Vili Ravnjak, 13. 11. 2015

Kaj se zgodi, ko ostari svet brez metafizike?

Drama SNG Maribor, Erik Gedeon VEČNO MLADI, režija Sandy Lopičić, premiera 13. november 2015.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Songdrama Večno mladi Erika Gedeona (iz leta 2007) nas na groteskno zabaven način sooča z vsakdanjikom starostnikov, ki so obtičali v času. Vidimo jih lahko, kako s pomočjo pevske oz. glasbene terapije oživljajo svoje možgane, si priklicujejo izgubljeno vitalnost ter si s tem podaljšujejo življenje.

V naši uprizoritvi, ki temelji na vsebinsko in dramaturško predelanem originalu Gedeonovega besedila, poteka dogajanje v futurističnem letu 2065. Skupina igralcev in igralk, članov nekdanje mariborske Drame, se s prepevanjem zimzelenih melodij vrača v leta svoje mladosti oz. v čas, ko so še aktivno sodelovali v življenju.

Nevrologi so nedavno ugotovili, kako lahko nekatere stvari, ki jih je človek počel v življenju ali posedoval pred mnogimi leti (desetletji), ko se jih znova dotakne, poživijo njegove možgane (možgani se restavrirajo v nekdanje stanje), kar potrjuje pristop naše sestre Varga, ki svojim varovancem vsako soboto organizira uro pevske terapije.

Na prvi pogled zabaven komad, kratkočasno razvedrilo in sprostitev, vendar, če pogledamo malo globlje, vidimo, da se za tem, kar nam zgodba o teh nebogljenih starčkih in starkah hoče povedati, skrivajo mnogo bolj radikalna sporočila.

Tema teksta Večno mladi je starost oz. staranje v času, ko se soočamo z vedno večjimi socialnimi in psihološkimi problemi starajoče se družbe. Družbeni analitiki sicer pravijo, da se bomo z njimi zares soočili šele po letu 2023, ko se bo generacija baby booma in dobe blaginje (rojeni med letoma 1950 in 1964) množično upokojevala.

Kakor koli, vsakomur, ki ima vsaj malo družbenega čuta, je jasno, da smo se znašli v svetu razpadanja vsega, kar je doslej veljalo za normalno in običajno. Tako kot se rušijo vse tradicionalne družbene in družinske sheme, se ruši tudi tradicionalno biološko-psihološko zaporedje življenja. Nekdaj jasno razmejenih naravnih starostnih obdobij ali življenjskih ciklusov (otroštvo, mladost, zrelost, starost) ni več, ali kot bi dejal Frank Schirrmacher v svoji knjižni uspešnici o starosti in staranju Zarota metuzalov (2004): »Danes obstaja samo mladost, poklic in starost.«

Ker v današnji družbi nekaj veljaš samo, če si mlad, lep in uspešen, in to na vseh področjih, če se nenehno vzpenjaš in tvoji dobički, dosežki stalno rastejo, pomeni biti star ali bolan popolni obup, nemoč, izgubo, neuspeh, torej nekaj, česar se moramo sramovati in pred drugimi skrivati. Gerontofobija tako postaja temeljna naravnanost družbe. V zadnjih letih smo vedno pogosteje soočeni s pojavom starostne diskriminacije, s »starostnim rasizmom«. Starejši ljudje se odrivajo na rob družbe kot nekaj odvečnega, motečega in nezaželenega. Dve splošni izjavi, ki ju zelo pogosto slišimo – »star in grd« ter »star in senilen«, na zelo nazoren način opredeljujeta apriorno negativno vrednotenje starejših tako z vidika telesne moči (zdravja) in videza (estetike) kot z vidika njihovih umskih (kognitivnih in kreativnih) sposobnosti. Starost se čedalje bolj razume kot neke vrste bolezen, motnja, ki jo je treba odpraviti (zdraviti).

Kult mladosti v bistvu ustvarjajo in ohranjajo stari. Starejši ali starajoči namreč terjajo nazaj svojo mladost. Da bi bili spet mladi (vsaj zgledali mlajši), so se pripravljeni boriti na vse načine (z dietami, telesnimi in mentalnimi treningi, jogo, prehranskimi dodatki, kozmetiko, lepotnimi operacijami …). S temi »samožrtvovanji« po navadi začno že pri štiridesetih ali celo pri tridesetih letih, potem pa tempo »kulta mladosti« samo še stopnjujejo.

Takšno stanje je logična posledica materialistične naravnanosti oz. potrošniškega načina življenja, kjer štejejo samo vitalnost, hitrost, fizična moč, privlačen (seksualen) videz, uspešnost in kovanje dobička. Življenje mora biti nenehna vzhičenost, stalna zabava in užitek. Današnja mitologija sreče (in smisla bivanja) je izrazito enostranska, priznava samo pozitivni (rastoči) vidik življenja, medtem ko negativni (padajoči) vidik, torej vse neprijetnosti življenja, potlačuje oz. skriva, odriva daleč stran.

Danes je res težko biti star ali bolan, saj si s tem stigmatiziran ne samo telesno in čustveno, temveč tudi mentalno in socialno! Družba oz. javnost, zlasti »z mediji pokrita javna prizorišča«, starih in bolnih ljudi preprosto ne želi imeti v svoji bližini, saj jih ti nehote spominjajo na ranljivost in minljivost (krhkost in umrljivost) ter tako kvarijo vtis večne rasti in sreče.

V razvitih starih kulturah je bila starost neke vrste krona življenja, saj je bila povezana z integracijo življenjskih izkustev (modrostno zrelostjo) in pripravo na smrt (z dokončnim duhovnim prebujanjem). Zato so jo ljudje bistveno lažje sprejemali, predvsem pa so v njej videli višji smisel. Pristop je bil neke vrste filozofski ali religiozen. S starostjo človek doseže najvišjo stopnjo duhovne zrelosti, zato so bili nekoč starejši ljudje cenjeni in spoštovani člani družbene skupnosti. Starost je bila (in je še vedno lahko!) stanje naravnega zena, spokojnosti, spontane meditativnosti, predvsem pa najvišje življenjske modrosti, ki je povezana z določeno vrsto metafizičnega mišljenja in doživljanja.

Kaj se zgodi s fenomenom starosti v družbi, ki ne pozna metafizike, religioznosti, ki bi jo ljudje zares živeli oz. vanjo zaupali, lahko vidimo danes, v času vulgarnega materializma in odsotnosti vseh višjih (duhovnih) vrednot.

Tradicionalne religije s svojimi zastarelimi koncepti lahko danes nagovorijo le redko koga. Tudi verniki, ki so člani njihovih skupnosti, so religiozni prej izjemoma kot praviloma; v cerkev pač hodijo, ker so tako navajeni (ohranjajo tradicijo in običaje), v Boga oz. v nek višji smisel usode ne verjamejo zares. Prevladujoči duh časa v današnji zahodni kulturi oz. družbi je ateističen. Umanjkanje najvišjega (središčnega) etičnega temelja bivanja pa se najbolj razgali prav proti koncu življenja, ko ostarimo, ali pa, ko zbolimo za neko smrtonosno boleznijo, in se približa ura odhoda.

Problema staranja se danes lotevajo na številnih področjih. »Protistarostna« gibanja so v polnem zamahu. Ljudje polagajo največje upe v medicino in farmacijo. Razvoj najnovejših medicinskih tehnologij gre v smeri ohranjanja zdravja v visoki starosti in posledično podaljševanja življenja. Znanstveniki želijo človeka oz. njegovo telo napraviti tako rekoč za nesmrtno. Vendar, četudi bodo ljudje v prihodnosti živeli 200, 300 ali več let in bodo stalno srečni ter se nenehno predajali čutnemu in čustvenemu uživanju v vsemogočih oblikah, bo osnovni problem življenja – kaj je smisel obstoja? – še vedno ostal nerešen. Človek navsezadnje ni samo telo; materialni vidiki življenja so le majhen segment, ki lahko človeka osmisli in osreči.


(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor

Povezani dogodki

Vili Ravnjak, 26. 4. 2019
V kar verjameš, to se ti dogaja
Vili Ravnjak, 1. 2. 2012
Pred obdobjem prehodov
Vili Ravnjak, Drama SNG Maribor, 23. 5. 2014
Garderober in zakulisja gledališča