Maja Čehovin/STA, 25. 8. 2011

Katarina Stegnar iz Betontanc Ltd.: Čisto vest je mogoče kupiti (intervju)

Igralka, plesalka in performerka Katarina Stegnar je s svojimi vlogami zaznamovala slovensko neodvisno gledališko sceno, predvsem v projektih Betontanca in Vie Negative. Sodelovala je tudi z institucionalnimi gledališči in se preizkusila pri filmu. Spregovorila je o projektu Betontanc Ltd. in o ekologiji, ki ni nič drugega kot stvar ega.
foto Urška Boljkovac
foto Urška Boljkovac
foto Urška Boljkovac

Skupino Betontanc Ltd. sestavljata poleg Stegnarjeve še Primož Bezjak in Branko Jordan. Ploden trojček igralcev, plesalcev in performerjev, ki sodeluje že od študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kljub različnosti povezuje želja po odkrivanju inovativnih uprizoritvenih načinov. V predstavi TAM DALEČ STRAN so se deloma na dokumentaren način lotili ekološke problematike, ki so jo predstavili z dobršno mero ironije. Glavno sporočilo predstave je, da je vse mogoče kupiti, tudi čisto vest, je v pogovoru povedala Stegnarjeva.

Od septembrske premiere je predstava, nastala v neodvisni produkciji pod okriljem zavoda Bunker, doživela že 11 ponovitev. Bila je uvrščena v program letošnjih Mladih levov, v prihodnje pa jo bo mogoče videti na festivalu Drugajanje 2011 in pa v sklopu mladinskih abonmajev Cankarjevega doma.

Predstavo, ki je nastala pod okriljem zavoda Bunker že v lanskem letu, ste ustvarili pod imenom Betontanc Ltd. Gre za odvod Betontanca, v katerem nastopate skupaj z Bezjakom in Jordanom, ki pa ne vključuje neposrednega sodelovanja z Matjažem Pograjcem. Kako je prišlo do tega odvoda?

Z Betontancem smo leta 2004 delali s kolektivom Jonghollandia. Tedaj smo spoznali, da tradicija igralskih skupin, ki jo gojijo na Nizozemskem in njihov princip dela, delujeta. S Primožem in Brankom smo želeli narediti nekaj sami, saj smo sicer pri večini projektov, ki jih delamo na neodvisni sceni, avtorji ali soavtorji materialov za predstave. Pri Bunkerju se nam je ponudila priložnost, da to tudi naredimo, saj Pograjc lani ni utegnil delati projekta z Betontancem. Kljub vsemu pa smo želeli med produkcijo Betontanca in našo izpostaviti majhno, a očitno razliko in smo zato imenu dodali angleško kratico ltd, ki v slovenščini pomeni družba z omejeno odgovornostjo. Kratica se veže tudi na samo predstavo, pri snovanju katere smo izhajali iz naše slabe vesti.

Kako je predstava TAM DALEČ STRAN uvod v ego-logijo nastala?

Dejali smo si, da je najbolj iskreno, če se lotimo predstave, ki govori o nas samih. Izhajali smo iz tega, da smo mladi ljudje, ki nam popolnoma nič ne manjka. Vsi imamo družine, avtomobile, stanovanja, bolj ali manj redne službe in smo v bistvu dobro situirani. Nato smo zelo veliko raziskovali na področjih ekologije in varstva narave, si ogledali ogromno dokumentarnih filmov in na neki točki so nas začele izjemno fascinirati smeti, te ogromne količine smeti, ki jih odvržemo. Povprečen Evropejec na primer proizvede pol tone smeti na leto. Med raziskovanjem smo pridobili še ogromno drugih podatkov o tem, koliko vode porabimo na leto, koliko elektrike, itd... Ko smo poskušali material uprizarjati, smo ugotovili, da je vsak tak podatek preveč moralističen in se nato odločili, da bomo v predstavi samo prikazali dejansko stanje. In takšen je prvi del, ko so na sceni kartonaste škatle. Drugi del je nastal iz preproste ideje, da bi v resničnem času na oder postavili dokumentarec v slogu Animal Planeta in se dejansko prelevili v medvede.

Kaj sporoča predstava?

Sporočilo bi bilo, da je mogoče vse kupiti, tudi čisto vest. Včasih se ti zdi v redu, če se nekaj časa ne voziš z letali, če kupuješ eko izdelke ali ne piješ vode iz plastenk, ampak problem je precej širši, sistemski. Edina opcija, da bi izstopil iz vsega, bi bila, da se vsemu odrečeš. Kot na primer v filmu "No Impact Man", v katerem nastopa Američan Colin Beavan, ki si je želel, da bi živel tako, da ne bi imel nobenega vpliva na okolje in se je moral po mojem mnenju zato kastrirati. Lahko poskusiš srednjo pot, greš do konca ali pa si misliš, da je itak šlo že vse tako daleč... Pri ekologiji je nujna osebna odgovornost, po drugi strani pa bi se morala spremeniti sistemska ureditev, da bi se morda kaj premaknilo.

Ekologija je veda o odnosu organizmov do okolja? Vi ste si zamislili novo "vedo" ego-logijo. Kakšna je njena definicija?

Pri ekologiji je bistvo, da je posameznik zaveden. Gre za način življenja. Navzven to deluje, kot da si nesebičen, v resnici pa gre za sebičnost. Predstavo smo poimenovali uvod v ego-logijo, ker posameznik samega sebe težko zanika, ob tem pa kljub temu proizvaja na tone smeti, porabi na hektolitre vode. In tu obstaja klobčič, ki ga po mojem mnenju ni mogoče razvezati.

Predstava v celoti deluje dokumentarno, a po drugi strani je v ozadju čutiti kritiko do dokumentarnega gradiva, ki ga je vse več, dejansko pa v poplavi informacij ne dosega več pravega učinka.

Mi prvega dela nikoli nismo jemali kot dokumentarec. Jemali smo ga zgolj kot prikaz stanja stvari v odrskem jeziku. Po drugi strani pa smo imeli veliko željo, da ne bi ponavljali tega, kar se pogosto zgodi pri igralcih, ki želijo delati svoj projekt in v njem sebe postaviti v ospredje tako, da si dodelijo veliko teksta. Zato smo se odločili, da ne bomo govorili teksta in da ne bomo igrali, ampak bodo v ospredju samo akcije.

Predstava Betontanc Ltd. je bila prikazana v programu festivala Bobri, decembra jo bo mogoče videti v sklopu mladinskega abonmaja Cankarjevega doma. Ste predstavo tudi delali z mislijo na mlado občinstvo?

Meni se zdi čisto vseeno, kakšno je ciljno občinstvo te predstave. Nimam nobenih težav s tem, da bi predstavo opredelili kot mladinsko, čeprav se mi zdi, da to ni mladinska predstava. Če pa jo lahko gledajo mladi, celo otroci in imajo nato nekaj od tega, se mi zdi to super.

Vaše predstave, predvsem performanse, nastale v sklopu Vie Negative, zaznamujejo raziskovanje in kritičnost, v njih ste odpirala številna sporna vprašanja, nikoli pa niste moralizirali.

To je zato, ker se mi zdi to sporno. Oder je fiktiven prostor in vprašanje je, kaj sploh še napravi vtis na ljudi. Nihče ne pride v teater, da bi slišal, kako je slab, kako nečesa ne dela prav in kako je ta družba slaba. Taka sporočila morajo biti pripeljana od zadaj in zdi se mi, da nam to v predstavi TAM DALEČ STRAN uvod v ego-logijo uspeva. Po mojem mnenju vsaka predstava, ki želi biti družbeno ali politično angažirana, ne sme moralizirati, saj gre vendar za umetnost in ne za politični govor. Vselej se pojavi težava, ko gledalec na odru vidi nekaj direktnega, zato ker je to še vedno oder, ki določa mejo med realnim in fikcijo. Sama imam izkušnjo iz Vie Negative, da je, tudi če poveš še tako iskreno, osebno zgodbo, to na koncu le zgodba, ki more na odru kot taka delovati.

Veliko sodobnih predstav se ukvarja z ekološko problematiko. Vi ste to problematiko v dobri meri začinili z ironijo, ki pa na določenih točkah vseeno pušča cmok v grlu. Je ironija tista prava pot do gledalca?

Mogoče. V bistvu smo vsi ironični in cinični, zato ker se na ta način branimo pred tem, kar je res. Gre za obrambni mehanizem, zato da si ne bi dopustil, da te neka stvar zadane.

Ali lahko pričakujemo še kakšen projekt pod imenom Betontanc Ltd. v kratkem?

Kar se tiče Betontanca, za enkrat kaže, da je bil projekt Ltd. enkraten odvod, kar pa se nas treh tiče, si želimo najti neko strukturo, v kateri bi lahko delovali, saj se nam zdi izjemno pomembno, da bi mlade generacije umetnikov sodelovale. Morda nismo ravno več mlada generacija, ampak smo postali že srednja, in kot mladi nismo zanimivi. Je pa res, da kot generacija nismo etablirani. Ne rečem, da bi to morali biti, a se tu pojavlja problem, da nobena subkultura ne more postati subkultura, ampak gre skozi za en in isti mainstream. Težava je v tem, da ni nobenega cikla. Nič se ne zgodi. To bi se moralo spremeniti. Nekdo, ki bi prišel iz ozadja bi moral postati mainstream, da bi lahko nato prišlo do odpora proti njemu.

Povezani dogodki