam.


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 26472 Kb)

SMG