LGL, 1. 12. 2017

Janusz Korczak 1878—1942

Lutkovno gledališče Ljubljana, Janusz Korczak, Ana Duša KRALJ MATEVŽEK PRVI, režija Anja Suša, premiera 1. december 2017.

Foto: Mankica Kranjec

Janusz Korczak (literarni psevdonim Henryka Goldszmita) je bil eden najbolj znanih poljskih pisateljev za otroke, otroški zdravnik, reformator na področju otroške pedagogike in vodja sirotišnice Dom Sierot za judovske otroke med obema vojnama. Rodil se je v Varšavi na Poljskem leta 1863 v judovski družini srednjega razreda. Leta 1911 je ustanovil Dom Sierot. Ustanovo je vodil po lastnih načelih: ta so temeljila na prepričanju, da so otroci enakovredni del družbe, ki znajo in hočejo sodelovati v pomembnih družbenih procesih. V sirotišnici je tako ustanovil »otroško demokratično republiko«, v kateri so otroci o vseh pomembnih vprašanjih odločali enakopravno z odraslimi. Dom Sierot je tako deloval na utopični ideji brezrazredne družbe, v kateri ni socialnih neenakosti in kjer so vsi ljudje enakopravni. V sirotišnici so ustanovili otroški parlament in sodišče ter v sodelovanju z dnevnikom Naš pregled izdajali otroški časopis Mali pregled. Ko se je začela druga svetovna vojna in so nemški vojaki zasedli Varšavo, so vse Jude, ki so živeli v mestu, preselili v Varšavski geto – ograjeni del mesta, v katerem sta vladali huda revščina in lakota; ljudje niso smeli prosto odhajati in prihajati iz geta, niti niso smeli delati, kar so hoteli, temveč so morali živeti po navodilih nacističnih vojakov. V getu je bilo poleg Korczaka tudi približno 200 gojencev njegove sirotišnice. 5. avgusta 1942 so ponje prišli vojaki, da bi jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Treblinka. Korczaku, ki je bil pomemben in priznan pisatelj, so ponudili pomilostitev: če bi jo sprejel, bi verjetno preživel drugo svetovno vojno. A Korczak se ni hotel ločiti od »svojih« otrok – tudi takrat ne, ko naj bi ga na postaji prepoznal nemški vojak, ki je kot otrok bral Kralja Matjažka Prvega. Ker mu je bila knjiga tako všeč, naj bi njenemu avtorju še enkrat ponudil možnost rešitve – on pa jo je še enkrat zavrnil in se skupaj z otroki vkrcal na vlak. Od takrat se je za njim izgubila sled: skoraj nobenega dvoma ni, da je bil v taborišču skupaj z otroki ubit.

Ljudje, ki so opazovali odhod Korczakovih otrok iz geta na železniško postajo, pravijo takole: Hodili so v koloni po dva in dva. Oblečeni so bili v svoja najboljša oblačila, vsak od njih je imel s sabo svojo najljubšo knjigo ali igračo. Hodeč skozi mesto so peli, eden izmed njih pa naj bi tudi nosil zeleno zastavo kot simbol vseh otrok. Tako so se uprli nesmiselnosti vojne in brezumnemu ubijanju, v zgodovino pa se je dogodek vpisal kot Korczakov marš.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

LGL, 28. 9. 2010
Stavka BO(NBON)!
LGL DOM, 14. 5. 2009
Jernej Kuntner: Mavrica