Odlomki iz gledališkega lista

Moj sin samo malo počasneje hodi
Neizpodbitno je, da je tematika Martinićeve drame Moj sin samo malo počasneje hodi invalidnost, toda kar želim dokazati v svojem besedilu, je dejstvo, da se drama najmanj od vsega ukvarja z invalidnostjo. Lahko bi šlo tudi za kakšno drugo bolezen. Ali pa, če gremo še korak dlje, sploh ni nujno, da bi šlo za bolezen, ampak samo za neko vrsto »drugačnosti«, na primer za homoseksualnost ali pripadnost drugi rasi/veroizpovedi/narodnosti. Funkcionalna vloga, ki jo ima bolezen v tej igri, je zelo jasno določena: ni posledica nekega dogodka, niti ni ovira ali težava, ki bi jo bilo treba premagati ali odstraniti (nakar bi vsi srečno živeli), ampak je a priori že tukaj, kot predpogoj in pogoj za odnose v igri.

Ta drama tako kot drugi dve Martinićevi igri (Tukaj piše naslov drame o Anteju in Drama o Mirjani in tistih okrog nje) ni dramatična, v igri se je bila drama že zgodila, ne gre za stopnjevanje, ampak za nadomeščanje: Riti pogine mačka, preden se vrne domov, ni je dočakala, in to je najbolj dramatičen trenutek v igri. Hierarhija pomembnosti znotraj drame je porušena: stranski lik in nekakšna obrobna mačka nosita ključni trenutek intenzivnosti dramske strukture. Morda je to zgolj komično, toda prav toliko je namerno in premišljeno na ravni razmišljanja o dramskem besedilu. Torej ne zato, da bi kdo interpretiral, češ da so živali kot ljudje ali da bi temu nasprotoval (čeprav, zakaj pa ne), ampak zato, da se izpostavijo sama forma in mehanizmi, izbrani pri pisanju. Eden od njih je tudi odtujenost od lastne vloge, ki jo lahko zaznamo tako v vsebini kot v formi drame: liki (ne) prepoznajo lastne vloge in konteksta, v katerem se nahajajo, igrajo nekaj drugega – neke druge like, neke druge čase in kraje (Ana si izmišlja razburljivo življenje, ki naj bi ga živela, in ljubimca Viktorja, Branko si izmisli podstreho, na kateri so njeni plašči), liki (ne) morejo izpolniti zahtev, ki jih postavlja njihova vloga, in nenehno iščejo nadomestke (drugo torto, drugo obleko, drugo vrsto ljubezni). Nesprejemanje stvari takšnih, kakršne so in nesprejemanje možnosti, da obstaja ne zgolj eno popolno telo in zgolj en popoln svet, blokira dialog in vbrizgava strup neuspeha, nemoči, pasivnosti in nerazumevanja v odnosih. Nadomestek bi moral ustvariti občutek zadovoljstva, ustvarja pa samo potrebo po kopičenju; hoče še (Rita hoče še druge ljubljenčke, Ana hoče še druge ljubimce …).

Problema bolezni drama Moj sin samo malo počasneje hodi ne raziskuje skozi vprašanja, kako sprejemati prisotnost bolnih ali ne-popolnih teles v strukturi proizvodnje spektakla; bolezen umešča kot tisto, kar razkriva boleča mesta, lahko bi tudi rekli, bolezen naše družbe. S prstom kažemo na bolezen, toda bolezen s prstom kaže nazaj. Sili nas, da preizprašamo lastne predsodke  in lastno (ne)znanje: ali se lahko soočimo z »boleznijo« ali z »drugačnostjo« kakorkoli drugače kot s pojavom, ki ga je treba izbrisati s telesa ali z ulice? Kako se bolezen definira in kaj definira bolezen? Ali je nekdo invalid ali samo malo počasneje hodi?
(Diana Meheik)

***
Družina, tri generacije, ki jo sestavljajo, kakšen prišlek, težak vsakdan in sila, pred katero so nemočni – bolezen. V svoji zadnji drami Moj sin samo malo počasneje hodi Ivor Martinić opisuje težave neke nesrečne sodobne družine v kontekstu, ki ni natančno določen, vendar niti ni potrebno, da bi bil, kajti nevšečnosti, o katerih piše avtor, so očiten sindrom sodobne družbe. Gre za družinsko zgodbo, ki prikazuje žalostni vsakdan ljudi z nizkim socialnim položajem, katerih življenje je močno oteženo zaradi bolezni njihovega petindvajsetletnega sina in vnuka Branka, ki ne more več hoditi.

Čeprav je jasno, da avtor ne teži k fabuli, ki bi vznemirjala z zanimivim linearnim razvojem, ampak skuša prikazati izsek iz življenja disfunkcionalne družine, ima drama kljub temu določen cilj, h kateremu se usmerja, namreč zabavo za Brankov rojstni dan. To naj bi bila priložnost, ko bi se odnosi med družinskimi člani potrdili kot trajni in vzdržljivi, toda zabava se izkaže za lakmusov papir, ki razkrije njihovo čustveno izpraznjenost. Na plano pride dejstvo, da bolna oseba ni sam bolnik, ampak toliko bolj njegovi bližnji, ki se ne znajo in ne morejo soočiti z njegovo boleznijo.


Foto: Mara Bratoš / ZKM
Martinićevo dramo bi lahko poimenovali družinska drama o ljudeh, ki pravzaprav niso družina. Temeljni odnosi, prek katerih bi morali biti člani te skupnosti trdno povezani, zakonska zveza ali odnos med bratom in sestro oziroma med sestrama ter odnos med starši in otroki, so pozabljeni in zanemarjeni. Hiša, v kateri živijo, razpada in s tem simbolizira razpadanje družine, zato ni čudno, da liki nenehno skušajo pobegniti iz hiše, oziroma da jo tisti, ki imajo to možnost, zapustijo.

Družina iz Marinićeve drame je zgolj sinekdoha sodobne družine, ki razpada zaradi težkih socialnih okoliščin, ki zaradi pomanjkanja časa, v katerem bi vzpostavila iskrene odnose, intimnost kupuje z darili, z »zbiranjem prijateljev« prek družabnih omrežj in s ponavljanjem fraz, ki ničesar ne pomenijo ne tistim, ki jih izgovarjajo, ne tistim, katerim so namenjene. Čeprav gre na videz za zgodbo, v kateri je človečnosti in topline samo za vzorec, nam avtor na koncu ponudi perspektivo, ki žalostno stanje prikazuje v lepši luči. Kot da bi na ta način poskusil relativizirati težave ter poudariti možnost izhoda v boljši svet, kjer čaka sreča vsaj mlade ljudi.
(Marija Krnić)

***
Komičnost družinske klavstrofobije
Drama Ivorja Martinića Moj sin samo malo počasneje hodi funkcionira na treh ravneh in na vsaki je sistematično pripeljana do konca. Na prvi ravni igra opisuje družino, umeščeno v zaprto, mračno hišo, ki po malem razpada, ter odnose in odtujitve, ki na videz stagnirajo. Opisuje družino, v kateri skoraj vse (rahlo drhteče) miruje na svojih srečnejših mestih, prekritih z iluzijami in melanholijo, z reminiscencami in upanjem. Tukaj stagnira vse razen bolezni, ki v tem statičnem svetu že vajenih, ustaljenih obrazcev deluje progresivno, vendar tudi agresivno.

Na drugi ravni pa lahko opazujemo tematski modus, ki se oblikuje okoli drugačnega oziroma bolnega. Družina s svojimi mislimi (upanji in blodnjami) obkroža tistega, ki je drugačen, in ga proti njegovi volji postavlja v središče pozornost. Ustvarja krožnico okoli sina, ki samo malo počasneje hodi. Vsak dan vse počasneje hodi, toda ne glede na to ne miruje.


Foto: Mara Bratoš / ZKM
Na tretji ravni Martinić ponovno prikazuje odnose med generacijami oziroma, natančneje, spopad med njimi. Opisujoč celo tri generacije, z enakim razmerjem med moškimi in ženskami, z zelo spretnim seciranjem odnosov razpre obče mesto tematskega okvira družine – mesto varnosti in situacij, ki jih razumemo. Proces staranja in odnos do tega procesa v drami ni prikazan kot grozljiva usoda, ampak kot nerazumljiv potek časa, ki je v tej hiši itak zelo vprašljiva vrednota.

Nazadnje Ivor Martinić s svojo lucidno psihologizacijo in natančno izgovorjenimi (ali zamolčanimi) replikami ustvari popolnoma nov vpogled v družinsko dramo oziroma, natančneje, v komedijo značajev in, skorajda ironično, v situacijsko komedijo, čeprav ima besedilo vse nastavke za klasično dramo. Dramo Moj sin samo malo počasneje hodi nedvomno lahko uvrstimo v žanr slice of life, tisto, zaradi česar pa je nekaj posebnega, je obravnavanje družine in družinskega problema. Ivor Martinić namreč nima potrebe, da bi eksplicitno dekonstruiral družino, razkrival ideološke aparate ali vztrajal pri tragičnosti svojih junakov. Ustvarja novo percepcijo družine, ne dokumentarne, ampak gledališko, ki zelo uspešno transponira prepoznavno (kakršno že naj bi to bilo) v strukturo gledaliških znakov, ki funkcionirajo sami zase in s tem prenašajo zelo jasno sporočilo, pa tudi komentar o samem konceptu družine, kakršnega poznamo.

Moj sin samo malo počasneje hodi ni igra o pretirano srečni družini, pa tudi ne o pretirano nesrečni, ampak o družini kot taki. V polemiki z znanim citatom nam Ivor Martinić dokazuje, da je vsaka družina srečna in nesrečna istočasno in da jo prav zato razumemo kot obče, vendar tudi kot privatno mesto.

Čeprav je dejansko sestavljena iz treh delov, drama Moj sin samo malo počasneje hodi ponuja tudi epilog, v katerem prepušča vsa vprašanja in dvome o družini, življenju, ljubezni, spominih in upanjih tistim, ki ostajajo – najmlajši generaciji. Prav oni nosijo breme spremembe, vendar tudi komičnost svojega uvida v paradoks družine, ki je zasnovana na udobju in klavstrofobičnosti hkrati.
(Dino Pešut)

***
Ivor Martinić
Rodil se je leta 1984 v Splitu. Leta 2003 je vpisal študij dramaturgije na Akademiji dramske umjetnosti v Zagrebu. Od leta 2005 dela kot dramaturg in avtor priredb pri produkcijah v Dječjem kazalištu Dubrava, v gledališču Mala scena, Teatru &TD, na Eurokazu, na Rječkim ljetnim noćima in v ZKMju. Velikokrat sodeluje s Hrvatskim radiem, ki je v svojem dramskem programu uprizoril vse njegove drame. Leta 2005 je prejel nagrado Marin Držić Ministrstva za kulturo Republike Hrvatske za dramo Preprosto: (nesrečni). Za dramo Tukaj piše naslov drame o Anteju je prejel nagrado Fabrique et Croatie društva REZ in nagrado mali Marulić Festivala hrvatske drame za djecu. Praizvedba drame je bila v Gradskom kazalištu mladih v Splitu v režiji Ivice Šimića maja 2009. Drama o Mirjani in tistih okrog nje je bila prvič uprizorjena februarja 2010 v Jugoslovenskom dramskom pozorištu v Beogradu v režiji Ive Milošević. Igra je bila uprizorjena tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Dušana Jovanovića in v Hrvatskom narodnom kazalištu v Zagrebu v režiji Anje Maksić Japundžić. Njegove igre so prevedene v angleški, francoski, nemški, bolgarski, norveški, portugalski, slovenski, italijanski in španski jezik, nekateri prevodi pa so tudi natisnjeni. Je eden od ustanoviteljev medmrežnega portala hrvaške dramatike Drame.hr.

V sezoni 2010/11 je v Zagrebačkom kazalištu mladih priredil pravljico Grdi raček H. C. Andersena za istoimensko produkcijo v režiji Roberta Waltla.

Iz gledališkega lista uprizoritve