STA, 20. 2. 2019

Izšla obsežna monografija o scenografiji na Slovenskem Prostor v prostoru

Pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) je izšla pregledna strokovna monografija v dveh delih Ane Kocjančič Prostor v prostoru; Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991. Delo je izšlo pred veliko razstavo, posvečeno scenografiji na Slovenskem do osamosvojitve, ki bo v Narodni galeriji na ogled od konca aprila.

Foto: Arhiv SLOGI

Avtorica dela Ana Kocjančič, umetnostna zgodovinarka in velika poznavalka gledališča, po besedah urednice knjige in direktorice SLOGI Mojce Jan Zoran v prvem delu monografije obravnava razvoj scenografije v Sloveniji od 17. stoletja do konca 2. svetovne vojne, v drugem delu pa razvoj sodobnega gledališča in scenografije od konca vojne do slovenske osamosvojitve. Za potrebe knjige je avtorica pregledala okoli 3000 enot gradiva. Od tega temeljni del gradiva hrani SLOGI, nekaj enot pa je našla tudi v drugih slovenskim muzejih in preko spleta.

Naslov Prostor v prostoru je delo po besedah Ane Kocjančič dobilo, ker je želela vanj zajeti to, da je bilo obdobje od 17. stoletja do leta 1991 za slovensko scenografijo pestro, polno različnih in specifičnih značilnosti različnih odrskih prizorišč. Od tipičnih uprizoritev v dvoranah iz baročne dobe, preko pasijonov, ki so se dogajali na prostem, vse do sodobnih performansov, ki so začeli od leta 1980 krojiti svojo smer v gledališki umetnosti.

Med drugim je avtorica dejala, da je na to, kakšna je bila scenografija, vselej vplivalo, kakšne možnosti in sredstva so imeli na razpolago ustvarjalci, pa tudi iz katere stroke so izhajali. V začetkih uprizoritev v gledališčih je namreč opaziti predvsem dvodimenzionalne scenografije, ki so jih ustvarjali slikarji, okoli leta 1930 pa so na sceno vstopili arhitekti, ki so začeli razmišljati o razvrščanju kulis v prostor.

V drugi polovici 70. let pa začno po besedah avtorice gledališčniki, tudi na podlagi izkušenj z eksperimentalnih odrov, v svoje vrste vabiti kiparje. Ti začnejo na oder postavljati konstrukcije, tudi z namenom, da so premične. Nato se je scena ponovno vrnila v domeno arhitektov, kar zadeva aktualne uprizoritve, pa bi Ana Kocjančič največjo vrednost pri oblikovanju scenografije pripisala odrskih tehnikom in oblikovalcem svetlobe.

Avtorica je pojasnila, da je leto 1991, ki je pravzaprav politična ločnica, vzela kot zgornjo mejo zato, ker je dogajanje v slovenskem gledališču po letu 1980 in vse do danes zelo pestro in bi ga bilo treba predstaviti v ločeni monografiji.

Pri ustvarjanju dela so sodelovali številni sodelavci, med njimi recenzenta Tomaž Toporišič in Gašper Troha. Toporišič je v svojem prispevku med drugim zapisal, da s pomočjo monografije Prostor v prostoru bralec potuje po pomembnih postajah zgodovine slovenske scenografije, gledališča, likovne umetnosti in kulture nasploh. Troha pa je menil, da se ob branju knjige posameznik zave, da pravzaprav bere zgodovino slovenskega gledališča, čeprav skozi specifično optiko gledališkega prostora. Po besedah Mojce Jan Zoran sta oba ocenila, da gre za "temeljno delo slovenske teatrologije".

Monografija napoveduje razstavo Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991, ki jo bodo v Narodni galeriji odprli 24. aprila. Tudi razstavo pripravlja Ana Kocjančič, ki se je njene zasnove lotila bolj eksperimentalno, s čemer se je odmaknila od razvojnega pristopa dela pri knjigi.

Postavitev je zasnovala po sklopih, eden bo med drugim posvečen razvoju likovnih slogov v scenski umetnosti s poudarkom na avantgardi, predstavljen pa bo tudi razvoj scenografij, od škatlastih scen preko praznih prostorov do novejših praks, kamor sodijo projekcije.