Andrej Rozman Roza, 19. 11. 2011

Kako je prišlo do Hiphophondrije

Rozinteater, Andrej Rozman Roza HIPHOPHONDRIJA, premiera 19. november 2011.
foto: DK
foto: DK
foto: DK
foto: DK
foto: DK
foto: DK

V svojem dramskem pisanju se vsake toliko časa srečam z dvema gledališkima velikanoma, Shakespearom in Molièrom. Pred Hiphophondrijo sem prevedel in priredil tri Shakespearje in posodobil tri Molière. Začelo se je z Molièrom. Ko sem pred četrt stoletja za Gledališče Ane Monró pripravljal letni program, sem ravno bral knjigo o predvojnem češkem gledališču Osvobozeno divadlo, ki je eno mojih največjih vzornikov, saj združuje burlesko, poezijo in politično angažiran odnos do sveta.

Osvobozeno divadlo je začelo svojo gledališko pot leta 1926 s cirkusantsko predelavo Molièrovega Georga Dandina. Ker nisem vedel, kaj naj prijavim na razpis Kulturne skupnosti Republike Slovenije, sem nonšalantno prepisal koncept predstave Cirkus Dandin. Ker so mi program odobrili, sem moral predstavo tudi napisat in postavit na oder. To pa je bilo že težje. Treba je bilo napisat predstavo, ki bo zanimiva tako nam, ki jo bomo igrali, kot našemu občinstvu, Molièrova zgodba pa je govorila o nečem, kar ni imelo nobene zveze z našo takratno družbeno stvarnostjo. Govorila je o obubožanem plemstvu, ki se je posmehovalo premožnemu kmetu zaradi njegovega plebejskega porekla. Ko pa sem plemstvo zamenjal z zagretimi mladimi komunisti, ki so takoj po drugi svetovni vojni pregnali bogatega kmeta z njegove zemlje, in te komuniste zasolil še z nekaj malega aluzij na NSK, je stvar naenkrat postala aktualna. Predstava je bila precej uspešna. Med drugim tudi zato, ker smo se po spletu naključij z njo preselili v dvorano KUD France Prešeren.

Pred tremi leti smo se z Rozinteatrom prijavili na razpis za večletni projektni sklop Ministrstva za kulturo in kot direktor sem se moral odločit, kaj bo Rozinteater igral letos. Ker sem malo pred tem za Slovensko mladinsko gledališče prevedel zadnjo Shakespearovo predstavo Vihar, sem si zaželel, da bi se lotil še zadnje Molièrove. Zato sem prijavil predelavo Molièrovega Namišljenega bolnika. In ker mi je postajalo že slabo od tega, da v skoraj vseh predstavah igram sam, sem se odločil, da si tokrat za spremembo privoščim razkošje štiričlanske igralske zasedbe.

Prijava je bila enostavna in učinkovita. Ko pa so na kulturnem ministrstvu naš program požegnali, je bilo treba komedijo tudi napisat. To pa je bilo precej težje. Podobno kot pri Georgu Dandinu sem tudi pri Namišljenem bolniku ugotovil, da Molierova predloga nima kaj dosti opravit z našim časom. Hipohondri seveda še vedno obstajajo, a medicina se je od 17. stoletja do danes zelo spremenila. Ko pa sem pomislil, da gre v primeru Molièrovega hipohondra hkrati tudi za predstavnika najbogatejšega socialnega sloja, ki enako kot s svojim pretiranim strahom za zdravje duši svoje bližnje, s svojim ekonomskim pohlepom po nenehnem večanju dobička duši celotno družbo, je vse skupaj postalo zanimivo in aktualno.

Na naslednjo težavo sem naletel, ko se mi zgodba nikakor ni izšla s samo štirimi igralci. Tako nas je zdaj kar pet, kar je za neodvisno gledališče brez stalno zaposlenih igralcev v današnjem času navidez popolna norost. Vsak, ki se malo spozna na gledališke posle na Slovenskem, me je ob tem podatku samo začudeno pogledal in vprašal: “Pa boste to lahko igrali?” Jaz mislim, da bomo. Potrudili smo se, da smo naredili privlačno in dinamično predstavo, in računam, da so enako kot jaz tudi slovenski gledalci že siti monokomedij.

A največja vrednost tako velike zasedbe je bila zame že to, da sem lahko končno spet vadil kot normalen človek. Toliko ustvarjalne energije na kupu že dolgo nisem čutil. Ekipa, ki sem jo zbral, je res odlična. Pet popolnoma različnih igralcev.

Ker je moja domača dvorana KUD France Prešeren Trnovo, so mi najbližji tamkajšnji gledališki improvizatorji. Vendar sem si želel imet čimbolj pestro ekipo in v njej vsaj enega študiranega igralca. Ko se srečajo različnosti, dajo vedno dober rezultat. Edini pogoj je, da je vsem do tega, da stvar uspe. In tu smo se zbrali sami taki. Klasična improvizatorja Juš Milčinski in Luka Korenčič, Urška Mlakar, ki je s popularno serijo “senior komedij” o Štefki in Poldki presegla okvire impro teatra, akademsko izšolana in v Lutkovnem gledališče Ljubljana zaposlena Asja Kahrimanović in zagrizeni naturščik v moji podobi. Plus Sebastijan Starič, ki je predstavljal zunanje režijsko oko. Z njim občasno sodelujem že od njegovega sedemnajstega leta, ko smo se konec osemdesetih v skupni otroški produkciji Cankarjevega doma srečali Gledališče Ane Monró in Plesni teater Ljubljana. Kot umočvirjenega Tržačana smo ga takoj vključili v svojo največjo uspešnico Sanremo. Zdaj Sebastijana potrebujem pri vseh predstavah, v katerih imam soigralce. Zna si ustvarit predstavo o predstavi in povedat, kaj mu ni všeč.

Zelo pomemben ton predstavi je dal tudi Igor Leonardi, ki je uglasbil songe. Ko sva enkrat še pred poletnimi počitnicami poskusno napravila moj song, sem prvič začutil, da bo to mogoče res dobra predstava. In brez dvoma so eden od najpomembnejših elementov, ki ji dajo tej predstavi nadnormalno moč in dinamiko, prav songi. Zaradi svoje kvalitete, žanrske raznolikolikosti in nastopaške izpostavljenosti. Odločilno za njihovo poudarjeno pozicijo v predstavi je bilo to, da vsi sovražimo skrite naglavne mikrofone. Z vpeljavo očitnih mikrofonov, ki so včasih na stojalu, včasih v roki, včasih na govorniškem pultu, so pesmi dobile v predstavi posebno mesto, predstava pa novo dimenzijo občasnega koncerta.

Kar se tiče kostumov, moram priznat, da sem se najprej upiral idejam Mete Sever, ki se ji je zdelo nujno naslonit se na molierovsko čipkasto estetiko. Potem pa je vse skupaj naenkrat dobilo ne samo smisel, ampak tudi zelo dobro kontrapunkcijo v bolj hladni in asketski, a zelo učinkoviti scenografiji Irene Pivke.

Ker smo se odločili, da bomo imeli zadaj podest in stopnice in da ne bomo pristali na logiko recesijske skromnosti, bomo morali za večino gostovanj najemat kombi. A verjamem, da se drznost splača in da si je treba vsake toliko časa privoščit malo več. In če gre naša vsega presita družba res proti bankrotu, je bil to itak zadnji trenutek, ko smo si lahko še privoščili nekaj, kar po svojem razkošju vsaj malo spominja na predstavo George Dandin, s katero smo jeseni 1987 prišli v KUD France Prešeren. In je imela osem igralcev, štiričlanski ansambel v živo in velike poslikane panoje.

Takrat so nas nosila krila razpadanja socializma. Zdaj smo si oprtali peruti konca kapitalizma. Prepričan sem, da bomo z njimi pogosto leteli gor in dol po Sloveniji.

Povezani dogodki

Andrej Rozman Roza, 26. 4. 2012
O mojem delu na tej kmetiji
Gost

Super..

8. 12. 2011