Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012

Kako strateško skrbeti za razvoj gledališke umetnosti

Danes (24. 10. 2012) na Festivalu Borštnikovo srečanje: Predstavitev Inštituta za umetnost in gledališče v Pragi. Prva gimnazija Maribor, Prvi oder ob 16. uri.


Skrb za »nacionalno identiteto« je povezana predvsem z uveljavljanjem demokratičnih in revolucionarnih idej v drugi polovici 18. stoletja. V tem času postane beseda narod sinonim za etnično identiteto, ki se zaveda sama sebe, svoje drugačnosti in svojega ozemeljskega obsega. Prizadeva si za ohranitev svoje individualnosti ter za razvijanje in doseganje enakopravnosti z drugimi skupnostmi. V okvirih takšnega razmišljanja oblastne strukture prepoznajo potrebo po vzpostavljanju nacionalnih gledališč. Tem se v drugi polovici 20. stoletja pridružijo tudi druge vrste institucij, katerih namen je predvsem ohranjanje »nacionalne dediščine« pa tudi razvojno ukvarjanje s posamičnimi vidiki (gledališke) umetnosti.

V primeru Vzhodne Evrope, s padcem komunizma, temu procesu pritiče tudi nastanek novih nacionalnih držav in z njimi povezana potreba po premisleku nacionalnih identitet. Spremenjeni toposi in ideologije se vpisujejo tudi v reartikulaciji krovnih nacionalnih ustanov, njihovega poslanstva, mesta in načina delovanja, ki je pogosto razviden tudi iz osrednjih državnih aktov na področju kulture (nacionalni programi za kulturo). V mnogih državah sta z njimi povezana vznik novih institucij in preoblikovanje obstoječih – muzejev, raziskovalnih centrov, specializiranih knjižnic – ki ponekod sobivajo v sinergiji ali celo pod skupno streho, medtem ko so drugod razpršeni ali celo prepuščeni entuziazmu osamljenih iniciativ.

Kakšne strategije razvoja na področju gledališča uveljavljajo posamične države, nam skozi partikularne primere razkriva Borštnikov program Fokus. Z osredotočanjem na posamično državo, nam omogoča vpogled v njeno gledališko sceno in tako ponuja premislek in primerjavo z možnostmi, težavami in načini spopada z gledališko ustvarjalnostjo pri nas.

Odpira kopico vprašanj, ki se jih, sledeč predstavitvam in predavanjem, bralnim uprizoritvam, gledališkim igram in izboru dramskih tekstov, vsaj dotikamo in si ob njih širimo obzorje o možnih pristopih in razlikah med državami, ki so nekoč pripadale sorodnemu političnemu bazenu. Je danes še sploh mogoče govoriti o nacionalnih razlikah, vpisanih v umetniško ustvarjanje? Če lahko, kakšne so? Kakšno gledališče se spodbuja, razvija in podpira? Katere teme, kakšni diskurzi prevladujejo? Kakšen je odnos med institucionalnim in neodvisnim gledališčem? Kakšni so programi edukacije? Kakšnih finančnih mehanizmov se poslužujejo posamične države, kdo in kako skrbi za publicistiko, promocijo, servisno in raziskovalno dejavnost?

Tokrat bomo o takšnih in drugačnih vprašanjih premišljevali na primeru Češke oziroma ob razprtju bogatega področja delovanja osrednje gledališke inštitucije – Inštituta za umetnost in gledališče s sedežem v Pragi.

V dolgi zgodovini (Inštitut je bil ustanovljen leta 1958) se je sicer njegova podoba preoblikovala, širila in prilagajala spreminjajočim se produkcijskim in ideološkim modusom. Tako so se mu leta 2007 pridružile nove enote – podsektorji (glasbeni, plesni, rezidenčni in literarni). Ime Inštituta je bilo razširjeno in preoblikovano v Inštitut za umetnost in gledališče. V tej novi strukturi je Inštitut ohranil primarno pozicijo in avtonomijo v delovanju ter se z novimi programi le še dodatno revitaliziral.

Primerjava češkega Inštituta za umetnost in gledališče razkriva tako podobnosti kot tudi razlike s Slovenskim gledališkim muzejem. Medtem ko slednji pogleduje nazaj v preteklost in področje delovanja usmerja v ozek segment gledališke ustvarjalnosti, služi češki Inštitut kot zgled strateško premišljenega in celostnega pokritja področja. Skupne dejavnosti bi v grobem opredelili kot: zbiranje, hranjenje, dokumentiranje, raziskovanje, skrb za strokovno obdelavo podatkov ter predstavljanje gradiva, pomembnega za zgodovino t. i. »nacionalnega« gledališča. Za razliko od Slovenskega gledališkega muzeja je dejavnost češkega Instituta za umetnost in gledališče, kot smo pokazali, mnogo širša. Pokriva tako širok spekter storitvene dejavnosti in izobraževanja kot tudi informiranja, promocije gledališča v mednarodnem prostoru ipd. Poleg gledališča vključuje tudi druga področja uprizoritvenih/scenskih umetnosti, pri čemer velja izpostaviti predvsem pri nas najbolj zapostavljeno umetniško zvrst – sodobni ples.

Inštitut za umetnost in gledališče se lahko pohvali z eno izmed največjih specializiranih knjižnic v Evropi, ki jo dopolnjuje in nadgrajuje videoteka z arhivom fotografij ter drugih pomembnih dokumentov in artefaktov. Njegova naloga je tudi kontinuirana publicistika strokovne literature kot tudi informiranje javnosti o dogajanju na področju (http://www.divadlo.cz/ in www.theatre.cz). Kontinuirano spremlja celotno polje uprizoritvenih umetnosti, skrbi za njegovo dokumentiranje in arhiviranje.

Preplet široke palete dejavnosti omenjene institucije lahko prebiramo kot spodbudo in premislek o možni in prepotrebni strateški nadgraditvi obstoječih institucij, ki bi bolj sistematično in kompleksno pokrivale področje scenskih umetnosti ter seveda tudi skrbele za njegovo promocijo v mednarodnem prostoru.

FBS

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Jan Fabre: Car neuspeha
Jasmina Založnik, SiGledal, 16. 10. 2012
Heiner Goebbels: When the mountain changed its clothing
Jasmina Založnik, SiGledal, 22. 10. 2012
Patrik Ouředník: Europeana
Jasmina Založnik, SiGledal, 21. 10. 2012
Marcin Liber: III Furies
Jasmina Založnik, SiGledal, 21. 10. 2012
Marcin Liber: III Furies
Jasmina Založnik, SiGledal, 8. 10. 2013
Pregledati Preglej