Jasmina Založnik, SiGledal, 7. 11. 2013

Kompleksna umetnost animacije

Pogovor z Mojco Redjko, direktorico in umetniško vodjo Lutkovnega gledališča Maribor.

Mojca Redjko / Foto: osebni arhiv

Mojca Redjko, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), je že od nekdaj »globoko zastrupljena z gledališčem«, kot pravi sama. Že za časa profesure slovenskega in angleškega jezika je svojo strast do gledališča udejanjila v vlogi predsednice MKUD Prva gimnazija (od 1993 do 2009) in še izraziteje kot ustanoviteljica in umetniška vodja Gledališke šole Prve gimnazije Maribor (1997) ter študentskega gledališkega programa Druga scena Prvega odra (2003). Ob številnih uspehih nastalih gledaliških produkcij je bila za svoje delo nagrajena leta 2005 na festivalu Transgeneracije, tri leta kasneje je prejela priznanje za prispevek k razvoju mladinskega gledališča na mednarodnem gledališkem festivalu Teatralny koufar v Minsku in nato še priznanje za pozorno vodenje mladinskega gledališča na Univerzitetnem gledališkem forumu v Vilni leta 2009.

Ste tik pred novo premiero Piskača iz Hamelina, pod katero se ponovno podpisuje japonski režiser Noriyuki Sawa. Omenjenega režiserja smo imeli priložnost spoznati preteklo leto s predstavo Ribič Taro. Kaj so bili razlogi, da ste ustvarjalca povabili k ponovnemu sodelovanju?


Glavni razlog je njegovo 'razmišljanje materiala'. Kot izkušen vsestranski lutkovni ustvarjalec je umetnik, ki misli 'lutkovno' – razume izrazno plat lutkovnega gledališča in jasno govori skozi simboliko, ki ga definira.

Tokratna predstava je, za razliko od Ribiča Tara, navdih poiskala v evropskem kulturnem prostoru. Gre za zgodbo, ki je mnogim poznana zaradi bratov Grimm. Gre za pretresljivo in žalostno zgodbo z resnično, zgodovinsko osnovo. Na kakšni osnovi ste izbirali predlogo?


Predlogo sva izbirala skupaj z režiserjem, ki ga privlačijo temačne in skrivnostne zgodbe. Očitno v njih najde nekaj 'japonskega'. Bolj kot pri Ribiču Taru smo se v tem procesu srečevali s civilizacijskimi razhajanji, se pogovarjali o razumevanju odnosov in o skrajnostih, ki se jih še smemo dotakniti v našem prostoru. Ne gre za strahopetnost v smislu izmikanja 'tabuiziranim' temam v otroškem gledališču, temveč za iskanje stopnje intenzivnosti podobe, da ta še sporoča, kar je v konceptu zastavljeno, in ne premika pomenskega polja v nepredvidljivo smer. Sicer pa je Piskač iz Hamelina zgodba, ki govori o človeških slabostih, o pohlepu, o maščevanju, o moči umetnosti in o iskrenosti, ki jo lahko ta doseže. Nekakšen evropski srednjeveški Orfej je ta nemški piskač.  

Tokratna predstava sloni na eni sami animatorki. Zahtevna in izjemno odgovorna vloga je bila zaupana Barbari Jamšek, ki je ustvarjalca s pristopom in načinom dela pritegnila prav v predstavi Ribič Taro. Vsekakor je to velik izziv in priložnost, a hkrati tudi ogromen pritisk za igralko, gledališče in ne nazadnje tudi režiserja. Tudi v preteklosti ste izkazali veliko pozornosti in občutljivosti za mlade ustvarjalce ter mnogim ponudili priložnost, da se pokažejo. Kaj so vzgibi za tako pogumne umetniške odločitve?


Igralci so nosilci repertoarja, vsaj dokler je javno gledališče še tako definirano v slovenskem prostoru, kot trenutno je. Kolikor je prepričljiv umetniški ansambel, toliko je potem lahko tudi program. Nič več, četudi bi sodelovali z največjimi mojstri režije in lutkovne tehnologije, z vrhunskimi skladatelji … Nič ne pomaga, če motor ne zdrži ambicije. Nenehno učenje, mojstrenje, samoizpraševanje, izzivi, vse to je nujno za posameznikov umetniški razvoj. Hkrati pa je prisotna tudi želja po nekakšni budnosti, ki jo je potrebno negovati, ker ta ohranja celovito umetniško (ne samo odrsko) kondicijo. 

Piskac_Bostjan_Lah
Piskač iz Hamelina / Foto Boštjan Lah

Če bi pogledali umetniško zasnovo repertoarja, bi hitro ugledali izjemen razpon v pristopih, načinih in obravnavi lutkovnega medija. Poudarjena je tudi mednarodna komponenta, saj predstave poleg slovenskih avtorjev pogosto podpisujejo tudi mednarodni ustvarjalci. Kaj takšen preplet prinaša? 

Slovenija ne premore študija lutkovnega gledališča, kar lahko pomeni troje: razpršeno iskanje, zatekanje k stereotipom ali postopno siromašenje lutkovne umetnosti. Iz tega občasno pokukajo posamezni presežki. Za kontinuiran razvoj pa je potrebna čvrsta študijska osnova. Dokler je ni, je povezovanje z veščimi in odličnimi lutkovnimi ustvarjalci nuja, ki jo narekuje odgovornost do slovenskega lutkovnega gledališča, četudi je zato treba preseči nacionalne meje.

V večini primerov ne gre toliko za drugačen pristop, bolj gre za premikanje osnovnih uprizoritvenih izhodišč v lutkovnem gledališču, kar najbolje obvladuje vešč lutkovni ustvarjalec, saj ga pri ustvarjanju ne zanese stran, ne zateka se v polje dramskega, ne 'filozofira' v okvirih abstraktnega. Jasno razume polje lutkovnega in lahko eksperimentira znotraj njega. Tako na primer Jakub Vašiček trdi, da ga ne zanimajo lutke, temveč sporočilo predstav, ki pa so v uprizoritvenem konceptu skrajno lutkovne, ker je pač v tem polju izobražen. Ali recimo Noriyuki Sawa ne skriva animatorjev pod kutami, saj zna vleči jasne meje med funkcijo zahtevne lutke, igralca in njunega medsebojnega odnosa v posameznem prizoru. Ali se recimo Svetlana Patafta poigrava z razmerji med telesom in predmetom, ker kot izrazita 'vizualka' ni obremenjena z definicijami lutkovnega. Ali pa Margrit Gysin na odru pripoveduje zgodbe, pri čemer spretno uporablja material, zelo blizu nekdanjim začetnim ritualom. Ali Tamara Kučinović z zavidljivo lahkoto stopa v polje natančne animacije in jasne definicije odrskih form. Hkrati pa zadovoljni zaznavamo, da gledalci take predstave odlično sprejemajo, ker so žive, sodobne, na nek način 'čiste'.

Seveda so med našimi sodelavci tudi mnogi slovenski režiserji in scenografi, ki razumejo lutkovni medij, in redki, ki so lutkovno gledališče študirali v tujini.

Na kakšen način se lotevate letnega programa, kako usklajujete med različnimi programskimi in produkcijskimi modusi?

V sezoni uprizorimo vsaj tri nove otroške predstave (za različne starostne skupine), eno za mladostnike in eno za odrasle. Močno podpiramo avtorski pristop pri izboru in oblikovanju uprizoritvenih predlog, a načelno se opiramo na tradicionalne pravljice ali legende, iščemo nova avtorska besedila, vključujemo klasično literaturo za otroke in odrasle ter skušamo uravnotežiti uprizarjanje sodobnih slovenskih in tujih besedil. Težimo k oblikovanju tako imenovanih družinskih predstav, kjer sicer navajamo minimalno starost otrok, a skušamo z večplastnostjo uprizoritve zagotoviti tudi merodajno gledališko izkušnjo za starše. Družinski obiski predstav so nepogrešljiv način kakovostnega preživljanja prostega časa, ki utrjuje družinsko vez med generacijami in omogoča nujno izmenjavo. Prav tako so pomembni skupinski ogledi predstav, saj tovrstna umetniška (estetska) izkušnja omogoča dodatno vzgojno-izobraževalno delo po vrnitvi v vrtec ali v šolo, zato močno težimo k uprizarjanju angažiranih besedil, ki zlahka omogočajo dialog. Ne izogibamo se 'neprijetnim' temam (na primer minljivost, smrt, osamljenost, nestrpnost, razlika med spoloma, nasilje), le prikažemo jih na način, ki odpira vprašanja in ne ponuja trditev. Skrbno pa dodajamo tudi nabor predlogov za dodatno obravnavo kot del osnovne kulturne vzgoje mladih.

Skušamo ustvarjati tudi estetske premike, pri čemer izhajamo iz zgoraj omenjenega razumevanja lutkovnega gledališča, zato v svoji usmeritvi lahko ostajamo 'ortodoksno' lutkovni.

Eden od izzivov je seveda spoznavanje in razvoj lutkovnih tehnologij, saj to omogoča bogato izraznost in večjo privlačnost predstav, kar je posebej pomembno pri nagovarjanju odraslega občinstva. Predstave za odrasle snujemo kot provokativne nagovore, pri čemer v polje lutkovne umetnosti stopamo brez posebnih žanrskih omejitev, raje se podamo v iskanje najmočnejših nosilcev sporočil. Običajno se taki procesi ne ustavijo pri predmetu-lutki, sežejo do zvoka, svetlobe, giba, telesa; skratka stopijo na polje tako imenovanega totalnega gledališča, kjer se poudarjena vizualna plat predstave preplete z zvokom in glasbo, pogosto opirajoč se zgolj na tematiko in motive (ne pa na 'črke') izbranega besedila.

Tudi zato rednemu repertoarju dodajamo še avtorske projekte zaposlenih, ki na tak način ostajajo celoviti ustvarjalci, lahko se polno umetniško angažirajo in realizirajo, hkrati pa brez težav razumejo celovitost in kompleksnost gledališča.

Posebno pomembno poslanstvo se nam zdi ustvarjanje predstav za mladino, saj gledališče nanje pogosto pozablja. Nek vakuum obstaja med otroškim in odraslim gledališčem. Delno je to posledica dejstva, da šole niso več 'dolžne' najstnikov voditi v gledališče, ob redkih kulturnih priložnostih pa mnogi učitelji/mentorji izberejo najbližjo, ne pa tudi najprimernejšo vsebino (recimo okrajšani balet, najstniško komedijo, dramo s seznama obveznega čtiva ali priložnostni film). To med mladimi utrjuje prepričanje, da je gledališče za nekoga drugega, ne pa zanje, zato tudi v prostem času tja ne zaidejo. In pogosto imajo prav.

Tudi pedagoški program prilagajamo različnim starostnim skupinam s podobnim namenom trajnega ohranjanja ustvarjalnosti, saj ta zagotavlja ustvarjalen način življenja. Predstavljamo ustroj gledališča in poklice v njem, izvajamo različne ustvarjalne delavnice (ročne, senčne, vodene, mimične lutke, javajke, glasba), predstavljamo lutkovne tehnologije ob ogledu razstave, ponudimo tudi vodene oglede samostana, organiziramo seminarje za odrasle ter občasno še kakšne dodatne vsebine gostujočih lutkovnih pedagogov.

Izvajamo dva festivala – tradicionalni mednarodni festival Poletni lutkovni pristan (PLP) v počitniškem avgustu in nacionalni lutkovni festival Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije kot tekmovalni pregled najboljše slovenske lutkovne produkcije dveh sezon. PLP je festival s prioritetno mislijo na domače občinstvo, Bienale je strokovni festival, ki si šele utira 'domač' položaj v mestu.

LGM del svoje produkcije (približno 25–30 odstotkov) izvaja tudi zunaj domačega samostana. Največ po Sloveniji, nekaj, predvsem z željo po umetniški prepoznavnosti v širšem prostoru, tudi v tujini. Glede na varčevalno situacijo je nabor festivalskih gostovanj skop, zato izbiramo le uveljavljene in ugledne tuje festivale ali obsežnejše turneje. Premišljena festivalska politika je za ustrezno umeščanje v umetniškem smislu za gledališče izjemnega pomena, saj vzpostavlja priznanje, povezovanje in izmenjavo. Podobno pomembne so koprodukcije, saj poleg naštetega širijo tudi prostor in čas postprodukcije posamezne koprodukcijske predstave.

Program je kompakten, premišljen in izjemno kakovosten, kar ne dokazujejo zgolj pogoste uprizoritve, temveč tudi številna gostovanja in nagrade (tako domače kot mednarodne). Da bi to dosegli, verjetno veliko pozornosti namenjate tudi delu z občinstvi. Na kakšen način jih nagovarjate?

Trudimo se oblikovati spoštljive nagovore. Spoštljive v družbenem in umetniškem smislu. Ohranjati želimo dostopnost programa (zato ne dvigujemo cen in organiziramo številne možnosti nakupov vstopnic s popusti), sledimo časovnim željam obiskovalcev, organiziramo občasne akcije v obliki enovito koncipiranih gostujočih predstav (recimo Češki teden, Japonska jesen, 12za12) in prazničnih dogodkov, ponujamo bogat pedagoški program, razvijamo diferencirano abonmajsko ponudbo. Gledališče želimo odpreti na različne načine, da bi se gledalci lahko vključevali v različne vsebine in s tem krepili odnos z lutkovno umetnostjo.

Na prvem mestu pa seveda skrbno oblikujemo repertoar, natančno definiramo vse pomembne segmente uprizoritve, vključno z jasno opredelitvijo starosti ciljne publike (tudi jasne razmejitve znotraj opredelitve 'otroška' predstava so pomembne), saj je naša specifika prav produkcija za gledalce različnih starosti – od najmlajših (leto in pol) do odraslih (najstarejši obiskovalec je v 91. letu starosti). Oblikovati želimo sodoben lutkovni center, v katerem se lahko lutkovno gledališče pospešeno razvija, in to v neposrednem stiku z gledalci.

V letošnjem letu poskusno izvajamo še nenavaden studijski projekt, poimenovan Studio MaMa. Pod mentorskim vodstvom avtorja zamisli, lutkovnega umetnika in pedagoga Noriyukija Sawe vključuje matere in babice, ki skozi celovit ustvarjalni proces oblikujejo lutkovno uprizoritev za svoje najdražje. Gre za izkušenjsko učenje o lutkovnem gledališču skozi realni proces, ki najlaže prikaže vse dimenzije tovrstnega snovanja. Tako se lutkovno gledališče med (običajno) gledalci uveljavlja kot kompleksna in polnokrvna umetnost zahtevnih dimenzij, hkrati pa naj bi tak projekt pritegnil pozornost javnosti ter vzpostavil dolžno razumevanje tega področja. Gre torej za projekt, ki uresničuje dva namena hkrati – (v socialnih dimenzijah) vzgojnega in (v umetniškem smislu) izobraževalnega.

Piskac_Bostjan_lah
Piskač iz Hamelina / Foto Boštjan Lah

Je za uspeh in možnosti pomemben tudi prostor? Leta 2010 ste se namreč iz starih in kar utesnjenih prostorov preselili v nove, ki se raztezajo na več kot 2500 kvadratnih metrih, kar je bil velik korak za institucijo. Tako v smislu pridobitve dodatnega odra, izboljšanih pogojev dela, prostorskih kapacitet, ki omogočajo izvedbo zahtevnejših predstav ... To je bil hkrati tudi velik izziv, ki je zahteval programsko in organizacijsko prestrukturiranje ustaljenih načinov dela. Kako ste se spopadli z izzivom?

Novi prostori so razkošni, oprema je odlična. Temu sledi tudi kadrovska politika – kadri so odlični, le razkošni ne (trenutno zasedamo okoli 70 odstotkov sistemiziranih delovnih mest), zato v pomembne delovne procese vključujemo tudi stalne in občasne zunanje sodelavce. S trenutno kadrovsko zasedbo je ustvarjanje lutkovnih predstav veliko veselje, saj je vsak nov proces izziv, vsak študij pa je oblika stalnega učenja, možnost raziskovanja in pridobivanje nujnih izkušenj.

Nov prostor nam je omogočil številne možnosti – ena od lepših je ustvarjanje intimnih lutkovnih predstav v mali dvorani, pa tudi izvajanje bogatega pedagoškega programa in postavitev stalne muzejske razstave. Je pa prinesel tudi nekaj ugank, mednje sodi recimo problematična 'nelutkovna' narava velike dvorane. Skozi dobri dve leti delovanja v novih prostorih pa smo prebrodili tudi problem velikega odra in strmega naklona tribune, saj smo s pomočjo posameznih mojstrov lutkovne scenografije našli nekaj inovativnih in učinkovitih konceptov.

Minoritski samostan je namreč prelepa zgradba. Umestitev lutkovnega gledališča v te prostore je pogumna in izjemna odločitev. Povezava obnove historičnega objekta in vzpostavitve platforme za razvoj sodobnega lutkovnega centra je v svetu redka. Gledalce namreč nagovori že sam prostor s svojo skrivnostno čarobnostjo in asketsko lepoto. Obrazi obiskovalcev vseh starosti pogosto odsevajo občutek prazničnosti ob vstopu v ta pravljični grad. In ta vtis se dopolni z enim izmed najlepših možnih doživetij v življenju – z ogledom lutkovne predstave. Koristimo pa tudi njegovo okolico, predvsem med mednarodnim festivalom Poletni lutkovni pristan. Postaja tudi prostor stalnega srečevanja najboljših slovenskih lutkovnih predstav na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.

Glede na trenutno ekonomsko krizo, ki je v dobršni meri prizadela tudi kulturo z znižanjem razpoložljivih sredstev, me zanima, kako se z omenjeno situacijo spopadate v vaši instituciji? 

Ekonomsko krizo zaznavamo na različnih nivojih – predvsem pa v borbi za občinstvo, saj ljudje vedno težje odštejejo denar za nadgradnjo, kadar mora biti za kruh. Znižanje razpoložljivih sredstev za delovanje je bojda posledica krize, bolj pa po mojem mnenju potrebe oblasti po nadzoru nad umetnostjo in kulturo, ki sta že večkrat v zgodovini pokazali, kako visoko znata nositi glavo zaradi pokončne hrbtenice vpletenih. Kateri režim pa bi si želel česa takega? Veliko udobneje je umetnike prikazati kot družbeno-ekonomske parazite, ki jih je potrebno odlepiti od jasli, pa naj se znajdejo na trgu. Bodo končno videli, kako je, ko gre zares. Zaskrbljujoč je ta 'zares', saj človeka plošči v biokemično gmoto s funkcijama davkoplačevalca (hecno, tudi umetniki so vmes) in potrošnika. Merjenje vrednosti je v rokah ekonomske politike, oblast pa je potic željne zgledno opremila z naglim zakonom o izvajanju proračuna, ki se bere kot Hitchcockova srhljivka, hkrati pa izmed členov skače žugajoči prst z obetom hude kazni.

Potrebnega je veliko političnega poguma za vzpostavitev rodovitnih pogojev za rast in razvoj umetnosti, četudi ima ta odličen učinek na splošno družbeno klimo. Ugodna klima pa je za vztrajanje nujna predvsem v obdobjih ekonomske in duhovne krize.

Konkretno o razpoložljivih sredstvih: programska sredstva se iz leta v leto vztrajno nižajo, kar za produkcijo ne pomeni nič dobrega. Mislim, da tak pristop ne bo privarčeval nujnega denarja, sploh pa se bojim, da ne bo prinesel nič dobrega neodvisnim ustvarjalcem, vsaj tistim ne, ki z javnim sektorjem občasno sodelujejo – slednji bo najbrž pri krčenju programa zmanjševal tudi količino tovrstnih sodelovanj, saj sredstev za plačilo dela ne bo dovolj.

Če bi na kratko osvetlili »zgodovino« slovenskega lutkarstva, bi spoznali, da je izjemno bogata in razgibana. A interes občinstva je v različnih obdobjih nihal. Ne nazadnje je bila ponudba za odrasle, kmalu po osamosvojitvi, izjemno skopa. Danes pa se tudi ta trend spreminja. Število različnih občinstev ponovno narašča. Kje so, po vašem mnenju, razlogi za upad in ponoven dvig interesa občinstev za omenjeni medij? 

Težko se strinjam o obdobju lutkovnega zatišja v Sloveniji. Mislim, da je bila produkcija neprekinjeno bogata in kakovostna, raslo pa je tudi število lutkovnih ustvarjalcev. Bolj je najbrž šlo za to, da je upadla produkcija lutkovnih predstav za odrasle, zato se morda ta čas zaznava kot 'zatišen'.

Se pa popolnoma strinjam z mislijo, da se v zadnjem času interes za lutkovno gledališče veča. Razlog je najbrž v v našem prostoru prevladujočem 'dramskem' gledališču, ki v zavedanju nekakšne izrazne iztrošenosti išče nove možnosti, pri čemer se spogleduje s plesnim (širše fizičnim), glasbenim in lutkovnim gledališčem. S tem pa kar samo preusmerja pozornost tudi v druge gledališke žanre, med katerimi je lutkovno gledališče eno izmed najzanimivejših, saj v svojem bistvu funkcionira 'totalno'.

Češko lutkarstvo pozna podoben fenomen v razvoju – v nekem obdobju (predvsem v sedemdesetih letih preteklega stoletja) so lutkovne predstave pomenile obliko političnega upora (kot italijanska opera za časa Verdija recimo), saj so lutke kot nedolžen in pristen medij zmogle povedati reči, ki so bile človeku prepovedane. Lutkovne predstave so združevale družbeno angažirane ljudi, jih skozi na videz naivne zgodbe povezovale, jim vlivale moč za vzravnano državljansko držo in nosile optimistična, četudi kritična sporočila. Po letu 1993 je sicer tradicija predstav za odrasle ostala, a vidno se je usmerila v raziskovanje estetskih dimenzij.

V Sloveniji se dogaja podobno – v lutkovnem gledališču se pogosto osredotočamo na poglobljen študij lutkovne tehnologije, likovne podobe, raziskavo materiala. Premalo nas zavezuje sporočilnost. Ne tem mestu je možen bistveni premik – snov, tema in sporočilo predstave naj narekujejo izbiro 'lutkovnega' izraza, s čimer imam v mislih nabor znakov-simbolov kot nosilcev teh sporočil. To so lahko tudi predmeti. Zato ne ločujem med lutkovnim gledališčem in gledališčem predmetov. Animacija je animacija, pri čemer se lahko animira tehnološko umetelen predmet prepoznavne oblike (na primer lutka dečka, psa, gosenice, drevesa), lahko fizični ali vizualni material (na primer blago, svetloba, senca), lahko predmet v premem ali prenesenem pomenu (na primer robec, lonček, omara), lahko človeško telo ali del telesa.

Lutkovno gledališče je prostor bogatih možnosti in rušenje stereotipov je nujno za njegov celovit razvoj. V slovenskem prostoru je to teže, saj še vedno ne premoremo ustreznega študijskega programa. A prav bogastvo možnih izrazov je po mojem mnenju tisti element, ki najbolj vznemirja gledalce in jih pritegne. Z nepredvidljivostjo in presenetljivostjo nagovarja njihovo domišljijo in ustvarja individualno prepoznavo razpoloženj, čustev, odnosov in podobnega na osnovi njihove lastne zmožnosti zaznave in prepoznave. Ljudje imamo presenečenja radi, želimo si drugačnih nagovorov, ne maramo pregoste verbalizacije, želimo si večplastnih sporočil, saj ta ustvarjajo kompleksne prostore, v katerih se razraščajo bogate zgodbe. Zgodbe pa potrebujemo.

LGMB, Mojca Redjko

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 11. 5. 2012
Simbolna gesta Hlapcev
Jasmina Založnik, SiGledal, 4. 5. 2012
Hlapci hlapcev
Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 3. 2013
Zasvojena z lutkovnim gledališčem